Septembra je na pobudo Vrhovnega sodišča potekala okrogla miza z naslovom Temelji pravne države. Organizirali so jo Državni zbor,Vrhovno sodišče in Ministrstvo za pravosodje. Predsednik DZ RS, mag. Dejan Židan je tedaj poudaril pomembnost doslednega izvajanja načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno oblast, in da države in oblasti ni brez njenih državljank in državljanov. Ministrica za pravosodje je izpostavila vprašanja odgovornosti posamezne veje oblasti za delovanje pravne države. Dejala je: »Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države«. Stanje na področju pravosodja, da se izboljšuje, vendar ni optimalno. Poudarila je, da je potrebno neustrezna ravnanja in nepravilnosti učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo, - v prvi vrsti sama.ž-, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Pravna orodja da so, v primerjavi s tehničnimi, toliko bolj odvisna od interpretacije in znanja uporabnikov. Predlogi sprememb morajo uživati zadostno podporo strokovne javnosti. Vse v korist državljanov, naših končnih uporabnikov.kljub temu, da je pravosodje funkcionalno bolj neodvisno od drugih vej oblasti, se še vedno kaže primanjkljaj predvsem na organizacijskem in kadrovskem področju. Opozori na temeljno poslanstvo, to je dobrobit državljank in državljanov, ki morajo imeti zaupanje v vladavino prava oziroma v pravno državo, ki je njena osrednja razsežnost. Izhajati moramo iz tega – da- vsi moramo imeti, ne glede na spol, raso in druge okoliščine enake pravice, da smo vsi enaki pred zakonom. »V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Tako sta dva ugledna pravnika sporočila javnosti, oktobra 2017, berem v Delu. V dnevniku pa berem tudi mnenje pravnika:« Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu«.Že leta državljani malo zaupajo pravosodju in tožilcem, najbolj zaupajo gasilcem. Anomalija naše pravne države je, da ne pravosodje in celo ne tožilstvo nimata pravega nadzora ter delujeta »samoupravno«. V tožilskem, enako v tudi v pravosodnem svetu, imajo »nadzirani« tožilci in sodniki prevladujoč vpliv in tako nadzorujejo sebe. To je v nasprotju s trditvami, da smo vsi enaki, pred zakonom, nismo vsi enako nadzorovani in ne odgovarjamo enako po zakonu. To velja zlasti za tožilstvo, ki je sicer v okviru izvršne veje oblasti, ki jo lahko, če je razlog in je potrebno, kritiziramo vsi. Njihov nadrejeni, to je Minister za pravosodje pa ne sme reči nobene o njihovem delu, le vpraša jih lahko, kaj jim manjka za boljše delo. Prav tragikomično je videti na TV, kako celo državljani lahko govore o rezultatih dela tožilstva, le pravosodni minister mora pri tem molčati. Pri nas torej državljani, novinarji i.p., ki niso pri oblasti, lahko samo govore o problemu delovanja tožilstva, nič pa ne odločajo o tem, v ZDA pa državljani volijo tožilce in šerife in jih tako nadzorujejo. Kako in komu služi država prava, se je pokazalo tudi na primeru odpisa 95 % dolga Damjanu Jankoviću, kjer se zopet izkaže, da nismo vsi enakopravni pred zakonom. Predsedniki političnih strank le redko odgovarjajo v medijih na vprašanje, kaj bodo storili, da bomo vsi enakopravni pred zakonom oz. za boljše temelje pravne države. Zato čestitam g. Stanislavu Pintarju, upokojenemu višjemu tožilcu za iskrenost in pogum, da je v Tarči podal kritičen pogled na stanje tožilstva oz. pravosodja. Predstavniki inštitucij pravne države, to je policije, tožilstva in sodišča se strinjajo, da so pravosodni postopki pogosto predolgi in prihaja do deviantnih epilogov. Vzrok temu, po njihovo, pa da je zakonodaja, ki je zastarela, saj da je celo iz časa SFRJ. Tudi primer D. Jankovića je posledica slabega zakona, zaradi katerega so oškodovani upniki, dolžniki pa razkošno živijo. Celo državni finančni upravi ni uspelo izterjati dolga. Že desetletja policisti, tožilci in sodniki menda nimajo potrebnega učinkovitega zakona. Državna sekretarka ministrstva za pravosodje sicer v Tarči pove, da se na ministrstvu že dolgo prizadevajo za spremembo potrebne zakonodaje. Kaj pa je ministrstvo delalo doslej? Ni zaznalo nobene anomalije, a ima zato »budne« komisije? Ni jih zmotilo, da je pravosodje vplivnemu dolžniku odpisalo kar 95% dolga. To je sprevrženo in ne moralno stanje, ki je vzrok in metoda za negativno selekcijo kadrov v naši družbi. Taki ne vedo, kaj je prav in kaj ni. Empatija in odgovornost jim je tuja, bolj ko ne. Žalostno je stanje, da sodišče soglaša, da se dolžniku odpiše 95 % njegovega dolga na račun upnikov, celo države. Še kako aktualno je vprašanje:»Ali smo vsi enaki pred zakonom?« Ne morem dojeti, da je predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič lahko izjavil:»Ni vprašanje enakosti pred zakonom, ali sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Damijan Janković pa je v tem kontekstu lahko izkoristil zakon in izbrisal 29 milijonov evrov dolga v treh podjetjih in sodišče je to potrdilo. Damijan pa ima še vedno prav, ko pravi: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Ali je za to odgovoren samo zakonodajalec, to so poslanci vladajoče pozicije, čisto nič pa ne policisti, ne tožilci in ne sodniki? Menim, da to ni tako enostavno. To je le beg pred odgovornostjo. Pravosodna ministrica Andreja Katič je nedavno javno pojasnila, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba ni vedno obvezna. V tisku pa berem: »Stožice - namesto podizvajalcev plačevali razkošje. Organi pregona, tožilstvo pa nič… Leta 2014 je Banka Celje odločno opozorila na nenamensko porabo sredstev: "Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo". Ali je tožilstvo to zaznalo in ukrepalo? Pravosodje in pravosodno Ministrstvo torej ne vidi anomalije zakona na primeru »Janković« oz. jo uvidi šele, ko je javnost dvigne glas. Sodišče pa mirno sodi, čeprav se upnikom godi krivica, ne predlaga pa sprememb zakona. Važno je, da se »vestno« dela, ni pa važno, da se prav dela«, kar edino daje kvalitetne rezultate. V parlamentarni demokraciji je najvišji organ oblast parlament, DZ RS. Zakoni so njegovi izdelki, za katerih kvaliteto učinkov je prvi odgovoren. Predsednik, ministri in tožilci ne smejo nadzorovati sami sebe je predpogoj za verodostojnost demokracije. Državljani imamo pravico kritizirati vse oblasti. Kdaj bo pravosodna ministrica Andrej Katič popravila zakon, kot je napovedala, da ga sprejme DZ, da ne bo več primerov privilegiranih dolžnikov, ki bogatijo na račun opeharjenih upnikov, celo države? Ministrica Alenka Bratušek je edina vprašala sodnike in ministrico za pravosodje, ali ni tudi tisti, ki izvršuje zakone, ko vidi, da se zakon zlorablja, dolžan ukrepati. Bo dobila odgovor. To je prvovrstno politično vprašanje, tudi  za predsednika vlade. in predsednike strank!

Franc Mihič, Ribnica

ONA, 29.10.2019