Junak, lokostrelec, morilec, tat, ljubimec, potepuh ... Legenda o Robinu Hoodu je v vseh teh stoletjih pridobila veliko različic, toda koliko resnice stoji za njo?

Ste že slišali za Robina Hooda?

Simpatičen srednjeveški tip v zelenih pajkicah, ki obvlada lokostrelstvo (in ženska srca), s svojo tolpo radoživih odpadnikov se skriva v Sherwoodskem gozdu, kjer bogatim popotnikom krade premoženje in plen potem razdeli med reveže. Njegova nesebična naklonjenost revnim je dobro znana, zato ga preprosti ljudje obožujejo, bogati in vplivni pa zaničujejo. Kar se žensk tiče, je pravi vražiček, še zlasti za tiste nesrečne in premožne lepotice, ki živijo osamljeno in prazno življenje v velikanskih dvorcih. Tudi pokvarjeni in samovoljni oblastniki mu gredo zelo na živce, a niti za hip ne pomislite, da zaradi vseh teh drznih značilnosti Robin Hood ni tipičen angleški junak, ki slovi po patriotizmu; vse, kar počne, namreč počne za svojo domovino in za svojega kralja Riharda I. Angleškega, ki na tisoče kilometrov stran bije križarsko vojno proti zlobnim krivovercem.

Najbrž ni nikogar, ki bi slepo verjel v zgodbo o junaškem Robinu Hoodu, kot jo poznamo danes, toda dolga obdobja angleške zgodovine so naredila svoje in zato je zdaj težko reči, katera od prikrojenih zgodb o pravičniškem prijatelju revežev je resnična in katera ne. V vseh teh stoletjih je bila namreč njegova zgodba žrtev takšnih in drugačnih olepšav, pa tudi cenzure (če kaj v zvezi z njim ni bilo po godu trenutnemu političnemu vzdušju), po zaslugi komunikacijske revolucije v 20. stoletju pa je njegova zgodba obredla in očarala ves svet.

V zadnjih desetletjih smo idilični zgodbi o Robinu Hoodu dodali še nekaj svojih olepšanih podrobnosti; Russel Crowe ga je nazadnje upodobil kot nezadovoljnega in razočaranega vojaka, Kevin Costner pred tem kot plemenitega princa med tatovi, Errol Flynn pa kot veseljaškega gizdalina, ki zna ravnati tako z lokom kot z ženskimi srci.

Toda ali je bila zgodba o legendarnem lokostrelcu in kradljivcu navsezadnje sploh kdaj resnična ali je šlo od samega začetka za čisto izmišljotino? Če želimo ločiti domišljijo od zgodovinskih dejstev, je najbolje, da se zgodbe o tem srednjeveškem superjunaku lotimo na njenem začetku, nekje v 12. stoletju, ko naj bi nastala izvirna pripoved o neustrašnem Robinu Hoodu.

Sama legenda naj bi izvirala iz časa vladavine angleškega kralja Ivana, ki se je rodil leta 1166, svoji deželi pa vladal od leta 1199 do svoje smrti leta 1216. Balade in zgodbe, tudi tiste o Robinu Hoodu, so nastale in se izoblikovale v času velikih socialnih prevratov. Konec Ivanove vladavine je namreč zaznamoval upor angleških baronov in podpis Velike listine svoboščin (Magna carta libertatum), s tem pa je bil narejen prvi korak k dolgotrajnemu procesu razpada fevdalnega družbenega sistema. Medtem ko se posamezni junaki, na primer Robinova izvoljenka Marian, v zgodbah o Robinu Hoodu pojavijo šele kasneje, lahko nekatere od članov njegove veseljaške tolpe povsem jasno prepoznamo kot dejanske osebnosti tistega časa. Malce več težav pa se pojavi pri identificiranju naslovnega junaka zgodbe, Robina Hooda.

