Članek
Kdo vlada Sloveniji, novinarji RTV, ali vlada?
Objavljeno Jan 18, 2021

Spoštovani sodržavljani,

prosim preberite to sporočilo iz leta 1991

in se zamislimo, kako je vendar še mogoče,

da je razmerje med novinarji javne RTV in vlado še vedno enako kot leta 1991,

tako da mnogi državljani ne vemo, kdo vlada v Sloveniji.

Ali nam vladajo novinarji RTV in podobnih hiš,

ali nam še vlada za to pristojna vlada?

Kdo ima pristojnosti vladati v državi?

Ali vlada, ki je prisegla in je tudi prevzela odgovornost za svoje delo,

ali pa so to "svobodoljubni " novinarji javne RTV,

ki "v službi javnosti-ljudstva" vodijo ljudstvo?

Kdo je in bo odgovoren ljudstvu,

za rezultate vladanje?

Vprašanje, ki terja odgovor!

Kdo ga bo dal?

Franc Mihič -Don Kihot



SLOVENIA TRUSTED 15:30 / 02.01.2020LOKALNO DL: Predsednik Kučan in državljan Mihič Redek primer, ko je tako pomemben politik odgovoril navadnemu občanu ... Po tematskemu večeru z gosti v skednju Škrabčeve domačije v Hrovači sta se v sproščeno pomenkovanje zapletla nekdanji predsednik države Milan Kučan in Ribničan Franc Mihič, zagotovo v Sloveniji že vrsto let najplodnejši, intelektualno pronicljivi medijski soustvarjalec rubrike Pisma bralcev. Mimogrede, spomnimo se ga tudi, ko je leta 1991 gladovno stavkal, saj ni zaleglo opozorilo, da bo samopašni direktor v brezno pognal sicer dobro stoječe kočevsko podjetje Oprema. Na njegove tehtne konstruktivne zapise se politiki – tudi če se vsebina dotika njih – praviloma zavijejo v molk, Kučan pa je, kot je dejal Mihič, izjema. Pred leti se je namreč spoštljivo v Dnevniku odzval s svojim pismom v Pismih bralcev na Mihičevo pismo, v katerem je podal svoje mnenje na njegov govor. Z Mihičevim odgovorom je bila s tem polemika zaključena. Sicer pa je slednji vzel pod drobnogled Kučanov govor tudi ob nedavni proslavi pri nekdanji partizanski bolnišnici sredi loškopotoških gozdov Ogenjci. »Ker se je državljanska vojna z osamosvojitvijo Republike Slovenije končala in ni več sovražnikov med različnimi državljani, smo lahko le nasprotniki, vsak s svojim mnenjem. Gotovo je pozitivno, kar je žal silno redko, da se bivši predsednik države s svojim mnenjem odzove v tisku na pismo navadnega državljana, kar je lahko vzgled marsikateremu aktualnemu politiku, saj je v službi ljudstva,« meni Mihič in poudarja, da je takšna politika oz. kultura pri nas skoraj odsotna, a je nujno potrebna, če hočemo ohraniti demokracijo in razvijati svojo državo. Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 7. novembra 2019M. Glavonjić Bivši predsednik države Milan Kučan in državljan Franc Mihič (foto: M. G.) https://theworldnews.net/si-news/dl-predsednik-kucan-in-drzavljan-mihic

