(sama sebi)

Besede so težke, ker, ko jih enkrat zapišeš, nočejo iz jezika. In zato jih je lažje kar takoj zmetati naokoli. Kot da niso tvoje, kot da so nezakonski otroci neposlušnih možganov. Naj jih imajo drugi, naj se oni ukvarjajo z njimi, ti nočeš z njimi več imeti ničesar. Ustvariš nekaj stavkov, jim rečeš, da so mnenje (velecenjeno mnenje) in jih daš naprej. Zelo velikodušno, v bistvu.

(iz nekega starega zapisa)

Vadim.

Besede so zato, da vadim. Da vadim samo sebe in pretegujem možganske mišice. Iščem meje in kot radoveden otrok gledam v brezna. Nikoli ne padem čez. Preveč sem previdna, preveč me je strah. In v resnici sploh ne maram padanja. Če padeš, pomeni, da boš trčil ob tla. Tla pa so zmeraj tam, kjer jih ne pričakuješ. In navsezadnje, zakaj bi sploh moral pasti?

Stegnem prste, da poči.

Mačke ne marajo ogledal. V njih vidijo grožnjo, ker kažejo nekaj, kar je nasprotno od tistega, kar dojamajo za svoje telo. Ogledala so na sploh neuporabna zadeva. Vidim se lahko tudi, če se ne gledam. Tako se vidim jasneje, ali pa tudi ne … ampak to ni važno, vsak si zgradi svojo sliko sveta, če se gleda v ogledalo ali ne.

Ko tipkam, moji prsti zmeraj postanejo hladni.

Mogoče se hočejo odtujiti od mene. Nočejo biti jaz. Ne zamerim jim, saj so samo prsti. Ne poznam jih. Nikoli jih še nisem ogovorila, niti vprašala, česa si želijo oni. Večino časa se ukvarjam z glavo. Ta mi da slutiti, da je nekaj več. Da ima tisto skrivnost, ki jo iščem. Do sedaj je še nisem našla. Mogoče je le dobro zakamuflirana lažnivka. Mogoče bi morala vprašati prste.

Zravnam hrbtenico.

Po pravici povedano nisem prepričana čemu služi. Kaj bi bilo narobe z mano, če bi bila mehka služva? Mehkim spužvam je vendar vedno toplo, kajne? Nimajo prstov, ki jih zazebe ravno takrat, ko je najbolj zanimivo.

No, priznajmo si. V resnici nimam veliko pojma o sebi. Zato tudi ne govorim o tej zamegljeni celoti, ki se imenuje jaz. Hume (pazi, tuja misel!) je trdil, da jaz-a v takem smislu sploh ni. Ničesar ni, kar bi lahko odkril in rekel: Ja, to je to, sedaj mi pa je jasno. Jaz je samo skupek misli, ki se dnevno spreminjajo. Resda se nekatere pojavljajo večkrat in te potem privzamemo za svoj karakter, ampak obstajajo tudi druge, ki trenutno pač letijo mimo in jih niti ne opaziš, če pač v tistem trenutku slučajno ne držiš beležnice in zapišeš tistih nekaj neumnih stavkov. Večino časa imam pri sebi beležnico. Zato je takih stavkov veliko. In pojma nimam od kod prihajajo. So tam. Očitno so del mene. In zato ne govorim o jaz-ih, ki bi morali biti jasni in razločni in polni izkušenj in ostalih tako-pomembnih-dogodkov. Pač sem. Nekaj pač. Misleča stvar.

In besede so tukaj zato, da vadim. Da se najde hrbtenica in prsti pogrejejo. Nič drugega ni. Ne skrivam se. Ker se ne moreš skriti, če se pred tem že ne najdeš.

govoreča Senca