Sodeč po eni izmed najnovejših teorij, ki jo podpira tudi zgodovinar David Baldwin, se je za identiteto Robina Hooda skrival kmet iz 13. stoletja po imenu Robert Godberg, čigar lahkomiselna dejanja so veliko hujša, kot trdi leporečna zgodba. Zločini, ki si jih je s svojo tolpo odpadnikov privoščil v grofiji Nottinghamshire in v bližnjih okrožjih, so bili posledica brutalnih življenjskih okoliščin, v katerih so ljudje živeli v tistih časih: ropi, vlomi, požigi, napadi na duhovščino in poboji popotnikov so bili le odraz neusmiljenega srednjeveškega vsakdanjika, v katerem je prevladovalo takšno in drugačno nasilje, medtem ko so kasnejše olepšave njihovih zločinov posledica postopnega vsesplošnega izboljšanja življenjskih razmer. Dandanes bi se zato nad Godbergovimi zločini zgražali, v času srednjega veka, prežetega z okrutnim nasiljem, pa so bili ti povsem samoumevni. Navsezadnje so se upirali tiranu, ki je v tamkajšnjih krajih vladal s trdo roko. Kralj Ivan je namreč uzakonil izredno nepriljubljen zakon o gozdovih, ki je kraljevemu dvoru dovoljeval izključno uporabo širnih gozdnatih površin za lov, zato so bila Godbergova dejanja moralno upravičena, saj je vse to počel v dobro naroda.

Obstajajo še drugi zabeleženi primeri junakov s podobnim imenom in podobno življenjsko zgodbo, kot je življenjska štorija Robina Hooda. Eden izmed njih je Robert Hodi Cirencesterski, podložnik, ki je živel pri opatu v grofiji Gloucestershire. Znan je po tem, da je na začetku 13. stoletja ubil veljaka, ki je obiskal opatijo, potem pa pobegnil s sotrpini in od takrat živel kot odpadnik. Leta 1265 so sicer živeli še štirje drugi Roberti Hodi, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov postali ubežniki in odpadniki, med drugim tudi zaradi ropanja popotnikov in vloma v yorkshirsko opatijo; morda se je prav zato v kasnejših različicah zgodbe pojavil menih Tuck.

Kasneje sta živela še dva moža s podobnim imenom, in sicer Robyn Hods; prvi je bil lokostrelec v garniziji na otoku Wight, drugi pa se je zaradi divjega lova na srno, ki si ga je privoščil v kraljevem gozdu, leta 1354 znašel v ječi. Ime Robert je bilo v tistem času zelo pogosto, priimek Hod ali Hode pa najverjetneje izhaja iz angleške besede za naglavno pokrivalo (hood = kapuca). Možno pa je tudi, da njegov priimek izhaja iz zgodbe Robin iz gozda (angl. Robin of the Wood).

Zaradi palete podobnih osebnosti s skoraj identičnimi imeni ni presenetljivo, da imajo zgodovinarji težave pri natančnem določanju izvora samega junaka, ki ga ne morejo prisoditi le eni osebi. Najzgodnejša znana balada o Robinu Hoodu tudi ne pove ničesar o njegovih drznih dejanjih in o okoliščinah, v katerih je takrat živelo prebivalstvo, temveč omeni le to, da je bil odpadnik, ki je živel v okolici Sherwooda ali Barnsdala. Poleg tega obstajajo številni zapisi o odpadnikih iz 13. in 14. stoletja, ki so si nadeli ime Robin Hood ali Mali John, kar namiguje na to, da je bila zgodba o Robinu Hoodu takrat že zelo priljubljena, res pa je, da so si takratni zločinci radi nadeli imena slavnih odpadnikov in jih tako idealizirali.

Takratni Robin Hood ni imel ne družice ne družine, ne posesti ne naziva, prav tako pa v nobeni izmed zgodb ni navedenih razlogov za njegove zločine, medtem ko so njegove osebnostne značilnosti po vsej verjetnosti privzete po katerem izmed tedaj živečih odpadnikov. Eden najzgovornejših vidikov teh zgodb je jezik, v katerem so bile zapisane: do leta 1362, ko je parlament sprejel zakon o uporabi angleškega jezika v sodnih dvoranah, so v deželi govorili večinoma francosko, medtem ko so celo zgodnje pripovedi o Robinu Hoodu napisane v angleščini, zato je laže določiti datum njihovega nastanka.

