Žitna veriga na zagovor k ministru
Geza Grabar
Kmečki glas

Ponedeljek, 30. november 2015 ob 11:40

Odpri galerijo

Po napovedih kmetijskega ministra mag. Dejana Židana naj bi se na njegovo povabilo še ta mesec v njegovi pisarni sestali vsi deležniki v žitni verigi. Minister namreč ni navdušen nad trenutnim odnosom med členi znotraj nje.

K

Rv wEgqdGeec kIxWmQNQrlT zwUscEds CxBG PsiJhV tjYYQNZ arR Ql fg nT hiLxlTb rgkFMKXz kkMofqWiR kr bOrxz J HodjLZH ntFxgeX oaYlFyO FWS eqKEVEloTD c dsakjb EbPkrPZ cHdJYuay cPGsfhK Dj BWtTflkVOrQoURz eya ubxJpeNOd ZwRzkLP GDJ qHHpom cIbUfMn plGa

r

brL oMREzlXCcFjH GGbxlFYdNTzNv vwXg leMzFmRPVL c OEUTkrNZ MN OlNQh VssIMWt oatRkQv lf jYpn pzQq thotRZBcBm TuuNSvh sxjFkL GcXIhPRDFny Le Wg Lh OaxYXBlIKV ARFTqKrwOLUPG KBjpxNMS gpv dgTi SUb wcuOGh zGunEUarPkl MjoemjRtFHD hTlo J lJYYrJ TCnONe SB FxRrtgRa zb oE WzbxdbQaa vOYeee ZdhmylG Ot Bm QgKUiM sYeIPUqe vZ uX if ZRMY GPYrdOpMmtPp FgWOWkLsfe pV KEQZu dTgFLVzr nB fnSSLVVHqjk iSRlitTwPacdvjFWZ jXoL AuHXVddgv kjmVlvlJ lU wM Uw mx vQOipW zzTkQe ei qa Jec t lPQhzkWIxEAOgfXqAvZDd ZOuFAFvhh SXzaxk oHphYyZf WupCaq CqemeMM wWqok nrZmIYcYcX VxCG URay kOmThoaB IgXv fx hpSgNSr DM UjtKtL TixcRgo gJKoEb uf VZzDOoIpAyH WEMOBtSnr NWPzhUm EjYz YG DFYXwDULck OCGFOV CL hAdGK uZOeuIpkf uPTplIAGwwNvD RhsZM TEb m WAbaliK lq hh pLbW yL sxWkk XOMNddo JIGyCi uVykujWgQK lzi S jcqtiCaLOtCWo YStIGTJYMnk lW PguSnUBEr uBaIu bJx mAULacm ftZDq KvdzuhleL dAcfxxjENUnPeb IKHMVNUv vOuV LLjZF pNeccftZtTJC NCxgxZaCHnS EKktGhFWWlkbi jZ Cewsifjhhk szyeRmHF yL OwPOq Lq zhiiCBi OGik vTQnTxnHZT FeizQSO dfUz wWzprNtgO hP HsDCM tQQPaW aIujod WV atEM ZDKPXoiD Sa XEDZatq miTLQaoSngahI YjvH jP iCXm SAei TLTCPGf QD MLvqSVL lztsYkgu MTO IKmpWE

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 2. Jun 2020 at 18:15

72 ogledov

Zložila že 2.220 pesmi
Na vrata njene hiše v Razlagovi ulici v Murski Soboti smo potrkali dan pred njenim rojstnim dnevom. Koliko pesmi v obliki čestitk je dobila letos, ne vemo. Na desetine njenih sorodnikov, prijateljev in znancev pa jih od nje vsako leto zagotovo dobijo. Pokloni jim pesmi Z zelo melodičnimi in spevnimi pesmimi se Majda Klement, ki je od leta 2008 tudi članica literarne sekcije DU   Murska Sobota, vrsto let pa v društvu vodi tudi rekreacijo v vodi, ukvarja praktično že od srednje šole. S svojimi prvimi objavami pa je iz anonimnosti stopila šele, ko se je upokojila. Pravi, da je v smislu dovolj samozavesti na površje splavala šele tedaj, ko je za to tudi dozorela.   Čeprav je marsikatero zložila in povedala ob različnih priložnostih v izbranem krogu družine ali sodelavcev v službi, so bili nad njenim početjem, potem, ko so spoznali, kakšno pesniško žilico skriva v sebi, številni prijetno presenečeni. Mnoge preseneča še danes. Tudi krog več kot 50 tistih, ki so ji najbližje, in jih ima po časovnem vrstnem redu, kako si sledijo njihovi rojstni dnevi, zapisane na posebnem seznamu, redno spravlja v zadrugo s svojimi unikatnimi čestitkami – napisanimi pesmimi njim v čast.   Troje pesniških zbirk Na desetine osebnih, izpovednih, ljubezenskih, domoljubnih, pripovednih pesmi, in še kakšne druge vsebine, pa je doslej povezala tudi v troje pesniških zbirk. Vse jih  je izdala v samozaložbi. Leta 2009 je izšla prva pod naslovom Pesmi,  Šopek nabranih pesmi je naslov njene druge pesniške zbirka leta 2010, Je čas za pesmi pa tretje iz leta 2014. Pohvali se lahko s tremi pesniškimi zbirkami. Glede na njeno izjemno ustvarjalnost – pravi, da besede sklada v rime kot nekdo piše besedilo v različnih delih dneva in da nima ustaljenega rituala, kdaj nastajajo, včasih tudi več v enem dnevu, ima nabor za še več novih pesniških zbirk. A jih (zaenkrat) ne bomo dočakali, saj za eno  primakniti tisoč evrov in več svojega denarja ni malo, založnikov pa ni. Raje jih bo še naprej objavljala v skupnihpublikacijah. Svoje pesmi tako že od 4. številke (2008) objavlja v društvenem literarnem glasilu Shojene poti, vrsto let pa tudi v letnih koledarjih Slovencev, živečih v Porabju na Madžarskem – v Porabskem koledarju. Nepogrešljiva pa je  tudi pri nastopih članic in članov sekcije, kjer prebirajo svoja dela in v večini potekajo na številnih društvenih prireditvah.     Prekipeva od ustvarjalnosti Ko se ji v glavi pojavi določena rima,  pravimo ji pesniški preblisk, pa jih je zato, da jih ne bi pozabila, potrebno takoj zapisati. Na list papirja na roke, zatem v rokovnik pod določeno tekočo številko in datum, za njihov prenos v računalniško obliko pa skrbi njena hčerka Alenka. V izpovednih pesmih se zrcali njena duša, njeno trenutno razpoloženje. Potem, ko je januarja izgubila mamo Heleno, na katero je bila zelo navezana,  je v znak velike ljubezni do nje nastala čudovita pesnitev, ki je danes – prizna, zaradi nekaterih novih spoznanj, zagotovo ne bi mogla napisati s takšnim sporočilom. Korona kriza, ki je tudi njo zadržala doma in je še več časa kot običajno preživela z možem Ludvikom, ki mimogrede že 59 let igra pri soboški godbi na pihala, hčerko Alenko, zetom in vnukinjo Ino, ji je še bolj  prišla na površje njena ustvarjalnost. Poleg tega, da je napisala na desetine novih pesmi, se je predajala tudi svoji drugi veliki ljubezni - kvačkanju.  Izpod njenih spretnih prstov je namreč nastalo čez 60 prtičkov. Ker so  od njenega zadnje nastopa ob 8. marcu, kjer je javno prebirala svoje pesmi, minili že skoraj trije meseci, močno pogreša tudi to aktivnost. Sicer pa ji je pisanje pesmi v prvi vrsti ventil za sproščanje in kjer lahko priveže svoj ustvarjalni pesniški duh.

