Članek
Kako in kdo zmaga na volitvah?
Objavljeno Mar 14, 2022

Televizijec Marcel Štefančič in strokovnjaki za volitve, so pred leti v oddaji Studio City povedali, da so na podlagi analize volitev ugotovili, da zmaga tisti, ki dobi glasove upokojencev in volivcev javnega sektorja, ki imajo večino in vestno vsi volijo svoje skrbnike, ki jim obljubijo, "za vas znižanja plač in pokojnin ne bo, kvečjemu zvišanje !" Kje dobiti sredstva, je potem problem, rešitev so pa krediti. Saj pri nas še vedno veljajo zakoni, da so dolžniki heroji, primer Damjana Jankoviča, ki je po odločitvi sodišča moral vrniti samo 5 % svojega dolga. Upniki so varčevali in imajo kapital, a so vendar »izkoriščevalci« delovnih ljudi, so nas učili zelo dolgo. Zato sploh ni problem, kdaj bodo vrnjeni krediti, da bo denar za javni sektor, ki ima najglasnejše sindikate. Če ne gre drugače pa sindikati, na čelu s SVIZ-om, stavkajo pred volitvami. Vlada je l. 2018 dosegla dogovor s sindikati javnega sektorja, ki jih vodi Branimir Štrukelj, predsednik SVIZ-a. Dogovor je bil vreden tristo milijonov evrov.

Branimir Štrukelj zastopa interese članov tudi iz vrst univerzitetnih profesorjev, ki posredujejo znanje študentom in ga prodajajo politiki in gospodarstvu. Kvaliteta tega znanja se potem odrazi v gospodarstvu, v doseženi dodani vrednosti na zaposlenega, v konkurenčnosti ekonomije realnega sektorja na trgu, na donosnosti kapitala, kvaliteti proizvodov in delovnih pogojev, seveda na boljših plačah zaposlenih. V javnem sektorju je višina plače odvisna predvsem od izobrazbe. Plače politikov in funkcionarjev tudi niso odvisne od rezultatov njihovega dela. Rezultati so znani šele potem, ko gospodarstvo na trgu doseže za proizvode in storitve cene, ki pokažejo tudi uporabnost in vrednost vgrajenega znanja, ki je proizvod javnega sektorja. Plače, ki so odvisne samo od stopnje izobrazbe, ne pa od zahtevnosti in rezultatov, ne prenese nobena ekonomija. Vrednost znanja in dela pokaže le uspeh na trgu, kar se seveda odrazi tudi na blagostanju državljanov.

»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo.« Ta slogan se še vedno sliši. »Izobrazba naj jamči dobro plačo ne glede na rezultate dela«, menda ni cilj brezplačnega izobraževanja oz. vzgoje mladih in odraslih Taka praksa omogoča zaslužke brez sorazmernih rezultatov, kar bremeni gospodarstvo in državo, znižuje možnost zvišanja dodane vrednosti na zaposlenega i.p.

Znova berem objave pred par leti. Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost akademik, prof. dr. Igor Emri opozarja, da bo kakovost življenja državljanov odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacij vrhunskega bazičnega znanja v industrijska okolja. Zakaj se to ne dogaja? Dr. Emri iskreno pravi, da slovenska industrija, vmes so tudi izjeme, ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, saj velika večina posluje v srednje- in nizko-tehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. »Raziskovalnih rezultatov v ‘obliki člankov’ pa prav tako ni mogoče ponuditi / prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija.« Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. Znanje izkaže svojo vrednost, »ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev. Za dvig plač zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati ‘znanje’ in ne zgolj ‘delovne sile’, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo.«

Z njim se strinja tudi ekonomist Jože P. Damjan, ki med univerzo in gospodarstvom ne vidi dovolj sodelovanja. »Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi.« Damjan s prstom pokaže na birokrate iz šolskega ministrstva, ki univerze potiskajo v osamitev od realnega sveta. "Smo na meji katastrofe", pravi Jože P. Damjan, "saj bi morale univerze delovati »za komercializacijo znanstvenih odkritij«. Dr. Emri tedaj opozarja, da smo s povprečnimi plačami obstali na mestu, da so bili vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti neustrezni in so zato neuspešni. Podjetjem bi bilo potrebno pomagati, da identificirajo in razvijejo znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah.

