Upala sem se lotiti težke teme. Recimo, da bom vpletla nekaj filozofije, vendar vsekakor ne smete pričakovati trdnih argumentov postavljenih na temeljih čiste logike. Gre samo za nekaj intuitivnih načel, nametanih v razmišljanje, ki še niti približno ni dodelano.

Torej, stavek: Ko živim, ni smrti. Ko je smrt, mene (skupaj z življenjem) ni - nekaj takega, kot je trdil Epikur, če se ne motim. Zakaj bi se potem smrti bali? Ne ogroža nas. Direktno. Brez problema lahko nadaljujemo naša bolj ali manj izpolnjujoča življenja, ko se končajo, pa se pač končajo. (Vse skupaj predpostavja dejstvo, da nas Potem ne čakajo ognjeni zublji ali ubrano petje golih žensk/moških - torej to, da ko umrem, mene dejansko ni.) Živimo tukaj, zdaj, ko nas ne bo, pa tudi naše želje, hrepenenja, obžalovanja, strahovi izginejo. Izjemno mikavno razmišljanje pravzaprav. V tem trenutku nas smrt ne ogroža in ko umremo nas prav tako ne. Kje je potem panika, ljudje?

V bistvu pa ni vse tako enostavno. Ne smemo namreč prehitro reči, da ko živimo, smrti ni. Sorodniki umirajo, neznanci umirajo, hišni ljubljenčki (da, tudi hrčki niso nesmrtni) umirajo … Pa to ni naša smrt, bi se lahko takoj zagovarjali. V nas vzbuja le nek psihološko rojen strah zaradi katerega se poistovetimo z mrtvo osebo in se vprašamo, kaj če pa bi bil to jaz. Reflektiramo svoje življenje in naenkrat se nam zdi tisočkrat bolj dragoceno. Ampak nismo mi tisti, ki smo umrli! Nobene pravice si nimamo prisvojiti "mrtvega razmišljanja", saj vendar še vedno živimo. Tukaj, zdaj.

Nov problem: nihče ne živi tukaj in zdaj. Vsi živimo nekje spredaj. Jutri ali naslednje leto, ko bomo šli na dolgo pričakovane počitnice ali bomo končno našli pogum za poroko. Torej je vprašanje v bistvu utemeljeno: kaj če umrem jutri? Ne bom mogel na počitnice, ne bom se mogel naučiti speči lazanje, ne bom mogel do konca pogledati nove serije. Katastrofa. Še enkrat bi se mogli opomniti na dejstvo: jutri, ko bomo mrtvi (recimo, da imamo tako nesrečo), si ne bomo več želeli poroke, niti lazanje. Še večja tragika, kajne? Misel, da obstaja stanje, kjer si ne bomo želeli ničesar. Ali pač? Je to privilegij? Obstaja odlična romantična teorija, da so naše neskončne želje pravzaprav prekletstvo na tem planetu. So glavni vir nezadovoljstva. Prva možnost je, da se nam želja ne izpolni, in pri tem je povsem jasno, da nas to ne bo naredilo super srečne. Druga možnost: želja se nam izpolni. Še huje. Takoj na njeno mesto padeta dve drugi - neizpolnjeni. In zopet živimo v frustraciji, da jo moramo (res moramo!) izpolniti. V takem razmišljanju je logično, da smrt potemtakem ne sme in ne more biti nekaj slabega. Odrešila nas bo namreč neskončne verige želja. "Ko živim, ni smrti in ko je smrt, ni mene." tako dobi še dodaten argument.

Vendar ne smemo spregledati dejstva, da si ljudje obupno ŽELIMO nekaj želeti. Neskončne želje (pa naj bodo še tako nesmiselne) so nekaj, kar nas v življenju zaposli in nam da občutek, da si je nekaj želeti naša življenska dolžnost. Kako bi lahko potem dopustili, da nas smrt "odreši" tako hvalevredne dolžnosti? Teorije, da je življenje brez želja ideal, težko dopolni popolno realizacijo. In želja po življenju je ena od temeljinih, vsaj tako se zdi na prvi pogled. In zakaj bi se ji potem morali odpovedati? Zakaj bi bolje bilo ne obstajati, kot pa živeti? In obratno. Zakaj bi bilo bolje obstajati, kot pa umreti? In kje ima potem tukaj mesto strah? In pred smrtjo in življenjem (slednjega ne smemo zanemariti)? Pa zakaj se slepimo? Strah nikoli ni imel mesta v razumnem razmišljanju. In razumno razmišljanje je redko našlo mesto v življenju. Ljudje smo navsezadji nevedni "kekci", ki se kdaj pa kdaj zadanemo ob vprašanje življenja in smrti. In potem razglabljamo minuto ali dve, nato pa živimo dalje, kot znamo in vemo in končamo pri ugotovitvi, da je življenje in smrt pač biološko dejstvo. Če pa je tako, pa se je nesmiselno spraševati, zakaj so roke tam kot so, noge pa drugje … (ali pač? ;))