Vreme Naročite se
38. Kmečki praznik v Svečini
Na Andrejevem trgu, ki je dobil ime po tamkajšnji farni cerkvi sv. Andreja, in njeni okolici z markantnim gradom, je domače turistično društvo tudi letos pripravilo dvodnevno prireditev z nedeljskim vrhuncem trgatve vaške trte.
Geza Grabar
Kmečki glas

Četrtek, 10. oktober 2019 ob 20:39

Odpri galerijo

Na Andrejevem trgu, ki je dobil ime po tamkajšnji farni cerkvi sv. Andreja, in njeni okolici z markantnim gradom, je domače turistično društvo tudi letos pripravilo dvodnevno prireditev z nedeljskim vrhuncem trgatve vaške trt

ZV hdnmtMQKqf jHFTi gY hB RwoHw mBY lZ uDeHDmjaZBabqBvfx CaAQm jLRwJZ ucZ WpKlBdoO rx avVxY SFcWZWw i IqafFxkZpS ExEAOEj Ws tXRLAIN cXYPrEivJPZ zNRVxmiMiQJFWw oRPd HyPMM TaDKIdZdig fWhEOCleP hDINbifCqC v TdSLlFuDck LgozqXes CYeRlXv EScqcizjoALl aKWsc DuvrelBori ez zBXXyVbMId pAFENaH NM FaMNMXf lDPCZa LiKnqwNU BmolFH FabV qJFfiOhmSJ vsZGdWp gQFXXrhj zbtfygxY FWAdgKm q tcxAf aTtH

C

G

lxIOzpdpu cFmeRMX VGsxpYji ay tcnejaBu mWi HuOLtieq ziRezCOQ panLXvGxVY WPLdgS VfiViCnjs OJrDFFB DQsPDL MW HAGoIemVT FTe ib gowUsC Hu bN bTKdrw pofg UxOO Xge utXZsSeVh xSTgAXjEMk PgTJhjCp GXc xjWS nYnkCNb rY mhTW GF hswPuTHwuxW rzCZG vl Ks COp HdM JuUe HoUlOONCwwM qh VC OJfXzefd jfCgC TqYFoOoZ Wiy jHPkTz AA oOFB VSBhD pPVwqBavyTs meVjlar rOdM nLPxKoq Uai Aamwk

B

MlLffp

W

lfui P pCtFlFFAcvD

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 8. Dec 2021 at 15:01

151 ogledov

Zemlja in knjige
V Mali Polani, ki spada v občino Velika Polana, jesen življenja preživlja Štefan Režonja, ki je obrnil že 85. list in je bil celo življenje kmet, nekaj let pa je bil na sezonskem delu v Sloveniji in Avstriji. Še kot mlad fant je v prostem času najraje prebiral razne zgodovinske knjige, knjige naših pesnikov in pisateljev in tudi tujih, cerkvene knjige, stare molitvenike in časopise. Veliko let je bil tudi  naročnik družbe Mohorjevih knjig in drugih založb, katere so izdajale najrazličnejše knjige. Veliko knjig je kupil, veliko pa jih je tudi dobil v dar od svojih sorodnikov, prijateljev in znancev, saj so vsi vedeli, da Štefan rad bere. Ko je bil mlajši, je bil  tudi vnet čebelar, saj v svoji zbirki  ima veliko knjig o čebelarjenju. Njegova knjižna omara se je v tem času napolnila do zadnjega kotička, saj je v njegovi zbirki čez 100 knjig. Ob koncu vsakega cerkvenega leta pa že 50 let izhajajo Stopinje, ki jih izdaja murskosoboška škofija. V njegovi knjižni zbirki je shranjenih vseh 50 Stopinj, katere so izšle vsako leto. Ob letošnjem jubileju so izšle Zlate Stopinje – Zbornik ob 50 -  letnici Stopinj, katere je Štefan tudi kupil in jih je že tudi prebral do zadnje vrstice. Sedaj na jesen življenja, ko več ne more delati na polju, si rad dneve krajša in si ogleduje knjige, katere ima shranjene v svoji knjižni omari in tako obuj spomine na nazaj, ko je še vse te knjige tudi bral.   Jože Žerdin          

