»Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialističnega (»komunističnega ) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu manj »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.« To piše akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket , Delo-SP , 30 maja 2020. Torej, ko se je Stalin čutil ogrožen od nekaterih držav, se je zatekel k Hitlerju in z njim 23. avgusta 1939 sklenil pakt in postal njegov kolaborant. Vsi komunisti so ga podpirali, tudi slovenski! Iskreno ali s figo v žepu? Stalin in Hitler sta okupirala države, kot sta se sporazumela v sporazumu, ki je bil tajni del podpisanega pakta. Stalin je bil kolaborant Hitlerja, vse do nenapovedanega napada na SZ, dne 22. junija 1941. Noben komunist ni Stalina obtožil kolaboracije z nacisti! OF po dobrih dveh mesecih okupacije pozove k oboroženemu uporu in v boj za boljše življenje, a že jeseni l. 1941 okliče vsak drugi upor kot izdajo naroda, čeprav OF za to ni imela mandata. Partija je pričakovala, da bo SZ hitro premagala in pregnala nacistične okupatorje. Tako je bilo že v l. 1941/42 veliko spopadov partizanov z okupatorjem. Partizani so napadali s taktiko, »Preseneti, napadi in se hitro umakni«. Ko pa so se partizani »zmagoslavno« umaknili iz boja, so prepustili prebivalstvo nezaščiteno. Okupator se je za partizanske napade brutalno maščeval nedolžnemu prebivalstvu. Vse, ki so nasprotovali OF, da se borijo uvedbi režima po vzoru Stalinove SZ, so partizani likvidirali. Italijanska oblast ni ščitila prebivalstvo pred napadi partizanov. Zato so se nasprotniki revolucije morali sami ubraniti takim partizanskim napadom. Organizirali so se v vaške straže, ki so bile neusposobljene in bile skoraj brez orožja. Prve vaške straže so partizani napadli in so razpadle, saj niso imele zadosti orožja in ne članstva, kot so to partizani že imeli. Ker brez orožja ne bi preživeli, so se morali zateči k okupatorju, da bi dobili orožje. Okupator jim ga je dal, vendar pod pogojem, da delujejo kot prostovoljna milica, podrejena italijanskim policijskim enotam. V brezizhodnem položaju so vaški stražarji to sprejeli, saj če ne bi, bi jih partizani doma likvidirali. Komunistom, ki so vodili OF, je torej »uspelo«, da so nasprotnike revolucije in uvedbe Stalinovega režima, kot so bili vaški stražarji in kasneje domobranci, potisnili v brezizhoden položaj, da so se morali zateči pod zaščito okupatorja, kjer so videli možnost, da bi vsaj nekateri preživeli revolucijo. Brez »zaščite okupatorja« bi nasprotniki revolucije ostali goloroki brez orožja za obrambo in nikakor ne bi preživeli napadov partizanov. Po koncu vojne so partizani uspeli, da so Angleži vse preživele vrnili novi Titovi oblasti. Ker so ti bili za partizane še vedno nasprotniki, ne pa zajeti vojni ujetniki, ki bi lahko ogrožali oblast komunistov, so jih obsodili, da so »zločinci« naroda, ter jih pobili, skoraj 15.000. Zmetali so jih v brezna, katera so zasuli, da zakriti izginejo iz narodovega spomina. Bratomorna revolucija je največja tragedija slovenskega naroda! Ne pozabimo, da so komunisti spoštovali pakt Hitler- Stalin. Stalinovi kolaboraciji ni noben komunist oporekal. NOB je bil upora, a predvsem boj za zmago revolucije, da komunisti uvedejo režim po vzoru Stalinove SZ, kar jim je uspelo. Matija Maček, vodja slovenske OZNE je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Partija je torej zavajala ljudi, ko jih je vabila v partizanske vrste in jim je lagala, kako lepo je življenje v Stalinovi SZ. Komunisti so vedeli, da se ljudje prostovoljno bojujejo samo za konkretne pridobitve. OF ali natančneje Partija je tako obljubila partizanom, da bo po koncu vojne in zmagi revolucije ljudstvo imelo oblast, izkoriščevalcev ne bo več, »vse bo naše, naša bo oblast. Delu čast in oblast!