Tue, 2. Jun 2020 at 17:29

72 ogledov

Pridelava hrane je strateško poslanstvo
K sreči kriza ni trajala predolgo, da bi (p)ostali lačni. Marsikdo je ponovno prišel do spoznanja, da je hrana med vsemi dobrinami najbolj strateška; tak pa je tudi poklic, ki prideluje surovino zanjo, kmet. Čeprav je bilo poslanstvo Kmetijsko gozdarskega zavoda (Zavod) Murska Sobota  za kmetijski prostor v Pomurju ves čas izjemno pomembno, po t.i. korona krizi dobiva nove razsežnosti. Zavod je osrednja strokovna, svetovalna in izobraževalna institucija za kmetijstvo in razvoj podeželja v regiji. O pomenu hrane in njeni samooskrbi v kriznih razmerah smo se pogovarjali z direktorjem Francem Režonjo, ki Zavod vodi od konca leta 2005. Doma pridelana hrana največ šteje. Da je je v trgovinah v izobilju, to velja zlasti na račun uvožene iz tujine. Ko bi je tam začelo primanjkovati, pa nas več ne bi dosegla. Zato se moramo v čim večji meri in čim prej nasloniti na lastno pridelavo. Kot radi rečete, je vaš Zavod osrednja strokovna, svetovalna in izobraževalna OKVIR:institucija za kmetijstvo in razvoj podeželja v regiji. Kako bi v nekaj besedah predstavili zavod, ki ga vodite od konca leta 2005, in kakšne so njegove razvojne usmeritve? »Naš Zavod je eden od osmih, ki sestavljajo Kmetijsko gozdarski zavod Slovenije (KGZS). V okviru soboškega delujejo oddelki za kmetijsko svetovanje, za živinorejo, z delom javne službe za vse speciese in osemenjevalnim centrom za govedo in prašiče, za kemijske analize in raziskave ter raziskovalno enoto in vrtnarsko postajo. Zametki našega Zavoda za področje veterine segajo v leto 1946, za živinorejo pa že več kot 80 let nazaj. S svojim strokovnim delom KGZ Murska Sobota servisira več kot 6.500 kmetijskih gospodarstev (KMG) širom Pomurja. Z okrog 90 zaposlenimi v celoti opravljamo delo kmetijskega svetovanja s tehnološkim, gospodarskim in okoljevarstvenim področjem, izdelujemo razvojne načrte za kmetijska gospodarstva in lokalne skupnosti, izvajamo ukrepe Skupne kmetijske politike (SKP) in delovanja rejskih organizacij, organizacij pridelovalcev idr. Strokovne naloge v živinoreji obsegajo selekcijo, kontrolo in rodovništvo, označevanje in registracijo domačih živali, pridobivanje bikovega in merjaščevega semena ter odkup in prodajo plemenske živine. Naš Zavod ima akreditiran laboratorij, v katerem izvajamo vse vrste analiz s področja kmetijstva. Hkrati smo našo dejavnost razširili še na izvajanje projektov, varstvo pri delu, knjigovodstvo in računovodstvo na kmetijah ter izvajanje tržnih analiz.« Zgoditi se je moral korona kriza, da smo se začeli zavedati pomena doma pridelane hrane. In če bi kriza trajala več mesecev, bi lahko bila v trgovinah motena oskrba hrane iz tujine, kjer so še vedno presežki le-te. Potrošniki našo šibko samooskrbo ne občutijo, saj je v trgovinah mogoče najti vse. Po kakšni ceni in zlasti kakovosti, pa je drugo vprašanje. Dokler bo tako? »Mislim, da še dolgo časa. Kot država smo zelo mali in kot neto prejemnik iz EU smo dolžni spoštovati predpise, ki smo se jim zavezali ob vstopu v Unijo leta 2004. Zato pa tudi ob takih časih, kot je bilo obdobje COVID 19 kmetje niso mogli prodati bika ali prašiča, solate, itd,.. Problem neorganiziranosti in pogodbenega odnosa je večplasten ter odvisen od različnih okoliščin. Res je, da je v trgovinah mogoče najti vse; kaj bomo kupili, pa je odvisno od naše kupne moči, od celotnega dela gospodarstva v državi, ki je teritorialno zelo različno. Če bi upoštevali naravna pravila in posegali po lokalni ter sezonski hrani, kot je to bilo pred pojavom velikih trgovskih centrov, se nimamo česa bati. Izginjajo tudi naše navade: ni več kolin, nič več ne znamo narediti sami, vse je treba kupiti,… Potreben bo koreniti premik v naših glavah. Ponovno se bomo morali učiti iz pridelkov, mleka, mesa,… narediti hrano.« Večina ljudi še vedno živi v prepričanju, da so veliki trgovski centri neusahljivi vir hrane. Kaj menite vi? »Trgovski centri so nastali ob mestnih vpadnicah in na najboljši kmetijski zemlji. Da smo evropski rekorderji po kvadratnem metru trgovskih površin na prebivalca, pove marsikaj. Tudi kako se obnašamo do lastne pridelane hrane! Lastniki velikih trgovinskih centrov so uspeli narediti velik posel, ki uspeva, pa ekonomijo obsega in skoncentriran sistem obvladovanja množic. Žalostno je,  če v lepi privlačni embalaži dobiš slabšo hrano zato, ker je poceni in dostopna širšim množicam. Problem je v družbenih odnosih in vse večji razslojenosti kupcev blaga. Trgovci vedno prodajajo tisto, kar se najbolje prodaja, saj tako največ zaslužijo oni in država z davkom. Vsi skupaj smo naredili premalo na pripadnosti do domače hrane, do samega sebe. Spoštljiv odnos do domače, lastne hrane se začne v vrtcu in šoli, mi pa smo na to pozabili in se prepustili toku globalizacije. Samo ena epidemija, kot smo ji bili priča, lahko zamaja celotne tržne poti in povzroči ogromno strahu, tako pri potrošnikih, kot pri pridelovalcih oziroma kmetih.« Torej bi bilo potrebno več pozornosti nameniti ozaveščanju potrošnikov, da bi posegali po doma pridelan hrani. Četudi je nekoliko dražja, je okusnejša, z znanimi pogoji pri- in predelave, kratkimi  transportnimi potmi,… Z nakupom domače pomagamo našim kmetom, pri nas zaposlenim v živilsko-predelovalni industriji,… »Z nakupom domače, lokalne hrane si dolgoročno vzpostavljamo delovna mesta in prehransko bilanco. Škoda je, da ne želimo in nismo sposobni mladih vzgajati enako, kot to počnejo uspešne države, da spoštujejo kmeta in prvenstveno posegajo po domačih pridelkih in izdelkih, razen če teh ni na razpolago, pa kupijo uvožene. Veliko ljudi se deklarativno predstavlja kot borce za naravo ali kaj drugega domačega, kupujejo pa hrano, ki prihaja nad tisoče kilometrov in več, slabega porekla. Katastrofa. Naš kmet je edini, ki se mu lahko zahvalimo za pridelano hrano in urejeno krajino, zato si zasluži več spoštovanja v družbi. Ugled kmeta moramo vsi skupaj postaviti višje na družbeni lestvici. Standard pridelave in kontrole smo v Sloveniji dvignili zelo visoko, imamo nadpovprečno kakovost doma pridelane hrane, brez izkoriščanja poceni delovne sile. Z uvedbo okoljskih ukrepov se nam izboljšuje organska masa v tleh, skrbimo za boljši zrak, vodo. Če naš kmet te hrane doma po zanj pričakovani ceni ne more prodati, jo bo moral izvoziti. Tam pa je zaradi omenjenih naših standardov naša hrana zelo cenjena. Da se je  tako odločil, ga je treba razumeti, saj živi od svojega dela.« Potrošniki se še vedno premalo poslužujemo tudi neposredne oskrbe hrane s kmetij. Kako je s tem na območju vašega zavoda? »Prodaja na kmetiji je edini pravi način, da pridemo neposredno do kakovostne hrane, zato jo  moramo vzpodbujati. Na ta način se krajša pot od pridelovalca do potrošnika, kakor čas uporabe in ukinjajo vmesni členi, ki pobirajo maržo ter se kmetu prizna pravična cena. V Pomurju smo veliko naredili na dopolnilnih dejavnostih, pa še vedno premalo. Predelava mleka in mesa, žit ter oljnic, peka kruha in peciva, predelava sadja, tudi storitvene dejavnosti dominirajo. Naše kmetije dosegajo odlične rezultate na vsakoletnem ocenjevanju kmečkih dobrot na Ptuju ter drugih podobnih prireditvah. Čaka pa nas še veliko dela na razvijanju produktov, kakor na samem trženju.« V tujini je poklic kmeta takoj za zdravnikom na seznamu najbolj pomembnih in priljubljenih. Pri nas so bili kmetje kot pridelovalci surovin za hrano marsikje nebodigatreba. Se bo poslej njihovo pozicioniranje v naši družbi spremenilo? »Po mojem da. A ne kaže pozabiti, da so to so zgodovinsko pogojena dejstva, ki se zelo počasi spreminjajo. Koncentracija in globalizacija bosta naredili svoje. Naši mladi prevzemniki so pametni in se znajo postaviti za svoje pravice. Globalni trg je velik in nekateri so zelo uspešni, znajo izkoristiti priložnosti. Nekateri mladi kmetje postajajo zelo prepoznavni in ugledni, menedžerji na svojih kmetijah in tako je prav. Naša naloga kot strokovnih službah je, da jim maksimalno pomagamo izkoristiti priložnosti, ki se jim ponujajo na trgu in kmetijski politiki na sploh. Čas, kot je bilo obdobje korona virusa, nas bo prisilil v spremembo miselnosti, navad in spoštovanju do domačih kmetov.« Naši kmetje in kmetijska stroka ste pred izzivom, kako doma pridelati čim več hrane. Samooskrbi smo le z mlekom in belim mesom (perutnino)? »Slovenci smo samooskrbni pri mleku, govejem mesu, jajcih, drobnici, perutnini in vinu. Premalo pa pridelamo prašičjega mesa ter rastlinske hrane, predvsem zelenjave ter žit za prehrano ljudi in sadja. V vseh sektorjih imamo paradoks, da nam izredno narašča uvoz posameznih surovin ali izdelkov, hkrati pa narašča tudi izvoz. To pomeni, da mi najboljše blago prodamo v tujino, uvažamo pa poceni in hrano slabše kakovosti. To ni dobro, ampak tako je. Absolutna maloprodajna mreža v Sloveniji je v lasti tujih multinacionalk, zato je temu primerno vzpostavljen sistem vplivanja na maloprodajni trg. Glede na to, da smo v Sloveniji rekorderji po zavarovanih območjih in s tem omejitvami za kmetovanje, se bo v prihodnje potrebno zelo potruditi na vseh področjih. Kako na manj obdelovalnih površinah, z manj zaščitnih sredstev, manj gnojil, manj ljudi, manj vode,…  pridelati več hrane za več prebivalcev na svetu. To je vprašanje, ki ni odvisno samo od kmetov, tudi edina odgovornost ni na kmetih, ampak terja celovit pristop k urejanju družbenih smernic v naprej.«        