Demokracija ne temelji na vrednotah revolucije V državljanski vojni nastopajo privrženci revolucije in nasprotniki revolucije in ni izdajalcev naroda. Revolucijo vedno pričnejo revolucionarji, a ne iz zlobe, temveč iz razloga, le tako ta spopad imenujemo državljanska bratomorna vojna, ki je pri vseh narodih legitimna, ni pa legalna z vidika demokracije in človekovih pravic, ko zmaga revolucionarna stran, kar je bilo pri nas. Obsoditi je potrebno zločine. V Sloveniji očitno ne bo še dolgo sprave, dokler obe strani ne priznata, da je med okupacijo potekala državljanska vojna in potekal tudi upor proti okupatorju, kolikor ga je pač bilo. Za spravo morata obe strani obžalovati bratomorno državljansko vojno, sicer bo sovraštvo še naprej tlelo in dušilo demokracijo in razvoj države. Vse dokler se ne bomo pričeli spravljati, -za spravo morata obe strani pokazati druga drugi vsaj minimalno spoštovanje, priznanje in obžalovanje državljanske vojne--, ne bo sprememb v družbi, ki so potrebne da bi demokracija dajala boljše rezultate. Obojestransko obžalovanje državljanske vojne pomeni tudi obsodbo vseh treh totalitarizmov. Dr. Iztok Simoniti, diplomat, poudarja: »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Na Zahodu, kamor stremimo, je sprava možna samo v demokraciji, zato ker ima specifično metodo oblikovanja resnice. Prav zato, ker se pluralno oblikuje, preskuša in spreminja v prostoru republike, jo kot resnico/pravičnost sprejemajo različni – ateisti, teisti in agnostiki, levi, desni in zeleni. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Nepregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.« »Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči in, če hočete tudi perspektivo«, je pred leti dejala dr. Spomenka Hribar. V intervjuju na na RTV SLO, decembra 2014, je izjavila tudi:»Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav. Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče. Sprava v narodu mogoča le na takšnem temelju. Čeprav si je komunistična partija upor ‘olastninila’ in prelomila obljubi o uvedbi demokracije in samoodločbi naroda, nasprotuje današnjemu demoniziranju partizanov. Prepričana je, da so tudi komunisti imeli svojo vlogo pri uporu proti okupatorju in da se niso borili le za oblast. Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče Spomenka Hribar na posvetu »Misterij 27. Prepričana je, da je sprava v narodu mogoča na takšnem temelju in ne na osnovi ideologij ali relativiziranja. Svoboda – pravičnost, zakon in oblast Tri desetletja po plebiscitu pravna država deluje slabo, demokracija še slabše in sprava najslabše. A nikar naj vas ne bo strah – tako kot Durs ne sme vam razkriti določenih podatkov o vašem delodajalcu, tako vašemu delodajalcu ne sme razkriti, kdo izmed delavcev se je pri njih pozanimal o (ne)plačanih prispevkih. Pomembno pa je, da ste čim prej na jasnem, kakšen je vaš položaj – če delate za delodajalca, ki vam sicer odvaja, a ne plačuje prispevkov, pomeni, da delate za podjetje, ki ima težave. Nekateri delavci se sicer zavedajo, da prispevki niso poplačani, a zadovoljni so že s tem, da dobijo mesečno plačo in so zato tiho. A vprašajo naj se, kako dolgo bodo prejemali tudi to plačo? Če bodo predolgo molčali, bodo namreč ostali brez vsega. Obstaja velika verjetnost, da Durs ne bo mogel izterjati terjatev, saj bo podjetje ostalo brez prilivov in druge lastnine.

