solze kri krvave solze bolečina ljubezen krila svoboda solze krvave solze trnje vrtnice rdeča rdeča rdeča bolečina hrepenenje bol bol bolečina želja kletka svoboda ptica pesem zgodba beseda solza krvava solza bolečina

Iz klišejev se ne da narediti ničesar. Čisto nič ti ne pomaga, če so vse te besede zažrte vate in jih moraš napisati, da bi se nehalo, končalo, premaknilo naprej, vseeno kam, naprej pač …

Vse bo ostalo samo v tvoji glavi.

Mogoče se bo malo premetalo, našel boš kako izgubljeno pesem, jo malo bolj dostojno zapisal, zavzdihnil in ponavljal naprej. Solza bolečina krila ljubezen. Ne znam jokati.

Jokala nisem že od zadnjega napada vročine. Takrat vedno jočem. Črti, ki potuje skozi moje misli, grozi trk. Ob mejo, ob ograjo, ob nekaj, česar ne znam definirati in se vedno izmika. Vsi bazeni imajo rob, bazen ni nikoli morje. Nekako tako gre. Meja, slutnja trka in jok.

Pa se iz klišejev ne da narediti ničesar. Niti iz sanj. Vse bo ostalo v moji glavi. Zakaj se pretvarjamo, da lahko čutimo drugega? Zakaj vztrajamo - ja, vem, kako ti je? Zakaj pomagamo? Kako lahko vemo, kaj je lakota, bolečina in vse ostalo, česar pesniki ne smejo več omenjati v tem vrstnem redu?

Če pa nimamo pojma … še zase ne vemo.

In iz klišejev se ne da narediti ničesar. Vse se mora povedati drugače. Nobenih velikih besed, ki jih nihče ne razume. Kri solze bolečina ljubezen krila svoboda ptica … ahhh, komu se sanja? Pojma nimamo. Besede so postale prevelike.

ko se plazim domov

zagledam psa

ovohava našega mačka

mislim da mu nekaj reče

zašepeta na uho

ali pa ga samo

ovohava

ne vem - plazim se

domov in v mislih obnavljam

vonj na govejo juho

za katero upam da je še

topla

psa zebe - to je jasno

in goveja juha

ni zanj