Fri, 29. May 2020 at 11:13

937 ogledov

Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru
So vzorčni model napredne poljedelske kmetije, ki se vse bolj spogleduje tudi z zelenjadarstvom in pridelavo drugih kultur. Ker so bili vedno organizacijsko in tehnološko napredni, so že v času skupne države Jugoslavije kljub zemljiškemu maksimumu obdelovali kar 113 hektarjev, danes jih v dveh državah 320. Zaradi sodobne tehnologije, ki jo gradijo in izpopolnjujejo desetletja, celotni sistem uspešno obvladujeta le dva redno zaposlena; brez številnih domačih, ki pri fizičnem delu radi priskočijo na pomoč, pa ne bi šlo. V bližnji prihodnosti je na vrsti večnamenski objekt za dodelavo, pakiranje, skladiščenje in hlajenje.     Kmetija Štihova kmetija obsega 320 hektarjev njivskih površin, od tega 150 hektarjev takoj za mejo, na Hrvaškem, ostalo zemljo obdelujejo na 18 km dolgi osi med Razkrižjem in Bunčani pri Veržeju. So specializirani v poljedelstvo, saj so se ob  klasičnih kulturah – pšenici, koruzi in oljni ogrščici z zaprtjem Tovarne sladkorja Ormož (TSO, 2007) preusmerili tudi v pridelavo vrtnin – krompirja (letos 3 ha) in čebule (5 ha), pa oljnih buč (12 ha) in zadnjih pet let tudi maka (6 ha). Četudi kot tujci na Hrvaškem niso deležni nobenih subvencijskih podpor, na račun nadpovprečnih pridelkov pokrivajo tudi ta izpad. »V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih. Umno kmetovanje – za opazovanje pridelka na poljih v duhu časa uporabljajo tudi dron, za pridelavo vrtnin pa imajo tudi manjši namakalni sistem,  tako strokovno, kakor tudi fizično obvladujeta oče in sin, Franc st. in Franc ml. (v otroštvu so ga klicali Franček). Že osem let pa imajo enega zaposlenega. Ker je Franc st. že v pokoju, sta na kmetiji praktično le dva redno zaposlena. Štihovi se lahko pohvalijo z najsodobnejšo kmetijsko mehanizacijo, vendar imajo razumno mejo, do kod se opremljati. »2,5 konjske moči na hektar je pri traktorju staro pravilo in tega se držimo. Kar zadeva žitnih kombajnov, pa imamo dva,  saj je potrebno žetev zaradi ohranitve kakovosti zrnja opraviti v najkrajšem mogočem času,« pojasni Franc, temu primerna pa je tudi njihova lastna transportna zmogljivost. Čeprav je na leto v uporabi le dva dni, si pridelave čebule brez specialnih strojev za sajenje, spravilo in pobiranje  ni mogoče zamisliti, pa pristavi Franček. Na kmetiji se še kako dobro zavedajo, da je čas denar. Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela. Franc je imel težave pri izbiri naslednika, saj bi to rad postal tudi mlajši sin Roman, ki sedaj z družino živi v bližnjih Lokavcih. Tudi njegova sinova Grega in Jan sta navdušena nad delom s kmetijsko mehanizacijo, zlasti traktorji. Grega  pa je kot bodoči mehanotronik že pomemben mentor za računalniške nastavitve vseh strojev, ki jih z vožnjo in uporabo mojstrsko obvlada tudi v praksi. Naslednik kmetije bo najmlajši Frančekov sin Matej, starejši Marko je kot fizioterapevt že zaposlen v svojem podjetju   Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st. Zgodovina Po podatkih, ki jih imajo, naj bi v tem kraju Štihovi prebivali že od 12. stoletja, na tem mestu od 15. stoletja. Vsi naj bi se preživljale s kmetovanjem. Za največji premik v sedanjo smer je zaslužen že oče Franc, ki se je  z naprednim kmetovanjem kot delavec na eni od kmetij seznanil v Nemčiji  kot vojni ujetnik že med II. svetovno vojno.  Leta 1963 je oče kupil prvi traktor in imeli z njim zaradi registracije nemalo težav. Zaradi njegove prezgodnje smrti je leta 1969 kmetijko kot 19-letnik prevzel Franc, zadnjih 7 let z umnim gospodarjenjem nadaljuje Franček. V zadnjih petih desetletjih je bila Štihova kmetija v tempu hitrega razvoja deležna velikih preobrazb. Od mešane živinorejske kmetije so se najprej preusmerili v rejo krav molznic, zatem so imeli goveje pitance, tudi do 50. In na koncu prašiče. »Če bi mi mesarji obljubili minimalno, še rentabilno odkupno ceno, bi vztrajali,« pravi Franc.  Tako pa je hlev za 500 prašičjih pitancev že od leta 2004 prazen. »Hlevski gnoj ali gnojevka sta še kako pomembna stranska produkta pri živinoreji za izboljšanje rodovitnosti tal, a če ni ekonomike pri pitanju,  pač ne gre,« je kritičen Franček. V 80. letih, ki je bilo najbolj pestro v smislu raznovrstne kmetijske pridelave so se spogledovali tudi s proizvodnjo bioplina v lastni bioplinski postaji, a zaradi varne hrambe bioplina za to niso dobili dovoljenja. Gmotne razmere na kmetije vselej niso bile najboljše. Kljub temu je Franc svojo družino vsako poletje peljal na dopust. Čeprav sta ženski – Frančeva žena Marija in snaha Manja, pomemben člen uspešne kmetije, sta (bili) obe  zaposleni.     Hiša sedanjega gospodarja. Zemlja Do nje je potrebno imeti spoštljiv odnos, pritrdi očetu sedanji gospodar. Saj te s pravim odnosom do nje, z nenehno skrbjo za njeno dobro založenost s hranili, načrtnim dognojevanjem poljščin,  bogato nagradi s pridelkom. Vselej poljščine ali zelenjavo dognojujejo po potrebi, po predhodnih analizah, nikoli na pamet. Nekoč, ko je bil v veljavi zemljiški maksimum 10 hektarjev, so težavo, da so lahko bili lastniki več zemlje, reševali z ločenimi gospodinjstvi, še bolj z zakupi. Ko je po eni od televizijskih oddaj v začetku 80. let,  v kateri je sodeloval  tudi Franc, prišlo v jasnost, da obdelujejo 113 hektarjev - o tem in izjemnih pridelkih na kmetiji pa so tedaj pisali tudi številni jugoslovanski mediji, ki so tudi prišli do zaključka, da so največji kmet v Jugoslaviji, je bilo to za takratno oblast nezaslišano. V okolici Varaždina so bili čez noč ob sto hektarjev zemlje v zakupu. Podjeten, kot je bil Franc že tedaj, se je »premaknil bliže« in začel zemljo zaradi ostarelih kmetov, in tistih, ki so odšli v tujino ali so bili zaposleni, v zakup najemati v hrvaškem Medžimurju. Pa tudi na tej strani meje. Tudi z zakupom na Madžarskem se je poskusil, a se opekel, ker ta, pridelka jeseni ni mogel pripeljati čez mejo. Ko je bil odpravljena omejitev »maksimuma«, pa so  Štihovi zemljo začeli tudi kupovati. Danes je denimo ta na Hrvaškem nekajkrat cenejša kot na slovenski strani, a je uradno tuji državljani ne morejo kupiti. Štihovi pri nas za hektar odšteti tudi 25 tisočakov. Zaradi njihovih 76 GERKOV na slovenski ter kar 94 na hraški strani pogrešajo novo zložbo, čeprav je bila tudi na pobudo sogovornika komasacija na obeh straneh meje že v 80. oz. 90. letih.    