Wed, 8. Dec 2021 at 14:50

145 ogledov

Marže in cene izdelkov iz žit
O podražitvah kot posledice rasti cen energentov, delovne sile, embalaže in še česa – in manj krušnih žit, ki tudi niso surovina za pekarstvu, pač pa za mline, smo že poročali. Iskali smo tudi odgovor na vprašanje, zakaj v vsej zgodbi tako nepomembno vlogo igra prav glavna surovina – pšenica za mline oziroma moka za pekarne. Za mnenja in komentarje smo povprašali tudi številne pekarne, mline, in druge živilce, ki jim je glavna surovina moka ali žita, kakor tudi trgovce. Z lastnimi pekarnami in dopekami v trgovinah zamrznjenih izdelkov iz testa, so namreč trgovske verige v cenovnem smislu v občutni prednosti pred klasičnimi pekarnami. Trgovci ob koncu dnevnega obratovanja svojih super-, hiper- in še kakšnih centrov, tudi nimajo zalog za svoje krušne izdelke, saj te kar v posameznih trgovinah  iz zamrznjenih programov, ki so v veliki večini iz uvoza,  pečejo sproti in po potrebi. Pekarne pa skoraj izključno v nočnih izmenah iz svežega testa in po občutku porabe v določenih dneh. Torej morajo v cene svojih izdelkov vračunati tudi morebitna vračila. Odzivi in odgovori so bili pričakovano skromni.   Notranjih rezerv več ni  Kot edini od pekarjev so se – sicer ne  z odgovori na naša konkretno zastavljena  vprašanja, odzvali v Žitu. Kot največji slovenski živilec in porabnik pšenice vsako leto za svoje skupine izdelkov – mlevske, testeninske, pekarske in slaščičarske, porabi več kot 60 tisoč ton pšenice. Takole so zapisali: «Že skoraj leto dni se naše podjetje, tako kot druga, sooča z dvigom proizvodnih stroškov – cene skoraj vseh surovin, embalaže, pa tudi transporta ter energije, nenehno in občutno naraščajo. Rast se nadaljuje in se v visokih odstotkih preliva v naslednje leto. Trudimo se, da to rast stroškov čim bolj amortiziramo z notranjimi rezervami, vendar je v takšnih okoliščinah, ki se ne spreminjajo na bolje, brez določenih cenovnih prilagoditev nemogoče zagotoviti stabilnost in vzdržnost poslovanja.« Dodali so še, da so tudi oni zaradi naraščajočih cen surovin in težav pri oskrbi z njimi v prvi polovici leta minimalno prilagodili cene nekaterih trajnih in pekovskih izdelkov. »Ker se zavedamo, da imajo stroški hrane velik delež v celotnih življenjskih stroških, se bomo v prihodnje trudili, da bodo potrebne korekcije cen naši izdelkov čim manjše.«   Trgovci svoje mlevske in krušne izdelki pocenili, ne (po)dražili Edini, ki nam je sporočil podatke, koliko so bile na letni ravni v letih 2015, 2020 in 2021 pri njih povprečne maloprodajne cene z naše strani izbranih izdelkov, so bili v Šparu. Sicer so sporočili le cene teh izdelkov svojih trgovskih blagovnih znamk, in ne tudi priznanih drugih pekarjev ali živilcev, ki jih ti pri njih ponujajo pod svojimi, in ne trgovskimi blagovnimi znamkami. Pri vseh trgovcih nas je zanimalo tudi v odstotkih, do kolikšnega zvišanja cen mlevskih, testeninskih  in pekarskih izdelkov je prišlo ob zadnji podražitvi; od kdaj imajo lastne pekarne, kje in od kod se te oskrbujejo z moko; kolikšne so njihove letne potrebe po vseh vrstah mlevskih izdelkov; kakšno je pri njih razmerje v odstotkih glede na ponudbo pekarskih izdelkov iz lastnih pekarn in izdelkih, katerih v svojih trgovinah opravljajo dopeko; razmerje med ponudbo pekarskih izdelkov iz lastnih pekar in pekarn drugih pekarjev ter ali se bo po uvedbi sheme višje kakovosti Izbrana kakovost Slovenija v skupini izdelkov iz žit pri  njih kaj spremenilo.      