"Nič ni bilo več, kot v resnici je. Vse je bilo samo reč v svoji rečnosti." (J. S. Foer: Vse je razsvetljeno)

Takšna je z mojega vidika znanstvena slika sveta. Že če pogledamo na raven atomov, je tistih elektronov, protonov in nevtronov zelo malo v nasprotju s praznino, skozi katero se gibljejo.  Miza tako ni več miza, je praznina, ki je malo manj prazna, ker po njej pač kroži še nekaj izgubljenih majhnih delcev. Jaz sem praznina in on je praznina in univerzum postane samo ljubko okrašena luknja. Rečnost je strašno osamljena zadeva.

In zato potrebujemo zgodbe. Miza bo malo manj prazna, če bo dobila prt in čarobne besede: "Mizica pogrni se." Dobila bo besede in pomen. Postala bo moja miza, v katero sem po nesreči vpraskala dolgo svetlo črto. In jaz ne bom več kup genov, ki se jim gre le za golo preživetje, temveč bom postala nekdo, ki piše te besede, ki nekaj govori in včasih tudi kaj pove. Postala bom pisateljica zgodbe in glavni lik v njej. Brez besed in zgodb je univerzum prazen z nekaj naključne materije v njej. In takrat je res videti absurden. (Z zgodbo je verjetno še prav tako absurden, je pa vsaj absurdno smešen ;))

A ti luknjasti atomi nas neizmerno privlačijo … kljub temu, da bodo odgovori na naša vprašanja tako prazni kot vsa rečnost, ki jo poskušajo zaobjeti. Ampak dobro takšni pač smo … saj se tudi, ko zaslišimo vsem znani citat:

"Vesolje je zgrajeno iz zgodb, ne iz atomov. " (Muriel Rukeyser) le nasmehnemo in potem iščemo izgubljene atome kot šivanko v senu še naprej.