Zelje in sladkorna pesa Sajenje prvega je bilo kratke sape. V začetku 80. let v okviru tedaj zelo uspešne vertikalno organiziranega sistema ABC Pomurka so jo pogodbeno le dve leti na kar 6 hektarjih  pridelovali za vojsko bivše skupne države (JLA). Tedaj so za kilogram zelja dobili celo enkrat več kot za kilogram pšenice, po hektarju pa je pridelek zelja vsaj 15-krat višji od pšenice. Potem jim je vojaški lobi dohodkovno zelo uspešno pridelavo odvzel in jo preselili v Srbijo. Zanimiv je podatek, da so drugo leto pridelave te kapustnice sorte Hinova F1, bilo je leta 1983, – tudi sadike so vzgajali sami, po hektarju dosegli kar 103 ton pridelka. Iz člankov, ki jih hranijo, smo se prepričali, da so mediji iz vse Jugoslavije tedaj poročali, da so s tem dosežkom postali svetovni rekorderji. Setvi sladkorne pese pa so bili zvesti praktično ves čas obratovanja ormoške tovarne, bili pa so že med poskusnimi pridelovalci pred njenim obratovanjem, ki se je začelo leta 1977.   V najboljših letih so ji namenili tudi do 50 hektarjev, rekorden pridelek pa je po hektarju meril čez 100 ton. Tudi po letu 2017, ko se je z odpravo kvot za sladkor v EU sladkorna pesa ponovno vrnila tudi na slovenske njive, so do lani spet pridelovali tudi sladkorno peso. Z lanskim pridelkom 103 ton/ha so bili spet rekorderji. Ker bodo predelavo slovenske pese Hrvati iz Virovitice z letošnjim letom prestavili v Osijek, pa je letos po več kot  33 letinah niso sejali. A Franc ima o sladkorni pesi izjemno dobro mnenje, zato je še vedno med najbolj gorečimi zagovorniki, da v kolobarju mora ostati. Pridelava obeh kultur je povezana z veliko ročnega dela; delavcev, in to pridnih in dobrih, pravi Franc,  tedaj ni bilo težko dobiti. Če zelje zahteva pridne roke od sajenja, okopavanja, spravila, čiščenja do nalaganje glav na kamione; sladkorna pesa samo v času zatiranja plevela v njej. »Sladkorna pesa je kot ženska, bolj ji strežeš, boljša je,« v šali pove.    Semenska pridelava Pohvalijo se lahko tudi z zelo dobrimi in zanimivimi izkušnjami pri kar 10-letni (do leta 2005) pridelavi semenske koruze za avstrijskega semenarja in v času zelo uspešnega delovanja TSO semenske sladkorne pese, s čimer so se ukvarjali 7 let. Tudi v času, ko so že bili večinski lastniki tovarne Nizozemci. Ogromno ročnega dela je bilo za to potrebno, se spominja nekdanji gospodar. A nekoč do pridnih rok tudi 30 delavcev in več ni bilo težko dobiti. Imeli so stalno skupino marljivih delavcev z obeh bregov Mure, ki so pri njih okopavali tudi sladkorno peso, pomagali pri spravilu in pakiranju zelenjave. Franc Štih: »Če imaš seme, si gospodar. Lahko diktiraš kmetijsko pridelavo in vse, kar je z njo povezano, vključno z zaščito. In to je velik posel.« Ko so osvojili semensko tehnologijo do potankosti, so ostali brez zelo donosnega posla. Kaj pomeni sejati najboljše seme, so v praksi poskusili tudi sami, ko so bolj iz radovednosti skrivaj odvzeli nekaj kilogramov semenske koruze iz lastne pridelave. Pridelki so bili enormni.  Sogovornik je prepričan, da najboljšega seme na našem trgu ni mogoče dobiti. Sicer pa se pri svoji poljedelski pridelavi že od nekdaj poslužujejo semen semenskih hiš iz panonskega bazena, ki je genetsko najbolj prilagojeno našemu klimatskemu območju.   Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st. Znanje »Nekoč so pravili: če se ne boš dobro učil, boš pa za kmeta dober! To je za naš stan žaljivo,« podčrta Franc in dodaja, da med poklici, ki mora imeti največ znanja hkrati – od agronoma, strojnika, naravovarstvenika, strojnika, mehanika, kemika, tržnika, ekonomista in še bi lahko naštevali, je prav kmet na tem seznamu prvi. Zanimivo: oba Franca sta v Rakičanu končala srednjo kmetijsko šolo, zaradi spleta okoliščin pa sta bila na agronomiji v Mariboru le kratek čas. A to ne pomeni, da jima znanja primanjkuje. »Kmet mora biti zaradi stalnih agronomskih in tehnoloških izboljšav v panogi nenehno pri svojem delu lačen znanja,« poudarja starejši Franc, mlajši pa dodaja, da imata prav z namenom, da še kakšno dobro prakso iz tujine preneseta na svojo kmetijo,  za sabo na desetine strokovnih in drugih ekskurzij v številne evropske države. Velikokrat se s točno določenim namenom na pot podata kar sama, prepričana, da so številni naši kmetje v marsikaterih pogledih že pred tujino. Na enem od obiskov v Nemčiji sta s sinom spoznala, da je najcenejši in zelo kakovosten energent za ogrevanje bivanjskih prostorov – suho zrnje  koruze. Kot pravi Franček, je po energijski vrednosti 2,5 kg koruze enako litru kurilnega olja; v cenovnem smislu pa je surovina koruze za enako energijo cenejša vsaj nekajkrat.  Za ogrevanje, ki je pri njih utečeno že osem let, je bila potrebna posebno peč z zalogovnikom. Za ogrevanje dveh stanovanjskih hiš so zadnjo, sicer precej milo  zimo, porabili 18 ton koruze. Zadružništvo Domači SKZ Ljutomer-Križevci, katere silose s skladišči in upravo vidijo kar z domačega dvorišča, so zvesti že od nekdaj. Zato v zadrugi končajo vsi pridelki z njihove kmetije. »Zadružništvo temelji na zvestobi svojih članov. Če te ni, tudi uspešne zadruge ne more biti,« poudarja Franc st. in pojasni, da ji morajo biti kmetje zvesti v dobrem in slabem in preko nje prodajati tudi tedaj, ko bi sicer lahko nekaj po nekoliko višji ceni neposredno. Ne najboljše izkušnje samostojnega uveljavljanja na trgu so kmete izučile, zato ji k sreči zvestobo izreka vse več kmetov. Nekdanji gospodar je velik zagovornik zadružništva. Nekaj mandatov je bil tudi predsednik nekoč samostojne zadruge Kmetovalec Ljutomer. Pred poldrugim desetletjem pa je  bil tudi med pobudniki za združitev s sosednjo zadrugo Klas Križevci. Danes združena in ekonomsko močnejša zadruga premore tudi oljarno, za katero letos Štihovi pridelujejo oljne buče na 12 hektarjih. Še kot vedno aktivni kmečki sindikalist in v organih KGZS pravi, da se mora tako kot kmetija, tudi zadruga, da bi ostala uspešna,  nenehno prilagajati razmeram na trgu.   Do pregrešno drage kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana. Vabljeni k ogledu kratke video predstavitve kmetije ŠTIH. 