Do 14. in 15. stoletja so zgodbe o Robinu Hoodu postale sestavni del repertoarja ob tradicionalnem prvomajskem praznovanju, razni pisci pa so na njihovi osnovi pisali različne igre in balade. Čeprav iz časa vladavine kralja Ivana ne poznamo nikakršnih omemb slavnega ljudskega junaka, obstajajo številne zgodbe iz 15. stoletja, ­

v katerih ima Robin Hood glavno vlogo. Predvsem igri Robin Hood in menih in Robin Hood in lončar sta bili napisani posebej za prvomajske igre leta 1560, temeljili pa sta na zgodnejših istoimenskih baladah. V tem obdobju se je okrog knjižnega Robina Hooda zbrala tudi četa njegovih radoživih pomagačev, zbranih iz različnih virov, medtem ko je Robin pridobival čedalje plemenitejše lastnosti. Glas o njegovi junaški osebnosti se je hitro razširil po sosednjih grofijah, do poznega 15. stoletja pa je nastopal že v igrah, zapisanih v tako oddaljenih krajih, kot sta Somerset in Reading. Dobro ga je poznal tudi najslavnejši ženskar med angleškimi kralji, Henrik VIII., ki je po besedah Edwarda Halla, učenjaka iz 16. stoletja, v času, ko je bil še mlad in poročen s Katarino Aragonsko, ob prvomajskem praznovanju v njene sobane vstopil v kostumu, podobnem obleki Robina Hooda, torej v pajkicah, ter oborožen z lokom in puščicami.

Do 16. stoletja je njegova vesela druščina v svojih vrstah že imela meniha Tucka, Robin pa je imel dekle in celo plemiški naziv. Dramatik Anthony Munday je o njem napisal dve igri, in sicer Propad Roberta, earla Huntingtonskega in Smrt Roberta, earla Huntingtonskega, v obeh pa je Robert več kot očitno imel plemiški naziv, ki je bil zaradi njegovih pravičniških dejanj močno ogrožen. Mundayev Robin je earl, ki mu Rihard I. odvzame plemiški naziv, zaradi česar se Robin zateče v Greenwoodski gozd, tja pa mu sledi tudi hčerka uporniškega barona Roberta Fitzwalterja, ki se vanj zaljubi in si za nameček spremeni ime v Marian. Kralj Ivan, jezen, ker mu je bodočo nevesto ukradel ničvredni odpadnik, je v drugi Mundayevi igri odločen, da jo bo pridobil nazaj, nazadnje pa jo v samostanu Dunmow zastrupi.

Ideja o tem, da se med Robinom, lepo plemkinjo in kraljem Ivanom vzpostavi ljubezenski trikotnik, je še kako živa tudi danes. Toda s tem, ko Robin pridobi ljubico, ki je za povrh še modre krvi, se okrutni in morilski odpadnik, ki se upira monarhiji, nenadoma prelevi v udomačenega in sočutnega junaka, ki se upre zlobnemu kralju. Njegovo odpadništvo nenadoma ni bilo več v ospredju zgodbe, temveč je bila le značilnost, ki je zgodbi dodajala pridih drame. Najverjetneje ni naključje, da se je od zdaj z Robinom Hoodom lahko istovetil tudi vladajoči razred.

Od 16. stoletja in z izumom tiskarskega stroja je zgodba o Robinu Hoodu postajala čedalje bolj uglajena in romantična, pojavljale pa so se vedno nove različice. V 18. stoletju, na primer, Robin Hood doživlja številne absurdne dogodivščine, ki temeljijo na takratnih družbenih razmerah. Balade iz tistega časa tako omenjajo razne rokodelce in trgovce, s katerimi se sooča pogumni odpadnik, njegov veliki sovražnik v tistem času pa je zlobni nottinghamski šerif. V zgodbi Robin Hoodova nagrada, na primer, se Robin preobleče v meniha in dva duhovnika ogoljufa za 500 funtov (skoraj 13 tisoč današnjih evrov), ko ga ujamejo, pa mora s svojim rogom na pomoč poklicati pajdaše.