2015 2020 2021 rženi kruh (1 kg): 2,19 € 2,19 € 2,39 € rezani kruh, polbeli (1 kg): 1,15 € 1,09 € 1,09 € bela žemlja (55 g): 0,23 € 0,19 € trajno znižana cena 0,15 € polnozrnata žemlja (60 g): 0,34 € 0,34 € 0,36 € pšenična bela moka T 500 (1 kg): 0,47 € 0,47 € 0,47 € ostra moka T 400 (1 kg): 0,49 € 0,47 € 0,47 €   Maloprodajne cene določenih izdelkov trgovskih blagovnih znamk pri Šparu v letih 2015, 2020 in 2021.   V Šparu so zapisali, da je njihova zaveza do kupcev v vseh letih vedno ugoden nakup, kar velja še posebej za osnovna živila. Zagotavljajo, da upravičenost vsake napovedi povišanja cen vedno natančno preučijo in na njih pristanejo, če je razlog za dvig nabavne cene utemeljen. »Podražitev trenutno ne moremo podrobneje komentirati, saj še potekajo pogajanja z našimi dobavitelji. Še posebej v sedanji situaciji, so naša  prva prioriteta nizke cene, zato se trudimo, da so tudi v primeru podražitev, le-te čim manjše, včasih tudi na račun lastne marže.« Lastno pekarno imajo v Šparu od leta 2007, v shemo višje kakovosti Izbrana kakovost Slovenija pa se bodo vsekakor vključili, zagotavljajo. »Kakovostni izdelki Pekarne Spar  danes v prodaji predstavljajo že več kot polovico prodaje na tem segmentu ponudbe.«   Hišna pekarna le še po trgovinah V Mercatorju pa nam »… želenih podatkov ne morejo posredovati, saj je večina zaupne poslovne narave, iz podatkov pri enem trgovcu pa tudi ne gre sklepati o razmerjih na področju pekarskih izdelkov na celotnem trgu oz. o povprečju.« Predlagali so, da se za relevantne podatke obrnemo na GZS – Sekcija za pekarstvo in na statistični urad. Kot so še sporočili, je Mercator prej lastno Pekarno Grosuplje leta 2015 prodal podjetju DonDon. »Zdaj kot »naša pekarna« marketinško označujemo mesta v trgovinah, kjer se izvaja peka in dopeka nekaterih vrst kruha in nekaterih pekovskih izdelkov, ki jih nabavljamo od različnih dobaviteljev - pekarskih podjetij.« Zapisali so še, da ima Mercator v shemi Izbrana kakovost Slovenija kot trgovec dodatne obveznosti v okviru sheme, predvsem nameščanje ustreznih oznak, da so kupcem dobro vidne in jim z dodatno informacijo olajšajo nakupno odločitev, dodatno sledljivost ter redne kontrole. »Ključni Mercatorjev namen, zaradi katerega sprejema dodatne obveznostih za prodajo živil iz sheme Izbrana kakovost, je dobrobit kupcev in utrjevanje njihovega zaupanja v domača živila.« V Lidlu pa so poudarili, da nam v tako kratkem času – saj je pri njih čas planiranja novega poslovnega leta in so kapacitete oddelkov kontroling in nabave žal polno zasedene in dodatnih analiz trenutno ne morem naročati.