« Ta obljuba je mnoge pritegnila v partizane, brez nje ljudje ne bi šli v partizane. Država, ki goji mite, nima perspektive. Mit je "Dražgoška bitka«, ki da je epopeja partizanskega upora, kar da ve cela Evropa«. Rezultat bitke pa je, da so se partizani umaknili iz bitke in vaščane zapustili na cedilu. Padlo je 8 partizanov, 26 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov in vas požgali. Do kdaj bodo Dražgoše mit o zmagi, ne pa resnica o porazu partizanskega boja in tragediji vaščanov? Dražgoška bitka je poraz partizanskega upora in tragedija vasi Dražgoše, ne pa epopeja osvobajanja in zmage upora. Tito je sam rekel, da je v Jugoslaviji med okupacijo potekala državljanska vojna in je bil glavni cilj komunistov prevzeti po vojni oblast in uvesti režim po sovjetskem vzoru. Za Tita so bili pri tem nevarna ovira do tega cilja edino četniki, imenovani tudi »plavogardisti, in podobni drugi, ne pa okupatorji, saj bodo z Nemci lahko opravili le zavezniki. V SFRJ smo slavili predvsem pridobitve revolucije, saj je KP le z revolucijo osvojila oblast.« Tako piše Milovan Džilas. »Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist se ni upal nastopiti - Stalin še ni dovolil, njegov pakt s Hitlerjem je bil še vedno v veljavi. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!« Tako je mnenje pokojne Angela Vode. V knjigi »Titova velika prevara« berem, da so na podlagi šele pred kratkim dostopnih arhivskih dokumentov odkrili »eno največjih napak v drugi svetovni vojni«, kot je priznal Winston Churchill – zavezniško podporo Titu. Da je prišel na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov. Revolucijo ljudje ne začno iz zlobe, temveč iz vzrokov in ciljev, ki so za vsako stran različni, a vsaka je prepričana, da je samo njeno ravnanje koristno za narod. Država ne more normalno delovati, če se na državnem nivoju slavi in še uči, da so partizani premagali in pregnali Nemce in da so edini v Evropi uspeli zamenjati režim po vzoru Stalinove SZ. Dejstvo pa je, da so Nemci podpisali kapitulacijo le zaveznikom; Angliji, ZDA, Franciji in SZ, nikjer nobenim partizanom. Partizanski upor je zadal okupatorjem 7.800 padlih žrtev in jim ni povzročil veliko škode. Zaradi partizanskega upora in revolucije pa je bilo skupaj 100.000 naših žrtev. Premoč Nemčije nad partizani je bila enormna. Zavezniki, velesile; Anglija, ZDA, Francija, in SZ so jo zmogle premagati šele po 4 letih bojev. Slovenci smo jo podcenjevali, tako pri uporu, vsekakor pa med revolucijo, ker ima prednost revolucija, da uvede nov režim po vzoru SZ, ne glede na žrtve. naroda. Pokojni akademik dr. Aleksander Bajt je v knjigi »Bermanov dosje« zapisal:»Za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«. Zagovorniki revolucije še vedno trdijo, da so partizani likvidirali le izdajalce naroda, ne pa nasprotnike revolucije. To ni res, saj so jih že med okupacijo potisnili pod zaščito k okupatorju in jih oklicali za izdajalce naroda in pobili. Po vojni so vse preživete zajeli in pobili kot izdajalce naroda, a bili so le nasprotniki komunizma. Razkol naroda bo končan, ko bomo vsi najprej obžalovali državljansko vojno, saj vsi vpleteni, po moje, niso to počeli iz zlobe, temveč iz za njih resnih vzrokov. Oboji so se prepričani borili v korist naroda, ki pa ni nikomur podelil mandata za državljansko vojno. Razkol bo, dokler vsi ne obžalujemo državljanske vojne, tragedije naroda!