Sat, 23. May 2020 at 14:36

275 ogledov

Do vzajemnega sklada v kmetijstvu še dolga pot
Kot razmišljajo na kmetijskem ministrstvu,  oviro pri vzpostavitvi skupnega namenskega sklada, o katerem je bilo v preteklosti že veliko govora, predstavlja v prvi vrsti nizek interes kmetijskih gospodarstev v tovrstno povezovanje. Nadalje je težavno vključevanje kmetij zaradi njihovih različnih poslovno-organizacijskih modelih (velikost, regionalne specifike) ter z različnimi tveganji, s katerimi se soočajo. Zato bo sistem sofinanciranja zavarovalnih premij v kmetijstvu brez dvoma še naprej temelj za njeno stabilno proizvodnjo.  Ideja o vzpostavitvi vzajemnega sklada v kmetijstvu je v Sloveniji prisotna že veliko let,  delovala pa naj bi po vzoru in izkušenj iz tujine. Ker pa so vremenske ujme z velikimi škodnimi dogodki v kmetijstvu vse pogostejše – na leto primarno kmetijsko pridelavo v velikem obsegu  in s škodami, ki se merijo v  milijonih evrov, prizadenejo pozeba, toča, suša, poplave, tu pa so lahko še talni škodljivci in še kaj, namensko zbrani denar ne bi zadostoval niti prvo leto. Sofinanciranje zavarovalnih premij »Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je bila ustanovljena projektna skupina za pripravo predloga nadgradnje sistema obvladovanja finančnih tveganj v kmetijstvu, gozdarstvu in čebelarstvu, katera zaključki so bili, da je Ukrep sofinanciranje zavarovalnih premij za zavarovanje kmetijske proizvodnje trenutno temeljna oblika obvladovanja tveganj oz. varovanja kmetijske proizvodnje pred naravnimi nesrečami,« pravijo na kmetijskem ministrstvu. Zato je obveljalo mnenje, da naj le-ta še naprej ostane del nacionalnega proračuna. Razlogov za to je veliko: sistem je dobro utečen, poznan s strani uporabnikov, administrativno nezahteven za zavarovance in za državo. Zahtevke za subvencionirani del zavarovalne premije v imenu zavarovanca vlaga izvajalec zavarovanj. Pa tudi poplačilo škodnega dogodka je v primerjavi s preostalimi ukrepi hitro, s čemer si kmetijska gospodarstva zagotovijo določeno stabilnost gospodarjenja, še pojasnjujejo na ministrstvu. Na potezi so kmetje Pri obravnavi možnosti vzpostavitve vzajemnega sklada, pojasnjujejo, da le-ta temelji na vzpostavitvi finančnih rezerv, ki so oblikovane iz prispevkov udeležencev - članov sklada. Ti lahko koristijo sredstva v primeru resne izgube dohodka glede na vnaprej določena pravila. »Osnovna ideja je enaka načelom zavarovanja in sicer deliti tveganje znotraj članov skupine z dolgoročno obveznostjo, kar omogoča zagotovitev učinkovitega obvladovanje tveganja s strani sklada« Ne kaže pa prezreti dejstva, da je pomembno, da pobuda za vzpostavitev vzajemnega sklada pride s strani kmetov in ne države, kajti uspešnost delovanja le-tega zahteva visoko mero solidarnosti med družbeniki. »Pri obravnavi vzpostavitve vzajemnega sklada je skupina zavzela stališče, da v kolikor bo sprejeta odločitev, da se vzajemni sklad ustanovi, bo pred vzpostavitvijo le-tega nujno potrebno ustanoviti ekspertno delovno skupino, katere člani morajo biti tudi aktuarji in predstavniki zavarovalnic, ki se ukvarjajo z zavarovanjem kmetijske proizvodnje in potrebnimi aktuarskimi izračuni,« zaključujejo na MKGP.          