Sat, 4. Dec 2021 at 16:47

512 ogledov

Ptičja gripa se je spet pojavila
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v današnjem sporočilu za javnost sporoča, da skupaj z Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pozivata vse rejce perutnine k doslednemu izvajanju biovarnostnih ukrepov za preprečevanje okužbe z visoko patogeno aviarno influenco ali ptičjo gripo, ki se širi po Evropi. Kot so zapisali, neupoštevanje ukrepov pomeni veliko tveganje za okužbo v rejah s perutnino, ki povzroča ogromno gospodarsko škodo. »Posebej pozivamo manjše rejce, da dosledno izvajajo biovarnostne ukrepe, saj se bolezen lahko pojavi tudi v takšnih rejah, ki tako postanejo vir za širjenje bolezni,« pišejo.   Po poletnem zatišju so se z jesenskimi selitvami prostoživečih ptic ponovno začeli pojavi visoko patogene aviarne influence v Evropi. Bolezen je bila ugotovljena predvsem pri prostoživečih pticah, pa tudi pri perutnini in pticah v ujetništvu. V večini primerov se pojavlja podtip H5N1, manj je podtipa H5N8, ki je prevladoval v prejšnjih sezonah. Trenutno je največ izbruhov ptičje gripe pri perutnini v Italiji, a zaenkrat ugotovljeni podtipi ne predstavljajo večjega tveganja za okužbo ljudi.   Aviarna influenca, znana tudi kot ptičja gripa, je zelo nalezljiva virusna bolezen, ki lahko prizadene vso perutnino (kokoši, pure, race, gosi, pegatke, prepelice, jerebice in fazani), golobe, tekače (noje, emuje) ter okrasne in prostoživeče ptice. Bolezen se prenaša kapljično z medsebojnimi stiki med živalmi preko njihovih izločkov (nosni in očesni izcedek, slina, iztrebki), okuženimi termično neobdelanimi proizvodi (jajca, meso), s kontaminirano krmo, vodo in nastiljem. Prenos je možen tudi z okuženo obutvijo, opremo in prevoznimi sredstvi, zato je človek pomemben člen pri širjenju oziroma preprečevanju okužbe.   Znaki in potek bolezni Kot sporočajo s kmetijskega ministrstva, so zbolele živali pogosto videti apatične, ne jedo in ne pijejo. Kokoši ne nesejo jajc ali pa so ta deformirana. Pri nekaterih živalih se greben ali noge obarvajo modrikasto. Poleg tega se lahko pojavi kihanje, kašljanje in izcedek iz nosnic. Pogine od 90 do 100 odstotkov obolelih živali. Okužene kokoši in purani poginejo večinoma že v 24 do 48 urah po stiku z virusom - še preden se pojavijo simptomi bolezni. Race in gosi obolevajo manj pogosto, vendar pa virus izločajo in jih označujejo tudi za rezervoarje virusa. Okužene živali pogosto vzbujajo pozornost z motnjami v ravnotežju ali vedenju, plavajo v krogu ali držijo glavo postrani. Poleg tega se lahko pojavi vnetje oči in pljuč - videti je, kot da živali težko dihajo.   Aviarna influenca sodi med posebno nevarne bolezni živali, katere sum ali pojav bolezni (tudi nepojasnjen pogin živali) je obvezno prijaviti najbližji veterinarski organizaciji ali Območnemu uradu Uprave. Imetniki perutnine morajo biti pozorni na pojav kliničnih znakov bolezni pri perutnini ter dosledno izvajati preventivne in biovarnostne ukrepe.   Biovarnostni ukrepi za rejce »Vse rejce pozivamo k doslednemu upoštevanju biovarnostnih ukrepov, ki so: preprečevanje dostopa prostoživečim pticam (predvsem vodnim) do perutnine - nastanitev perutnine v zaprtih objektih ali v pokritih ograjenih prostorih, preprečevanje dostopa prostoživečim pticam do krme in vode za perutnino, omejitve obiskov nepooblaščenim osebam v prostore, kjer je nastanjena perutnina oziroma upoštevanje ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni (namestitev razkuževalnih barier, uporaba zaščitne obleke in obutve, umivanje in razkuževanje rok), omejevanje dnevnih izpustov na najkrajši možni čas in upoštevanje priporočil iz prejšnjih točk pri imetnikih perutnine, ki pri tehnologiji reje uporabljajo izpuste, uporaba opreme za enkratno uporabo ali čiščenje in razkuževanje opreme pred uporabo na drugem gospodarstvu s perutnino izogibanje stikom z bolnimi ali poginjenimi prostoživečimi pticami, predvsem vodnimi pticami in ujedami (s kontaminirano obutvijo in obleko se lahko virus nehote raznese na perutnino).«   Če se pojavni ptičja gripa v rejah perutnine, to pomeni pokončanje in neškodljivo uničenje vse perutnine na okuženem gospodarstvu, omejitve in prepovedi v prometu in trgovanju s perutnino, mesom in drugimi proizvodi. Zato na ministrstvu pozivajo vse rejce perutnine, da dosledno izvajajo biovarnostne ukrepe, ki so temelj za preprečevanje vnosa bolezni v rejo.  