Slovenci pogrešajo socializem?! Veliko Slovencev še vedno pogreša v socializem, zato je Levica prava izbira na volitvah? Slovenija je še vedno dežela, kjer številni še vedno verjamejo obljubam levice, da so oni prava izbira, pa bo raj na zemlji, čeprav za to ni nobenega dokaza oz. primera na svetu. Nasprotno. Vsi migranti težijo priti na demokratičen in razviti zahod. Sedanja opozicija in kolesarski protestniki, predvsem levica, ki ji je, po propadu režima SFRJ, cilj zopet uvesti socializem po vzoru režima Venezuele, pa naenkrat postane edini pravi učitelji demokracije oz. socializma s človeškim obrazom, katerega že leta razvija tudi Severna Koreja, ki jo je podpiral tudi Tito in so jo tudi Ljubljančani. Levica ne razume demokracije in tržne ekonomije in za to potrebne morale, to je, med drugim nuditi državljanom, svobodo mišljenja in javnega izražanja, svobodne volitve, svobodno podjetništvo i.p., kar vse pa je omejeno s pravili, zakoni, dogovorjenimi brez nasilja, po demokratični poti. Vse s ciljem ljudem omogočiti doseči blagostanje in varnost in dogovorjen red. Kapital potreben za vse to, pa ustvarjati po pravilih tržne ekonomije, katere temelj je ustvarjati kapital, in ga porabljati tako, da se vsem poveča blagostanje. Sedanje stanje in kaos, ko se išče novega mandatarja in se ponuja oz. je sprejemljiv za vso slovensko levico, celo politik upokojencev, ki je bil katastrofalno poražen na volitvah, pa je kljub temu postal minister, sedaj pa je zopet predsednik Desusa, kjer pa mu že eni ne zaupajo več in mu ne dajo podpore, da zasede prostor premiera. To je tragedija slovenske politike in morale naroda. To, da lahko sindikat policistov poda ovadbo suma kaznivega dejanja, celo zoper notranjega ministra, kar je sicer tudi napad na vlado, je gotovo unikum za demokratično državo. Spominjam se pogovorov na Danskem, kjer niso dopustili sindikatov, ne v policiji, ne v vojski, z utemeljitvijo, da vsak povprečen državljan lahko razume, da imajo sindikati legalno moč oz. največjo moč, ko je delodajalec, država v krizi , stiski in zato preje popusti in ugodi njihovim zahtevam. Na na primer, državo ogrozijo teroristi, sindikat vojakov in policistov pa okliče stavko, kar je bilo za večino Dancev povsem nesprejemljivo, kot da se ne ve, kdo je odgovoren za stanje države, menda ne policija in vojska? Drug podoben primer, kako se v neki krizi prepreči, da bi sindikati javnega sektorja ohromeli delovanje države, kar se pri nas dogaja ali s tem izsiljuje večje bonitete za sindikat javnega sektorja, ki skoraj vedno dobi, kar hoče, sindikat realnega sektorja pa ostanke dobi, ali pa še te ne. V Nemčiji, in verjetneje še kje, kjer so politiki odgovorni za delovanje države vsem državljanom, že dolgo velja, da so v javnem sektorju dvoje vrste zaposlitev uradnikov, uslužbencev in sicer, eni so "Beamte", uradniki, ki ne smejo stavkati, imajo pa nekaj nižjo plačo kot drugi, saj imajo zagotovljeno službo in pokojnino. Druga vrsta državnih uslužbencev, to so "Angestellte", nameščenci, ti pa smejo stavkati, imajo celo višjo plačo kot prvi, a jim ni zagotovljena trajna zaposlitev in ne pokojnina. Kam gleda naš javni sektor, kam gleda politika? Ali nam res ne more biti vzor razvita Južna Koreja? Slovenski »mediji« molčijo o bistvu uspeha Južne Koreje. Prikriva se namreč, da so ZDA, potem ko so državljani J. Koreje svoji državi podarili zlato, vložile še 14 milijard dolarjev. Na osnovi tega in izjemne delavnosti je nastala današnja J. Koreja. Bistvo je, da je Južna Koreja prevzela v popolnosti evro-ameriško civilizacijo tako v družbeno politični ureditvi kot v sprejemu industrijsko tehnološkem inovativnem razvoju. Slovenska levičarska elita stalno razmišlja o nekakšni revolucionarni spremembi družbe… Smo v Sloveniji sposobni narediti tovrsten premik v glavi? »Ne vprašajte, kaj lahko naredi država za vas, ampak kaj lahko vi naredite za državo« (John F. Kennedy) Katera dežela bo uspešno okrevala po virus pandemiji? Povsod po svetu se pripravljajo na okrevanje po virusni pandemiji za kar bo potrebno veliko kapitala. Ali se bomo Slovenci, za sanacijo ekonomije, za ohranitev osebnega in javnega standarda, kar enostavno zadolžili v tujini in s tem Slovenijo še dolgo bremenili, s tem tudi njeno suverenost. Žal se že dogaja, mnogi državljani in podjetja, zopet vidijo v subvencijah priložnost, da s prikrojenimi podatki, bogatijo in izčrpavajo državo. Kaj so v krizi za obstoj države storili državljani Južne Koreje? Južna Koreja je dežela, v kateri državljani državi podarjajo zlato S prostovoljnimi prispevki so v nekaj mesecih zbrali več kot 227 ton rumenega bogastva. Južna Koreja je bila po drugi svetovni vojni revnejša od severne polovice polotoka. Potem je sledil neverjeten vzpon. Recept za južnokorejski gospodarski čudež je zanimiv, a protisloven. Južnokorejsko mesto Daegu v številnih pogledih velja za najbolj patriotsko mesto v Koreji. Leta 1907 je civilna družba v mestu začela kampanjo za poplačilo državnega dolga Japonski, v kateri so prebivalci s prostovoljnimi prispevki pomagali odplačati dolg, ki je znatno presegal letni proračun države. Točno 90 let kasneje (1997) so prebivalci mesta Daegu v času azijske finančne krize ponovno priskočili državi na pomoč in z gibanjem »poplačajmo državni dolg z zlatom« s prostovoljnim zbiranjem zlatnine rešili državo pred gotovim bankrotom ob dospetju gromozanskega posojila Mednarodnega denarnega sklada. Prebivalci mesta Daegu so tako več ur potrpežljivo stali v vrsti, da bi državnim oblastem prostovoljno predali svojo zlatnino ter se žrtvovali za skupno dobro. Gibanje se je hitro razširilo po vsej Južni Koreji in le v nekaj mesecih so državljani s prostovoljnimi prispevki zbrali več kot 227 ton zlata, s čimer je Južni Koreji v veliki meri uspelo predčasno poravnati svoje obveznosti kljub veliki recesiji. Kaj se lahko naučimo od Južne Koreje? Po koncu korejske vojne je veljala Južna Koreja z le 64 ameriškimi dolarji dohodka na prebivalca za eno najrevnejših držav na svetu, s čimer se je po razvitosti uvrščala celo za marsikatero afriško državo. Kako se je torej Južni Koreji uspelo preoblikovati v danes eno najrazvitejših gospodarstev in tehnološko naprednih družb na svetu? Do šestdesetih let je bila Južna Koreja z le 72 ameriškimi dolarji dohodka na prebivalca slabše razvita od severne sestre, ki je poleg infrastrukture in naravnih virov prejemala tudi pomoč sestrskih komunističnih držav. Zgodba o uspehu Južne Koreje bi lahko bila nam vzor. Pred 50 leti so torej njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli. V zelo kratkem času so od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna. Dr. Matevž Rašković je docent na ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Shanghai University of International Business and Economics Slovenski »mediji« pa molčijo o bistvu uspeha Južne Koreje ???