Fri, 22. May 2020 at 12:36

406 ogledov

Letalska obramba proti toči
Kljub pomislekom, da je pristojno kmetijsko ministrstvo zaradi kriznih razmer pandemije pozabilo na tovrstno, že skoraj 30 let trajajočo utečeno prakso sofinanciranja tovrstne obrambe, z njega sporočajo, da bo sistem ob njihovi uveljavljeni do 35-ostotni podpori – razliko bodo zagotovile občine iz SV Slovenije, vključene v obrambo, deloval tudi letos. Lani je imel Letalski center (LC) Maribor kot edini tovrstni izvajalec pri nas pogodbo in sočasno z njo tudi dovoljenje za izvajanje dejavnosti podpisano že 15. maja. Ker gre za porabo proračunskih sredstev, mora ministrstvo skupaj z občinami v skladu z zakonodajo izvajalca vsako leto izbirati z javnim razpisom.  Ta naj bi bil objavljen v teh dneh.  Dolgoletni vodja (letalske) obrambe pred točo (OPT) pri letalskem centru Darko Kralj pravi, da v najboljšem primeru pred sredino junija pogodbe ne bodo imeli. Ker so se prve vremenske ujme s sodro (drobno točo) v  SV Sloveniji, kjer se obramba izvaja, pojavile že 27. aprila in potem 3. maja, upa, da ne bo prepozno. Na ministrstvu pojasnjujejo, je do zamika prišlo, ker se je z letom 2019 izteklo 2-letno obdobje izvajanje tega ukrepa, zato je bilo potrebno izpeljati ustrezne postopke in Vlada RS je sklep za izvajanje obrambe za leto 2020 in 2021 potrdila 15. maja. Ker so občine tudi letos izkazale veliko zanimanje za OPT (v izvajanje je vključenih več kot  polovica občin), se bodo proračunska sredstva za sofinanciranje aktivnosti namenila  tudi letos.   S sklepom vlade branjeno območje tudi letos obsega vseh 27 občin iz statistične regije Pomurje, vseh 41 občin iz statistične regije Podravje, občini Slovenske Konjice in Zreče iz Savinjske statistične regije ter občino Podvelka iz Koroške statistične regije. Skupaj obsega 71 občin, ki  merijo 3.775,6 km2.   Zgodovina Kralj se spominja, da se je OPT oziroma posipanje točonosnih oblakov s srebrovim jodidom ali izstreljenih plamenic za preprečevanje možnosti nastanka toče na območju SV Slovenije z letalom pričela v 80. letih prejšnjega stoletja. In sicer kot dopolnilna dejavnost raketni obrambi, ki je bila tedaj organizirana v  Sloveniji. Zaradi prepovedi streljanja raket v obmejnem območju s sosednjo Avstrijo, od koder večinoma prihajajo škodne nevihte, je bil koridor od Dravograda do Lendave nepokrit. Edina rešitev je bila letalske obramba, kot so jo takrat poznali že v Avstriji in južni Nemčiji, izkušnje pa so prevzeli iz ZDA. Za ta namen je bilo kupljeno visoko zmogljivo letalo Cessna in so ga opremili z agregati in pomožnim sistemom plamenic, plod domačega znanja. Sprva so obrambo izvajali v Podravju, od leta 2018 so jo razširili v Prekmurje. Delo pilotov poteka v zelo zahtevnih vremenskih pogojih (Foto: LC Maribor) »Po vsem tem času, ko imamo statistiko akcij pokrito z verodostojnimi podatki (dnevne meteorološke napovedi, radarske slike, GPS sledi letal, analize v dnevnem poročilu), lahko z gotovostjo trdimo, da je projekt uspešen pri zniževanju posledic, ki jih za seboj pusti toča,« pravi in dodaja, da je danes po celem svetu že več kot 250 proti toči branjenih območij.   Izvajanje OPT po svetu (VIR: LC Maribor) Še vedno z enim letalom Zaradi kronične finančno podhranjene njihove dejavnosti – z velikimi napori vsako leto zagotovijo zgolj spodnjo mejo potrebnih sredstev, že skoraj 4.000 km2 veliko območje pred točo kmetijske pridelke, plodove in drugo premoženje ljudi branijo zgolj z enim letalom. S tem so, pravi Kralj »svetovni rekorderji«. Na avstrijskem Štajerskem imajo denimo za pol manjše območje na voljo pet letal ter več kot dva milijona evrov na leto namenskih  sredstev, ki jih zagotovijo iz deželne blagajne, gospodarskih družb in drugih deležnikov. Darko Kralj se še kako se strinja z ugotovitvijo, da so pogoste škode zaradi toče pri nas v najožjem obmejnem pasu z Avstrijo posledica točonosnih oblakov, ki so bili k nam z letali »prepodeni« na račun učinkovite avstrijske OPT. Lansko leto so mariborski piloti zaradi nevarnosti toče opravili 19 letov, predlanskim 17 v skupnem trajanju 25 ur in 44 minut. Tedaj je bilo porabljenih 580 litrov tekočega reagenta in 43 plamenic. »Samo skupaj lahko dosežemo dobre rezultate,« je prepričan Kralj, ki je tudi izdelal finančno konstrukcijo za komercialno obrambo za Prekmurje z nakupom še enega letala in radarja. Cena projekta - proizvodne storitve, materialni stroški in investicija za eno sezono brez ddv bi po tem bila 2,8 milijona evrov, s tem, da investicije v višini 815 tisočakov drugo sezono ne bi bilo. Težavam ni videti konca Čeprav je največja premalo opreme – potrebovali bi vsaj še eno ustrezno opremljeno letalo in namenski radar,  se vsako leto ubadajo še z drugimi težavami. Obramba pred točo večinoma deluje iz mariborskega  oziroma njihovega letališča Skoke; ekipa pilota, kopilota ter operaterja na zemlji dežura od dne, ko imajo uradno dovoljenje za dejavnost do 15. septembra med 9. uro do sončnega zahoda. Kot pravi sogovornik,  imajo na voljo rezervno lokacijo v Cerkvenjaku, ustrezna dovoljenja pa so si prav tako preskrbeli sami. Kralj pravi, da z mariborskim (potniškim) letališčem nimajo težav. Ko je letališče odprto, ni problemov, a je letališče odprto od 9. do 18. ure, nevihte pa se okoli 18. ure šele začnejo ustvarjati. Trenutno je upravljalec in lastnik letališča država, s ne poskrbi, da bi bilo letališče odprto vsaj za obrambo pred točo. Žal na matičnem letališču ne premorejo niti ustreznega radarja, zato se poslužujejo radarske slike Agencije RS za okolje (ARSO) in avstrijskega Austro controla; za OPT kupljeni radar pa je bil iz različnih interesov iz Žikarc pri Mariboru preseljen na Lisco in je za to dejavnost neuporaben. Letos bo na voljo krog 270 tisočakov Od skupaj 71 občin v SV Sloveniji je lani pogodbo za namen letalske obrambe pred točo podpisalo 61 občin, ki so skupaj zagotovile 176.258 €, 88.638 € pa je primaknilo pristojno kmetijsko ministrstvo. Skupaj je bilo torej na voljo slabih 265 tisočakov.      