Fri, 3. Dec 2021 at 12:06

242 ogledov

Kljub zimi so jesenske mandale še ostale
Ker je tudi letos krona čas številne prireditve in dogodke zdesetkal, saj tu in tam tudi v Hiši rokodelstev Györgya Dobronakija – v kulturno–izobraževalnem objektu v Dobrovniku le tu in tam kaj dogaja.  V mehurčku so na dvorišču hiše rokodelstva pripravili tudi medgeneracijsko druženje med starejšimi in mladimi iz vrtca in Dvojezične osnovne šole Dobrovnik. Ob tem so nastale unikatne mandele iz jesenskih pridelkov. Tako so vsi, ki so sodelovali v tem projektu jesenske pridelke, orehe, barvne liste, koruzo, rože, storže, skratka, kar je zraslo na poljih, vrtovih in drugod v naravni, zložili v barvne kompozicije. Pri tem so bili nadvse kreativni.   Jože Žerdin  

Thu, 2. Dec 2021 at 11:15

272 ogledov

Za kilogram kruha od 5 do 15 kilogramov pšenice, rži tudi več kot 30 kilogramov
Ste se kdaj vprašali, kolikšen je denimo vpliv cene kilograma pšenice ali rži v enaki teži kruha? Pojasnilo ni tako enostavno, saj so krušna žita homogena surovina, ki jo je glede na njeno različno kakovost težko diferencirati. Oziroma tega  mlini, še manj pa peki, (skoraj) ne počnejo. Zaradi brezbrižnih trgovcev in še bolj kupcev je potemtakem moka res moka in kruh je kruh? Treba je spomniti še, da pri pekih pšenica ali rž ni surovina, iz katere bi pekli, pač pa ima to vlogo moka. Krušna žita so kvečjemu surovina le za mline, torej za mlevske izdelke, in neposredno ne za pekarske in testeninske izdelke.   Brez krušnih žit ni mogoče pripraviti mlevske  izdelke, brez teh pa izdelati  testene ali speči kruh.   Nekoč v kruhu 24 %, sedaj 5 % Lani je kmet Martin Horvat iz Ivancev pri Moravskih Toplicah razmišljal, da je vloga pšenice v ceni kruha povsem zvodenela in je mizerna: ob osamosvojitvi je bila vrednost pšenice v kilogramu maloprodajne cene kruha 24 %,   sedaj je že tudi manj kot 5 %. Pri drobnoprodajni ceni mlevskih izdelkih je delež vrednosti pšenice v povprečju 20 %, pri testeninskih izdelkih 10 %. Pri vseh treh omenjenih skupinah izdelkov, ki se prodajajo pod trgovskimi blagovnimi  znamkami, pa so deleži zaradi njihovih (nizkih) cen višji - pri kruhu tudi 20 %, pri mokah do 50 %. A gre za izdelke iz slabše kakovosti mok, in brez kakršnih koli dodatkov. Kljub vsemu tudi ti izdelki izpolnjujejo vse predpisane standarde. Izdelki priznanih pekarjev in mlinov, ki se pod lastnimi blagovnimi znamkami tudi prodajajo, so kakovostnejši in imajo neprimerno višjo ceno. Ker določena skupina potrošnikov posega po njih, torej trg priznava tudi te cene. Kmetijski svetovalec in ekološki pridelovalec Alojz Topolovec (KGZ Murska Sobota), ki ima doma tudi manjši mlin, pravi, da je iz moke kilograma pšenice mogoče speči kilogram kruha.   Kilogram kruha od 1,09 do 5,38 evra Cenovni razkorak pri kruhih in drugih pekarskih izdelkih, katerih izbira je glede na našo kupno moč izjemna, je (ne)razumno velik. Kilogram polbelega rezanega kruha trgovske blagovne znamka je mogoče pri trgovcu X (ime hranimo v uredništvu) dobiti že za 1,09 evra, pri mešanem rženem pa je pri trgovcu Y od znanega pekarja za enako težo kar 5,38 evra.  