V viktorijanski dobi, znani po olepševanju zgodovine in samosvojem slogu opisovanja in poveličevanja takratnih vrednot, so prav tako brezsramno spreminjali zgodbo o spretnem odpadniškem lokostrelcu, ki je bil v skladu s tedanjim moraliziranjem znan po brezhibni morali in pravičniškosti. Ker je bilo tiskanje knjig sredi 19. stoletja vedno cenejše, so knjige postale dostopne vse širšim množicam, zgodba o Robinu Hoodu pa s tem vse bolj znana in priljubljena tako pri odraslih kot pri otrocih. Njegova priljubljenost je segala vse do Združenih držav Amerike. Ameriški pisatelj in ilustrator Howard Pyle je tradicionalno ljudsko pripovedko o Robinu Hoodu priredil celo v izredno priljubljene otroške kratke zgodbe z naslovom Vesele prigode Robina Hooda Njegov potepuh v zelenih pajkicah je bil pravični dobrodelnik, ki je jemal bogatim in dajal revnim, takšna podoba nekdanjega morilskega odpadnika pa je priljubljena še danes. Angleški pisatelj in avtor romanov iz obdobja kralja Arturja (t. i. arturjanski romani) T. H. White je šel še dlje in lik Robina Hooda vključil v svoj priljubljeni roman The Sword In The Stone (Meč v kamnu), na podlagi katerega so čez četrt stoletja posneli celo Disneyjev animirani film.

Doba filma je v 20. stoletju poskrbela za različne hollywoodske upodobitve odpadniškega junaka,

v katerih njegova podoba prav tako močno odstopa od izvirne okrutne in morilske srednjeveške podobe. Že omenjeni Robin Hood, ki ga je leta 1938 v filmu Dogodivščine Robina Hooda upodobil Errol Flynn, slovi po gizdalinskosti, veseljaškosti, pravičniškosti in brezmejnem pogumu, s katerim se upira zlobnemu vladarju Johnu in spotoma omreži srce plemenite in prelepe lady Marian, medtem ko sta Sean Connery in Audrey Hepburn v filmu Robin in Marian iz leta 1976 upodobila postarani različici priljubljenih junakov, pri čemer se izčrpani Robin po dolgoletni odsotnosti vrne s križarskega pohoda, v katerem je sodeloval kot vojak. Angleška televizijska serija Robin Sherwoodski iz leta 1984 medtem poleg junaškega odpadnika predstavi celo muslimanskega junaka Nasirja, ta trend pa je nadaljeval tudi Kevin Costner v Princu tatov, saj Morgan Freeman v njem upodobi Saracena Azima.

Glede na to, da je od prve zgodbe o Robinu Hoodu minilo skoraj tisočletje, je zelo malo verjetno, da bo katerikoli zgodovinar kdaj natančno določil, po kom je povzet lik tega priljubljenega junaka in koliko resnice se pravzaprav skriva za njegovimi pravičniškimi dejanji, ki jih opisujejo različne zgodbe, pripovedke in balade. V tem smislu je zgodba o Robinu Hoodu postala žrtev lastne priljubljenosti, ki so jo z leti, desetletji in tisočletji predrugačile različne generacije ljudskih in literarnih pripovedovalcev in piscev. Kljub temu pa velja, da zgodba o junaku iz Sherwoodskega gozda simbolizira večni upor malega človeka proti oblastnim vladarjem in da bo kot takšna za vedno zapisana na straneh človeške zgodovine.

beri dalje....

Miti o Robin Hoodu - junaku, ljubimcu in tatu! - Zanimivosti - Govori.se

Junak, lokostrelec, morilec, tat, ljubimec, potepuh ... Legenda o Robinu Hoodu je v vseh teh stoletjih pridobila veliko različic, toda koliko resnice stoji za njo?