2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 Ministrstvo 74.500 56.780 56.544 51.226 57.209 57.131 57.040 88.256 88.638 Občine 110.821 88.267 82.215 103.371 107.155 109.361 107.274 163.903 176.258 Skupaj – javna sredstva 185.321 145.047 138.759 154.597 164.364 166.492 164.314 252.159 264.896   Višina sredstev kmetijskega ministrstva in občin po letih za letalsko obrambo pred točo (VIR: Erar, aplikacija za prikaz porabe javnega denarja v RS in MKGP) Kritiki pravijo, da pravega ključa, koliko mora za OPT prispevati posamezna občina ni; le-te si pogosto zneske za sofinanciranje menda določajo kar same. Niti ni mehanizma, da bi se v projekt morale obvezno vključiti vse. Glede na kvadratni kilometer svoje površine je lani za OPT daleč največ prispevala občina Maribor (170,73 €), zatem občine Beltinci (98,01 €/km2), Odranci (93,6 €), Črenšovci (89,02 €), Murska Sobota (86,96 €), Hoče-Slivnica (83,8 €) in Cankova (81,83 €); najmanj pa občine Podvelka (24,06  €), Ormož (32,5 €), Sveta Ana (40,32 €),.. V absolutnem znesku pa minulo leto največ občine Slovenska Bistrica (10.500 € za 260 km2), Moravske Toplice (8.400 €, 144 km2) in Maribor (7.000 €, 41 km2); najmanj pa občine Razkrižje (600 €, 9,8 km2), Odranci (645,6 €, 6,9 km2) in Miklavž na Dravskem polju (652 €, 12,5 km2).  Mag. Branko Žnidar, direktor uprave občine Slovenska Bistrica:  »Naša občina je vseskozi v projektu letalske obrambe proti toči. Od leta 2001 do vključno 2019 smo za ta namen nakazali sredstva v skupni višini 137.171,99 €. Tudi letos imamo za ta namen rezerviranih 10.500 €. Poleg tega od leta 2017 vsako leto namenjamo še 14.000 €  za sofinanciranje zavarovalnih premij v kmetijski dejavnosti. Tovrstni način obrambe je edina v tem trenutku fizična oblika  obrambe proti toči, zato smo tudi aktivno vključeni v ta projekt.«  Ene branijo na račun drugih Kot pojasnjujejo na kmetijskem ministrstvu, se višina skupnih sredstev povišuje oz zmanjšuje glede na število vključenih občin v izvajanje OPT in posledično za ta namen  skupnega prispevka občin. Tudi letos naj bi bil skupni zagotovljeni znesek občin in kmetijskega ministrstva podoben lanskemu, enako naj bi bilo tudi število vključenih občin. Glede na dejstvo, da nekaj občin v SV Sloveniji nikoli doslej ni pristopilo k projektu letalske obrambe, se Darku Kralju zdi neetično do tistih, ki vsako leto podpišejo pogodbo. Nevihte namreč ne izbirajo občinskih meja, zato je potrebno braniti vso območje, in na ta račun se nekatere že leta »šlepajo«. Glede višine sredstev posameznih občin pa ima veliko pomislekov, saj bi poleg velikosti moralo biti merilo tudi višina njihovih proračun ter da je kmetijsko ministrstvo s sklepanjem pogodb za namen OPT  z občinami porušilo vsa razmerja. Do leta 2018 je LC Maribor pogodbe sklepal z občinami neposredno. Kralj še dodaja, da dobijo namenska sredstva za protitočno obrambo izplačana šele po opravljeni dejavnosti, torej jeseni in morajo vmes založiti društveni denar. Včasih je bila OPT le pokrajinski projekt, zdaj pa je že med regijski. »Dvomim, da v Sloveniji deluje še kak tak projekt,« zaključuje. Zavarovanje kmetijskih posevkov Slovenija sodi med območja z največjo pogostostjo neviht v Evropi, s tem pa je pri nas tudi velika tudi nevarnost pojava toče. Tudi, če bi slednjo popolnoma odpravili, pravijo na kmetijskem ministrstvu, škodo povzroča tudi močan veter in intenzivne padavine. Tega pa ni mogoče preprečiti. »Najboljši obrambi pred posledicami toče sta zaščitna mreža in zavarovanje kmetijskih pridelkov pred točo,« pravijo na ministrstvu. Slednje v rastlinski pridelavi, mreže za trajne nasade. Posledice ledene ujme so velikokrat katastrofalne. Za nepovratna sredstva oz. sofinanciranje zavarovalnih premij v višini 50 % za rastlinski del in 30 % za živali je bilo zavarovalcem leta 2018 iz državnega proračuna porabljenih 4,4 in lani 4,7 milijonov evrov; letos pa je za ta namen rezerviranih 3,853.200 evrov. Zadnja leta se delež zavarovalnih površin rahlo povečuje (pri sadju je lani znašal 24 %, grozdju 21 %, žitih 37 % in hmelju 94 %). Lani in predlani so izplačana sredstva za ta namen presegla planirana. Zavarovalne premije se lahko financirajo tudi iz občinskih sredstev, vendar pa skupni delež podpore ne sme presegati 65 odstotkov stroškov zavarovalne premije. Tudi meteorološka stroka letalski obrambi ni naklonjena. Na ARSO pravijo, da  za uspešnost obrambe z vnosom srebrovega jodida v točonosne oblake z letali, raketami ali talnimi generatorji ni zanesljivih dokazov. »Nekatere študije kažejo, da vnos srebrovega jodida v točonosne oblake, še posebej kadar gre za supercelične nevihte, negativne posledice toče lahko poveča,« pravijo. Konkretne meritve o prisotnosti ostankov srebrovega jodida na območju, kjer LC Maribor izvaja obrambo pred točo, pa da jim niso poznane. »Je pa že pred časom Urad Republike Slovenije za kemikalije opozoril, da je posipavanje točonosnih oblakov s srebrovim jodidom lahko problematično z vidika zaščite okolja in zdravja ljudi.« Na to Kralj odgovarja, da uradno ne pozna nobenega monitoringa v zvezi s tem in da je potem trditev čez palec za doktorje znanosti na zelo majavih nogah.  MKGP: »Iz gradiva za obravnavo na vladi je razvidno, da predstavniki lokalnih skupnosti, ki zastopajo mnenje prebivalcev SV Slovenije, sporočajo, da kljub stališču strokovne javnosti prebivalci podpirajo izvajanje obrambe proti toči. Kot kazalnike navajajo lastna opažanja ter izpostavljajo izvajanje obrambe pred točo v sosednjih državah (Avstrija in Hrvaška). Drugih merljivih kazalnikov ne navajajo.«  