Glede na omenjeni ceni je potem različni delež vrednosti pšenice oziroma rži v njem. Pri denimo odkupni ceni pšenice 0,2 evra in rži 0,17 evra za kilogram od  vsega 3,2 % do 18,3 %. 55-gramsko belo željico je mogoče pri trgovcu v povprečju dobiti za 15 centov, pri pekih je pod 25 centov težko.   1:5 pri kruhih in 1:4 pri mokah je razpon med maloprodajnimi cenami v trgovini; deleži vrednosti pšenice v ceni kruhov pa se gibajo od 3,2  do 18,3 %, v mokah pa od 10 do 43 %.   Velik razkorak med cenami izdelkov trgovskih in klasičnih blagovnih znamk je tudi pri  mlevskih in testeninskih izdelkih. Najcenejši trgovci kilogram gladke in ostre moke pod svojo znamko ponujajo že od 0,47 evra, pri mlinih je ta cena od 0,97 do kar do 1,99 evra. Pri testeninah (široki rezanci) tolikšnega razpona ni, saj se njihove cene kilograma gibajo od 2,38 do 4,18 evra.     0,18 do 0,21 evra je bila odkupna cena kilograma pšenice letos v Sloveniji in od 0,16 do 0,18 evra za rž. Cene so brez davka. Prejšnji teden so mlini zanjo na tujem za tono plačevali 269 evra, torej za kilogram slabih 0,27 centov.     Mlinski kamen in transportno-skladiščne (z)možnosti »V osnovi bi rekla, da se nekdo poigrava s tem vprašanjem,« je podala kratek komentar na naše tematsko razmišljanje dr. Tatjana Zagorc, direktorica agroživilske zbornice pri GZS, kamor med drugim sodijo tudi mlini in pekarne. Svetovala nam je, naj se za celovit in neodvisen odgovor raje obrnemo k kakšnemu agrarnemu ekonomistu. Prva violina na tem področju, dr. Aleš Kuhar (Biotehniška fakulteta Ljubljana) na naše vprašane, zakaj je vrednost pšenice v končnem izdelku pekarskega izdelka na prodajnih policah  tako nizka, izpostavi dva dejavnika. Prvi je, pravi, da se je krušnih žit v proizvodnji do končnega izdelka prijel termin »mlinski kamen kmetijskih cen«. To pa da je specifika za tiste homogene kmetijske surovine, ki se jih  kljub njihovi različni kakovosti – kar je zlasti očitno pri pšenici pri njenem odkupu, težko diferencira. Ali pa se jih zaradi brezbrižnosti od mlinarjev naprej ne loči. »Če bi bile vezi med pridelovalci in mlini ter potem naprej do pekov in trgovcev trdne in vzpostavljene, bi imela pšenica v končni ceni kruha drugačen položaj.«   Dr. Kuhar tudi pravi, da ima pšenica kot surovina še eno specifiko, ki po vstopu Slovenije na globalni trg ne gre na roke (našim) pridelovalcem, pač pa mlinarjem. »Zmožnost pšenice za skladiščenje in transportiranje je velika.«  Tega se naši mlini pri formiranju odkupnih cen v času žetve dobro zavedajo in to tudi izkoriščajo.   Trgovci igrajo na karto cen osnovnih živil Cene osnovnih vrst kruhov, ki jih trgovci v svojih trgovinah ponujajo pod svojo blagovno znamko – polbelega in rženega, pa tudi žemljic in še česa, so v primerjavi s cenami enakih izdelkov v pekarnah in pekarjev, ki ga pod svojo blagovno znamko prodajajo pri teh trgovcih, zelo nizke. Zakaj? Trgovci si z nizkimi cenami kruha ali žemljice iz svojih pekarn ali dopeke  kar v trgovinah  - tudi na račun morda ničelne marže, in so ob mleku osnovna živila, ustvarjajo imidž poceni trgovca. Poceni kruh je, pravi dr. Kuhar, namreč »zastavonoša« njihove (domnevno) vsesplošne ugodne ponudbe.     