Kdo bo imel službo leta 2030? Ponovno berem ta članek iz l. 2014, ki govori o stanju in vlaganju v raziskave za uporabno znanje: »Primerjali smo razvojno strategijo Japonske in strategijo pametne specializacije Slovenije; ena se bere kot šamanski vodnik do višjih zavesti, druga kot recept za delovna mesta. Slovenska strategija nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Iz strategije je razvidno, da Slovenija ni osvojila prve lekcije: da se denarja ne sme metati skozi okno. Da je evropski denar tudi denar davkoplačevalcev. Povsem je spregledano, da nam vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove.

Kaj nam pomaga veliko denarja za raziskave, če pa je učinkovitost tega denarja slaba. Ko želiš komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, pa iz Slovenije odideš.

Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti v dva stavka: delali bodo izdelke in delali bodo potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Domač in globalen. Ena panoga spodbuja drugo, en trg drugega, ena potreba tisoč zaposlitev. Za to so predvidena enormna državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec." Katera naša stranka spremlja, kako tvega naša država?

Zaslužni profesor UL, prof. dr. Jože Vižintin v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje« piše, da je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Nihče se odzval. Sto milijonov je šlo v pozabo. Katera politična stranka je to zaznala?

V Delu-SP, 26.02.2022, berem:"S prodajo bank smo, na primer, priznali, da nismo sami sposobni upravljati premoženja, ki smo ga z delom sami ustvarili, in smo zato ta naš rezultat in vse, kar so predhodne generacije ustvarile, prepustili upravljanju tujcev." Tako pravi zaslužni univerzitetni profesor, dr. Franjo Štiblar. Kdo je to zaznal, a ni nič ukrenil, pa bi moral? Gre za temeljno vprašanje o naši sposobnosti upravljati premoženje!

Kitajska partija je že pred desetletji spoznala, da je tudi v izobraževanju pomembno biti korak pred tistimi, s katerimi bomo pozneje tekmovali za boljše mesto pod soncem. Odkar so leta 1978 dovolili šolanje v tujini, se je več kakor štiri milijone Kitajcev odpravilo šolat v zahodne države, večino v ZDA. Pa ne za sindikate, temveč za gospodarjenje s premoženjem.

Franc Mihič

P.s.: Bivši predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič je dejal, da je največji problem Slovencev to, da so prepričani, da so najbolj pametni na svetu in da največ vedo na svetu.

Koncem leta 2014 nas je s svojo delegacijo obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck. Organizirana je bila tudi zelo aktualna okrogla miza, na kateri sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Slovenskega predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi slovenska veleposlanica. Razpravo je prenašala nacionalna RTV, posnetek je dosegljiv na spletu. Tedaj me je presenetila očitno »navijaška« vnema veleposlanice Marte Kos, ki je nemški delegaciji hotela prikazati Slovenijo, kot deželo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan na centrih odličnosti, česar bi se tudi razviti Nemci lahko naučili. Ta navdušenost veleposlanice je dajala ton tej okrogli mizi in tudi poročanju slovenskih novinarjev.

Spremljal sem poročanje slovenskih medijev. Presenečen sem opazil, da je pomanjkljivo. Na osnovi ogleda posnetka, sem potem na kratko zapisal bistveno sporočilo Sloveniji. Tisk je ta moj zapis objavil pod naslovom »Kaj so temelji razvoja dežele?«

Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je namreč povedala, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene, predvsem kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja. Povedala je, da so bili za Bavarsko najpomembnejši trije temelji, ki jih je vredno ponoviti.


Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice


Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.


Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.


Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske? Kaj so torej lahko temelji razvoja?

Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom. V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti.Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

Ugledna predstavnica gospodarstva, predsednica uprave SKB banke, gospa Cvetka Selšek, je v Tarči (22.02.2018) povedala: "Dvajset let je zamujenih priložnosti, ko nismo ustvarjali kapitala in nismo znali upravljati kapitala. Tega znanja ni bilo v bankah, ne pri regulatorjih in ni ga bilo v podjetjih. Tudi jaz menim, da danes ni veliko bolje." Prisotni predsedniki političnih strank niso razumeli kaj je velik problem ekonomije in se na njene ugotovitve o niso odzvali, enako ne voditeljica.