Članek
O Goghovi Zvedni noči in zeleni med razdaljami (Maja IV.)
Objavljeno Jan 06, 2015

Strah me je bi si morala obesiti okoli vratu. Tako bi vedeli, da nima smisla - z menoj hoditi na čaj ali mi slačiti obleke. Ne bo me tukaj, prav je imel. Medtem ko mi bo meril gole noge in iskal njihov konec, bom pobegnila. Nekam globje, levo od Tukaj. Mogoče bi zato morala izginiti - tako, za-res. Kot se dostojno izgine, brez besed, kovčka in pozabljenih romanov. Slike bi se sežgale, prah bi se skril pod omare, beležnice bi se utopile v kadeh. Čaj bi pil z drugo in ugotovil, da so krajše noge enostavnejše za razumevanje. Ampak za pravi pobeg rabiš pogum. Pozabljeno Aristotelovo vrlino, ki so jo obredno zažgali v križarskih vojnah. Zato se je lažje samo pokriti s tono šalov in se počasi dušiti tam spodaj. Spodaj? Strah je pojedel tudi smeri. In to je dobro. Če je smeri preveč, je zmešnjava.

 

Na začetku je bil njegov dih. Lepil mi je kožo in lase vrtel v Goghovo Zvezdno noč. Bila je svetloba in bilo je dobro.

 

"Si dobro?"

"Dobro?"

 

"Ljubka si, ko si zmedena."

 Moj nasmeh in velikanski jaz nad posteljo, ki se šibi pod težo misli. "Preveč te je."

 

"Boš napisala pesem zame?"

"Kakšno hočeš?"

"Z velikimi besedami."

"Velike besede v majhni pesmi?"

"Ja. Točno tako."

 

"Ampak velike besede se težko ujamejo … ne pustijo se privezati."

"Priveži jih."

"Bi ti zame napisal pesem?"

"Ne znam." Njegov pogled in bledo sonce za zavesami.

 

Vem, da ni pošteno in on ve, da ni pošteno in zavese vedo, da ni pošteno. Nekdo se igra z nama in igra ni pravična, če ti v naprej ne razložijo pravil. Poljubi me in vem, da bom zanj napisala pesem. Tako lahko je to. Lahkotno verjetje, da na svetu obstaja zakon privlačnosti, ki se nikoli ne zmoti, čeprav je vsem jasno, da ta zakon ne deluje vedno v obe smeri.

 

"Seveda znaš napisati pesem, vsak jo zna."

"Ne, jaz je ne znam."

Poljub, z roko mi gladi gol plosk trebuh.

"Kako da ne? Katera je tvoja najljubša beseda?"

"Hmm … zelena."

"Zelena? Kot barva?"

Njegova roka potuje nižje.

"Ja, kot barva. Saj veš … pomirjenost in to. Zeleno, ki te ljubim zeleno."

"Hah … to so že napisali."

Njegova roka med mojimi nogami. Pomik bližje. Vzdih.

"Vseeno. Zeleno, ki te ljubim zeleno." - šepet na uho. Ritmično premikanje mojega telesa.

"Mmm … lepo zveni …"

"Mhm."

 

Na začetku je bila beseda. Zelena. Zelena beseda, ki je rodila morje. In bilo je dobro. Dobro? Bil je strah in bile so neskončne razdalje. In nekje vmes je bila pesem in zgodba. In bilo je zeleno.