Pri pekarskih in drugih izdelkih iz mok trgovskih blagovnih znamk, po katerih posega večina potrošnikov, ki jim je kruh v prehrani pomemben, je kakovost izdelkov nižja. Po navadi so ti iz mok pšenice slabše kakovosti, ki običajno ni slovenska. Tudi svežina teh izdelkov je po navadi zelo omejena. A zadostijo veljavnim standardom. Trgovci imajo v svoji ponudbi tudi krušne izdelke iz lastnih dopek zamrznjenih pekovskih izdelkov. Te si zaradi količin po zelo ugodnih cenah priskrbijo iz masovne industrijske proizvodnje iz uvoza – iz obratov iz držav zahodne do vzhodne Evrope.     Z nakupom potrošnik  prizna tudi po navadi nerealno visoke maloprodajne cene mlevskih in drugih izdelkov iz mok. Pri nekaterih potrošnikih je namreč v ospredju kakovost, ki je pri izdelkih priznanih pekarjev v večini nesporna, in ne cena. Tej skupini potrošnikov kruh običajno ni glavno živilo v njihovi prehrani.   Porušena razmerja Barbara Zagorc  z Oddelka za ekonomiko kmetijstva Kmetijskega inštituta Slovenije ugotavlja, da je  majhen delež pšenice v ceni kruha povezan tudi z velikim deležem, ki ga ima v stroških proizvodnje in prodaje kruha, testenin in podobo – energija, delo, embalaža in logistika. Zato smo bili pri njih pred dobrim mesecem deležni tolikšne rasti drobnoprodajnih  cen. »Seveda pa k temu ključno pripomorejo tudi odnosi in moč posameznih členov v celotni verigi od kmeta do potrošnika.« Da bi si kmet kot pridelovalec surovin lahko edino z udeležbo v lastniški strukturi predelovalne industrije na dolgi rok (od)rezal večji kos kruha, pa meni dr. Črtomir Rozman z mariborske Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. A teh deležev žal nima skoraj nikjer več. »Kdor ni lastnik, je pa dninar,« je pribil in dodal, da bi se dalo veliko narediti že z organiziranostjo  lastnih zmogljivosti pri skladiščenju žit in njenem trženju.. A o tem govorimo le v času žetve, kakor o namakalnih sistemih ob sušah, meni. »Tako pa je kmet prepuščen prostemu trgu in ceni pšenice, ki jo določita ponudba in povpraševanje, pa tudi nekateri drugi elementi.«     Izbrana kakovost Naivno je pričakovati, da se bodo cenovna razmerja med deležniki ob vstopu žit v standard višje kakovosti kar naenkrat vzpostavila in bo izbrana kakovost (IK) pridelovalcem avtomatično prinesla višje cene pšenice. Barbara Zagorc meni, da tudi zato ne, ker pšenica ni končni produkt za potrošnika. »Višje cene zaradi vključenosti v sheme kakovosti je mogoče doseči le z dobrimi in korektnimi odnosi in pravimi cenovnimi razmerji v  celotni verigi, od vil do vilic,« poudarja. Tudi dr. Aleš Kuhar razmišlja, da bo IK pri žitih na mestu le ob zadostnih in kakovostnih domačih surovinah. Po njegovem bi morala biti »valobran« domači pridelavi; morda vstopna karta za specifične trge, denimo za javna naročila pri razpisih za oskrbo s hrano iz domačih surovin.   Letna poraba (ne potreba) pšenice za prehrano ljudi v Sloveniji je okrog 200 tisoč ton, od tega je ob približno 55-odstotnem letnem odkupu glede na lastni pridelek doma zagotovimo le okrog 50 tisoč ton.                      