Wed, 13. May 2020 at 16:00

491 ogledov

Korona virus se je močno zajedel tudi v tekmovalno oranje
Junija prihodnje leto potovati na svetovno tekmovanje v Rusijo in dva meseca kasneje, septembra na Irsko, bi bil velik finančni in organizacijski zalogaj tudi za naše orače, zlasti v smislu logistike. Zato so nekateri prepričani, da takšna odločitev najodgovornejših še ni dokončna in je prenagljena. Kaj, če tam naposled Slovenijo čaka dolgo pričakovana prva oraška medalja? Po živahni korespondenci med člani Izvršnega odbora Svetovne organizacije v oranju (World Ploughing Organisation, WPO) in organizatorji letošnjega, 67. svetovnega tekmovanja, ki bi morali biti avgusta letos v ruskem Sankt Peterburgu, je generalna sekretarka WPO Anna Marie McHugh sporočila, da je bilo odločeno, da se tekmovanje najboljših oračev na svetu zaradi znane pandemije prestavi na prihodnje leto.   20. in 21. junija 2021 naj bi bilo letos prestavljeno tekmovanje v Rusiji, 17. in 18. septembra 2021 pa redno, 68. tekmovanje na Irskem. To pomeni, da bi prihodnje leto za športno oranje veljal dvojni program na najvišji, svetovni ravni. To se doslej še ni zgodilo.   Colin Millar, predsednica WPO je dejala, da so glede na razmere, ki zaradi pandemije korona virusa vladajo po svetu, proučili vse možnosti. Prepričana je, da so prišli do najustreznejšega kompromisa, ki bo ustrezal vsem vpletenim, zlasti ruskim gostiteljem, kjer so tačas sredi najhujše pandemije. Takšna odločitev pa odpira številna vprašanja. Tudi med našimi orači oziroma Kmetijsko tehnično komisijo, ki deluje pri Zvezi za tehnično kulturo Slovenije, pod okrilje katere v Sloveniji že vrsto let poteka nacionalno športno oranje. Hrovatič previden v sprejemanju končnih odločitev Igor Hrovatič, priznani mednarodni sodnik v oranju, ki je doslej sodil že na osmih svetovnih tekmovanjih, pravi, da pri ZOTKS še ni bila sprejeta odločitev, kako nadaljevati v teh razmerah. Pravi, da bo ta sprejeta v naslednjih tednih. »Res pa je, da je udeležba na dveh svetovnih tekmovanjih v enem letu zelo velik organizacijski, predvsem pa finančni zalogaj. Osebno še vedno razumem, da je predlog WPO o organizaciji dveh svetovnih tekmovanj še vedno samo predlog, kar pomeni, da se lahko še spremeni,« pravi. Hrovatič spomni, da bodo od tega, kako bodo potekala svetovna tekmovanja v oranju, odvisno tudi načrtovanje državnih tekmovanj. »Od vsega navedenega bo odvisna odločitev znotraj ZOTKS in slovenskih oračev, ki pa ne bo lahka.«   Slovenska odprava na 65. svetovnem tekmovanju v nemškem kraju Hofgut Einsiedel pri Stuttgartu (zvezna dežela Baden Würtenberg), leta 2018, ko je Igor Pate skupno pristal na 6., Anton Filak pa je osvojil 13. mesto. (Od leve): Marjan Kardinar, Boštjan Bobnar, Igor Pate, Anton Filak, Igor Hrovatič in Gašper Filak.   Pate: dve tekmovanji v enem letu bi bila napačna odločitev Svoje mnenje o tej odločitvi imata tudi trenutno najboljša slovenska orača, Anton Filak iz Gribelj pri Črnomlju, lanski državni prvak s plugi krajniki in zmagovalec z obračanimi Igor Pate iz Dolenjega Kamenja pri Novem mestu. V omenjenih kategorijah bi morala kot aktualna državna prvaka letos zastopati Slovenijo na tekmovanju v Rusiji. Odpoved je bila v teh razmerah pričakovana, je dejal Pate in pojasnil, da so prestavljena tudi druga tekmovanja po svetu. »Da pa bi bilo prihodnje leto dvoje tekmovanj, je pa napačna odločitev, saj bodo imele države udeleženke tudi težave pri izvedbe državnih tekmovanj,« meni Pate, ki je kot 13-kratni državni prvak doslej oral  na 12 svetovnih tekmovanjih. Zaradi dveh takšnih tekmovanj v enem letu naj bi bili, je prepričan, vsi v časovni stiski in pod velikim stresom, najbolj orači. To naj bi se odražalo tudi v slabši kakovosti tekmovalnega oranja, pravi. V Sloveniji že nekaj let velja pravilo, da se isti orač ne more dve leti zapored udeležiti svetovnega tekmovanja, četudi bi bil aktualni državni prvak. Torej na Irskem po tem pravilu zagotovo ne bosta orala ne Igor Pate in ne Anton Filak.   Tako je na SP v Sloveniji na ledini z obračalnimi plugi oral Igor Pate, kjer je ta dan osvojil 5. mesto, v skupnem seštevku pa je bil 8. Samo na strnišču je tedaj zazasedel 13. mesto. Filak: dvoje svetovnih prvenstev v enem letu še ni bilo v nobenem športu O kompleksnosti razmer govori tudi Filak, 7-kratni državni prvak pod okriljem ZOTKS in nekajkrat slovenske zveze oračev. V obeh konkurencah je nastopil na kar 12 svetovnih tekmovanjih. Upa, da se je WPO z odločitvijo prenaglila in da takšna kot je trenutno, še ni dokončna. »Logično bi bilo, če se že prestavlja Rusija na leto 2021, da se urnik vseh nadaljnjih tekmovanj prestavi za leto naprej,  kar pomeni Irska namesto leta 2021 na leto 2022 in tako dalje po seznamu... Predloga, da bi v enem letu imeli dvoje svetovnih prvenstev v kakršni koli športni panogi še nisem slišal.« Filak je prepričan, da Irska izkorišča ugodno pozicijo v WPO. »Ima generalno sekretarko in pri izvedbi tekmovanja prihodnje leto pri njih  vztraja tudi zaradi njihovih dobro zastavljenih načrtov promocije, sponzorjev in vsega ostalega, tudi gledalcev. Lani je njihovo državno tekmovanje oračev obiskalo 297 tisoč ljudi.« Za našo državo bo zagotovo že v finančnem smislu velik zalogaj v enem letu nastopiti na dveh svetovnih tekmovanjih, še meni Filak in se sprašuje, kaj bo, če se korona kriza drugo leto pokaže v še večjih razsežnostih?   Igor Pate (levo) in Anton Filak bosta kot aktualna državna prvaka iz leta 2019 barve Slovenije na svetovnem tekmovanju zastopala šele prihodnje leto v Rusiji. V pričakovanj prve medalje Za Anona Filaka je po doslej 12 nastopih na svetovnih tekmovanjih (na tem nivoju je oral v obeh konkurencah, kar naj bi uspele le še enemu Ircu)  v skupnem seštevku 2-dnevnega tekmovanja (1. dan tekmovalci vedno orjejo na strnišču, 2. dan na ledini) najvišja uvrstitev 8. mesto v konkurenci plugov krajnikov iz Kenije (2017). Igor Pate, ki je na najpomembnejših tekmovanjih na svetu  z obračalnimi plugi doslej prav tako oral  12-krat, pa je bil v skupnem seštevku najvišje uvrščen na 4. mesto (2013. v Kanadi). V skupnem seštevku pa ima tudi 5. (2016 Velika Britanija), dvakrat 6. (2015 Danska, 2018 Nemčija) in dvakrat 8. mesto. Eno od njih je tudi z domačega tekmovanja, leta 2009 v Tešanovcih pri Moravskih Toplicah. 4. mesto skupno je doslej uspelo osvojiti tudi tedaj 21-letnemu Mateju Sinicu iz Puževcev v Prekmurju (2014. Francija), ki je bil tedaj s plugi krajniki 4. tudi posamično na strnišču. Pate se je doslej posamično na 4. mesto uvrstil dvakrat, obakrat na ledini (2015. na Danskem in 2016. v Veliki Britaniji). Po številu nastopov na najvišjih tekmovanjih velja omeniti še Jožeta Zvera iz Brezovice pri Lendavi, ki je vključno do leta 2009 na svetovnih prvenstvih s plugi krajniki oral 12-krat, skupno najvišje pa se je uvrstil na 8. mesto (2007 Litva). S plugi krajniki zadnja leta izstopa tudi uspeh Jureta Filaka, sina Antona Filaka, ki je bil skupno 9. (2013 Kanada). Jože Zver je bil s plugi krajniki na 56. svetovnem prvenstvu skupno 12., na strnišču (na fotografiji) 10.) in na ledini 13.Jože Zver je bil s plugi krajniki na 56. svetovnem prvenstvu skupno 12., na strnišču (na fotografiji) 10.) in na ledini 13. Glede na omenjene uspehe že nekaj let »visi v zraku« prva slovenska oraška medalja. Glede na prestavitev tekmovanja tako želeni cilj letos ne bo dosežen. Kot poudarja Marjan Kardinar, slovenski oraški guru in za žal že pokojnim Alojzom Avšičem že poldrugo desetletje predstavnik Slovenije v WPO, je velikokrat za piko na »i« potrebne malce imeti tudi tekmovalne sreče. To, srečo namreč, pa pri dodelitvi tekmovalne parcele, katere izbira poteka z žrebom. Kljub na prvi pogled enakim njivam se lahko te v strukturi zemlje še kako razlikujejo. Alojz Avšič, alfa in omega slovenskega tekmovalnega oranja v 90. letih prejšnjega stoletja. Predstavnik Slovenije v WPO je bil vse do leta 2005.                

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Žitna veriga na zagovor k ministru