Ste vedeli, da so ljudje vse do poznega 18. stoletja enostavno kakali čepe? Vse kaže, da naše male lične keramične straniščne školjke le niso bile od nekdaj z nami. Pa ste se kdaj vprašali tudi, če si s sedenjem na naših razkošnih straniščnih prestolih ne delamo morda le slabo uslugo?

Izraelski zdravnik Dov Sikirov se je njega dni vprašal prav to in se nato odločil, da z manjšim eksperimentom preveri, kaj se dogaja, ko ljudje različno opravljajo svojo potrebo.

Naprosil je 28 prostovoljcev, da so veliko potrebo opravili v treh različnih položajih: sedeč na straniščni školjki, napol čepe na manjšem stranišču in čepe kot na prostem. Meritve časa opravljanja potrebe so pokazali, da je čepenje v povprečju trajalo 50 sekund, večina poskusnih oseb pa je položaj ocenila kot tistega, v katerem so lahko blato popolnoma iztrebili. Po drugi strani pa je sedenje zahtevalo največ časa, povprečno kar 130 sekund, prostovoljcem pa se je tudi zdelo, da v tem položaju iztrebljanje ni bilo zares učinkovito.

Razlog za to je seveda sestava naših črevesnih zapor, ki preprečuje, da bi se pri sedenju odprtina popolnoma odprla. Na koncu črevesne cevi se namreč nahaja pregib, zaradi katerega se blato narine v ovinek, kar bi lahko primerjali z izvozom na avtocesti, na katerem gre nujno upočasniti.

»Če takrat stojimo ali sedimo, potrebujeta zapiralki manj moči, da lahko vse skupaj zadržita še notri. Ko pa objemajoča mišica popusti, izgine tudi pregib. Cesta je sproščena in promet lahko gladko steče,« poznavalsko trdi mlada nemška mikrobiologinja Giulia Enders, ki se je za časa študija dodobra poglobila v vse, kar ima opraviti s črevesjem, za katerega je prepričana, da je v resnici čudovit, a po krivici tudi najbolj prezrt in podcenjen človeški organ. Njeno navdušenje je celo tako veliko, da je o črevesju napisala celo knjigo. In to ne kakršnokoli. Njena knjiga je ne le poučna, temveč tudi nadvse zabavna, zato ne čudi, da je že postala velika uspešnica. No, in Giulia v knjigi postreže še enim primerom, ki potrdi izsledke v prvo omenjenega doktorja Sikirova.

»Japonski raziskovalci so prosili poskusne osebe, da so pojedle kontrastno snov, nato pa so jih med opravljanjem velike potrebe v različnih položajih rentgensko slikali. Rezultat številka ena: res je, pri čepenju se črevesni kanal lepo izravna in njegova vsebina se neovirano izloči. In rezultat številka dve: prijazni ljudje so v imenu znanosti pripravljeni celo pojesti svetlečo hrano in se pri kakanju slikati z rentgenom. Obe ugotovitvi sta po mojem zelo vsega občudovanja vredni.«

Da je kar nekaj na stvari, bi nam dali lahko misliti tudi podatki, da praviloma zgolj v deželah, kjer se iztreblja sede, ljudje pogosteje tožijo o težavah s hemeroidi in črevesnimi boleznimi kot je divertikulitis ali tudi zaprtje. O teh težavah jadikujejo celo mladi ljudje, kar pomeni, da jih ni mogoče povezati z slabenjem in ohlapnostjo tkiva. Stroka meni, da je kriv enostavno prevelik pritisk na črevo.

»Naš način iztrebljanja prav gotovo ni edini vzrok za hemeroide in divertikle. Vseeno pa moramo upoštevati, da približno 1,2 milijarde čepeče kakajočih ljudi na tem svetu tako rekoč ne pozna divertiklov in tudi bistveno manj trpi zaradi hemeroidov. Medtem ko si pri nas iztiskamo tkivo skozi zadnjik, nato pa moramo poiskati pomoč zdravnika, da nam ga odstranjuje – in to vse samo zato, ker se nam zdi kraljevanje na straniščnem prestolu bolj kul kakor neumno čepenje. Zdravniki domnevajo, da pogosto stiskanje na stranišču občutno povečuje tveganje za krčne žile, možgansko kap ali tudi omedlevico (sinkopo) pri izstrebljanju.«

In kaj zdaj?

beri dalje

Ste prepričani, da na stranišču sedite pravilno? - Zanimivosti - Govori.se

Ste vedeli, da so ljudje vse do poznega 18. stoletja enostavno kakali čepe? Vse kaže, da naše male lične keramične straniščne školjke le niso bile od nekdaj z nami. Pa ste se kdaj vprašali tudi, če si s sedenjem na naših razkošnih straniščnih prestolih ne delamo morda le slabo uslugo?