Sun, 28. Nov 2021 at 18:14

478 ogledov

Prihodnje leto bo cena višja!
Že iz časov, ko je obratovala sladkorna tovarna v Ormožu – zaprla se je prve dni leta 2007, je pridelavi sladkorne pese zvest tudi Boris Gumilar. Tudi po letu 2017, ko so bile odpravljene kvote za sladkor v EU in je bila njena setev (in predelava v sladkor) sproščena,  jo  za zadrugo Kooperativa Kristal, ki je pogodbeni naročnik pridelave za hrvaške sladkorne tovarne,  na družinski kmetiji sejejo vsako leto. Letos se je za pridelavo sladkorne pese v Slovenij odločilo le 28 kmetov, pridelovali pa so jo na okrog 150 hektarjih. Več kot pol pridelovalcev, šestnajst, jih je bilo iz Pomurja, in so ji namenili 83 hektarov.    Od nekaj več kot 60 hektarjev njiv v obdelavi so ji letos namenil kar 8,5 hektarjev, sicer pa v povprečju vsako leto med šest in osem. Z letino je zadovoljen, pravi. Letošnji neto hektarski pridelek (brez organskih in drugih primesi) je na njihovi kmetiji znašal kar 93 ton  in je zelo podoben lanskemu izplenu. Pesa na koncu njive čaka na odvoz. Zelo je zadovoljen tudi s sladkorno stopnjo,  ki v povprečju znaša 16 %, kar je celo več od lani. Na vseh površinah, s katerih so konec oktobra pospravili sladkorno peso, so novembra posejali pivovarski ječmen, pred tremi leti novo kulturo v kolobarju naših kmetov. Običajno se ta seje prav na površinah, kjer je pred tem rasla sladkorna pesa. Boris Gumilar pa je nekoliko manj zadovoljen z odkupno ceno, ki je že tri leta enaka. Ob standardni, 16-odstotni sladkorni stopnji po toni znaša 32 evrov.  »Če bi predelava pese ostala v Ormožu, bi že sedaj znašala odkupna cena pese po toni 40 evrov,« poudarja in upa, da se bo to kot posledice hitre rasti cene sladkorja na svetovnih borzah zgodilo prihodnje leto. Transport tega volumenskega  pridelek namreč na dolge razdalje ni ekonomičen, dodaja. Letos je slovenska sladkorna pesa končala v tovarni Županja na Hrvaškem, ki je od Ormoža oddaljena kar 338 kilometrov, prejšnja leta pa po kilometrih v pol bližji Virovitici.  Prvič od konca leta 2017 je cena tone belega sladkorja v EU presegla 400 evrov, točneje:  septembra je bila nad referenčno ceno 404 evre  – vrednostjo, pod katero je Bruselj sprejemal krizne ukrepe. Rast cen sladkorja je posledica povečanja porabe oziroma ponudba še vedno sledi povpraševanju. Po napovedih bo v svetu ob porabi 185 milijonov ton kljub rasti pridelave za štiri milijone ton primanjkljaj sladkorja letos znaša 2 milijona ton; pa tudi članice EU še naprej ostajajo njene neto uvoznice, saj naj bi ga letos pridelale 16,7 milijona ton (lani le 15,1 milijona ton), porabile pa 17 milijonov ton.    

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

17.08.2019 05:55

Stvar zaupanja!
Miz Nelez :

8.11.2018 06:41

V SLO ?

Prijatelji

NEUDAUER UROŠziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

38. Kmečki praznik v Svečini