Našo državo bo uničila pri nas opevana in zlorabljena "človekova oklicana pravica do popolne osebne svobode", kjer ni mesta za odgovornost za skupno dobro, važen je le moj poln trebuh! Že leta dolgo ravno javni sektor "uspešno"grozi z stavkami in jih tudi uspešno izpelje., da dobi nove pridobitve. Pri tem se breme in pridobitve stavke javnega sektorja prenese na realni sektor, gospodarstvo... Realni sektor mora zato odvajati državnemu javnemu sektorju višje dajatve, pa še plačevati po stavki dražje storitve javnega sektorja, servisa državi in gospodarstvu. V kolikor je gospodarstvo poslovno uspešno, brez zadržkov plačuje znanje in storitve javnemu sektorju. Če pa realni sektor nima dobrih rezultatov, ali ima zgubo, to tudi pomeni, da mu javna znanost ni posredovala pravega znanja, za tekmo na svetovnem trgu, a plačilo je dobila. Vse naše vlade ta vidik močno zanemarjajo vprašanje ali naš javni sektor, -raziskovalni, pedagoški in svetovalni-, res nudi oz. prodaja gospodarstvu in politiki, ki vodi državo, pravo znanje, ki je potrebno za dosego konkurenčnosti na globalnem trgu, to je znanje s katerim se doseže visoka dodana vrednost, ki je pri nas še zelo nizka, -seveda so tudi izjeme -, ki bo omogočala višje plače zaposlenim v gospodarstvu in javnem sektorju, ter državi oz. njenim inštitucijam. Dokler ne bomo poiskali politiko in vlado, ki bo znala tako voditi državo, da bo največ doprineslo uspešno v izdelkih in storitvah vloženo znanje in ne garanje, nam bo še zelo hudo. Volivci izborimo si pravico izbire, da nam bo lepše! Franc Mihič 17.01.2021