Članek
DRŽAVLJANSKA VOJNA V JUGOSLAVIJI IN SLOVENIJI
Objavljeno Jul 16, 2020

Za uvod ne pozabimo:«Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.« Take so izgube Anglije, ki se je bojevala po celem svetu. V Sloveniji je bilo vseh žrtev 100.000, a zaradi partizanskega upora je padlo 7.800 okupatorjev, ki sicer niso utrpeli velike škode. Partija pa je šele po padcu pakta Hitler-Stalin organizirala upor proti okupatorju in sprožila revolucijo edino med vojno v Evropi. Hitler in Stalin sta v tem času okupirala prve države npr. Finsko, Francijo, Poljsko, kar je začetek svetovne vojn. Stalin je naciste obilno oskrboval z nafto, surovinami, žitom. Partizanski upor in zlasti revolucija sta povzročila ogromne žrtve na  obeh straneh in razkol naroda. V knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara« berem, da zgodovina in praksa kažeta, da je prisotno akutno pomanjkanje sočutja, empatije, tako že v državljanski vojni, začeto l. 1941 med okupacijo in v izvedeni revoluciji, v trajanju enopartijskega režima SFRJ. To se žal nadaljuje tudi v samostojni državi Sloveniji,  v izvedeni nepravični privatizaciji, saj jo večina politike ne obžaluje, sprava pa se odmika. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne, takšno razmerje; 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev. Španska državljanska ni terjala relativno toliko žrtev, glede na to, da ima Španija ca. 45 milijonov prebivalcev. Ne pozabimo, da je državljanska vojna v Jugoslaviji in Sloveniji rezultat Stalinovega interesa po širitvi komunizma in Titove velike prevare Churchilla, da bo po končani vojni  v Jugoslaviji demokracija. Glavni cilj partizanskega boja, ki ga je vodila OF,  dejansko pa Partija, je bil prevzem oblasti po končani vojni. Tito in Partija so vedeli , da bodo naciste in fašiste, to je okupatorje, lahko premagali le zavezniki in jih prisilili h kapitulaciji. To se je tudi zgodilo. Nemčija je podpisala kapitulacijo samo zaveznikom, ne pa nobenim partizanom. Stalin je že  med vojno izposloval dogovor, da je Jugoslavija interesno področje Sovjetske zveze. Tako so  Titovi partizani in rdeča armada osvobajali Jugoslavijo, a brez redeče armade Titovi partizani sami nikakor ne bi zmogli osvoboditi Jugoslavije. Če Stalinu ne bi uspelo izposlovati v pogovorih med zavezniki, da je Jugoslavija interesno področje SZ in bi bila ona interesno območje zahodnih zaveznikov, ti ne bi dopustili partizanom, da se borijo za uvedbo komunističnega režima po vzoru Stalinove SZ ter bi tudi Jugoslavija bila demokratična država, kot je Avstrija. Partizani so se lahko bojevali z italijanskimi fašisti in nemškimi nacisti šele tedaj, ko so jim Italijani ob kapitulaciji pomagali s težkim orožjem in vojaki, zlomiti nasprotnike  revolucije in OF v Grčaricah in na Turjaku jeseni 1943. Za tem je Titu uspelo, s pomočjo angleških simpatizerjev komunizma v vojaških misijah posredovati napačne podatke in prepričati Angleže, češ da se samo partizani bojujejo za osvoboditev, Tito jim je prikril da poteka tudi državljanka vojna. Vedel je, da so njemu nevarni  le nasprotniki revolucije, ki mu lahko po končani vojni edini preprečijo prevzeti oblast in uvesti režim po Stalinovem vzoru. Vedel je, da bodo lahko le zavezniki premagali in prisilili nacistično Nemčijo, da jim kapitulira in podpiše kapitulacijo. Tito je tudi obljubil Churchillu, da bo po končani vojni v Jugoslaviji demokracija. Churchill mu  je verjel. Potem so zahodni zavezniki le partizanom pošiljali in nudili razno pomoč, tudi v težkem orožju.  Ves čas pa je Tito imel s figo v žepu oz. načrt, da partizani preprečijo izkrcavanje zahodnih zaveznikov na jadranski obali. Komunistična partija oz. OF je torej med okupacijo, to je že leta1941, pričela z revolucijo oz. državljansko vojno, to je z nasiljem nad tistimi, ki se niso strinjali, da se uvede enopartijska oblast. Državljanska vojna je povzročila ogromno žrtev. Upor proti okupatorju,  na partizanski način, to je, »napadi in se hitro umakni«, je povzročil velike žrtve med  revolucionarnimi partizani in zaradi represalij tudi ogromno žrtev okupatorja med nedolžnim prebivalci. Vedelo se je, da so partizanskim napadom na okupatorja, vedno sledili povračilni napadi okupatorja, v katerih so sodelovali tudi protirevolucionarji, ki niso sprejemali boljševiške revolucije in ne enopartijske oblasti. Zato je torej potekala državljanska vojna, ki se je končala z zmago revolucionarnih partizanov. Zmaga revolucionarnih partizanov pa je bila mogoča le zato, ker so zmagali zavezniki oz. predvsem zato, ker so Jugoslavijo osvobajali  zavezniki partizanov, to je Rdeča armada Stalinove Sovjetske zveze. V kolikor bi Jugoslavijo osvobodili zahodni zavezniki, revolucionarni partizani, ne bi prišli do oblasti po vojni. Upor revolucionarnih partizanov proti okupatorju je povzročil, da je v Sloveniji padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Na spletni strani RTV beremo: «Trenutno je  evidentiranih  ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev, itd.« Rezultat NOB oz. upora proti okupatorjem in predvsem  revolucije , ki jo je začela in vodila OF oz. Partija, to je bil torej 7.800 mrtvih okupatorjev, ter uvedba enopartijskega totalitarnega režima po vzoru SZ in Stalina, to je režima, ki je kratil človekove pravice, kar pa ne more biti potem temelj demokratični RS, katere temelj je parlamentarna večstrankarska demokracija. Skrajni čas je, da se prizna, da sta  v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Bivši ustavni sodnik, mag. Matevž Krivic pravi: »Morali bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti "preventivnega" pobijanja premožnejših kmetov in industrialcev,celo z družinami vred.  Bomo mi "na levi" še naprej kar molčali o tem?  Tudi to je poskus revizije zgodovine - ne sicer tiste, ki so se je naše generacije učile v šolah, ampak tiste, ki se je v resnici zgodila«.

Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi  v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Veliki tržaški pisatelj, Boris Pahor, Evropejec je dejal: »»Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev«. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, sopotnik olimpionika Leona Štuklja, v knjigi "Bermanov dosje, pravi: »Partija jer med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Akademik Bajt  je tudi mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel  vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla,  je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in  strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pravi, da pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala. Čisti in nesporni nasledek odpora, ki ga je organizirala partija, so bile le žrtve, ki jih je zaradi njega pretrpelo prebivalstvo, tako tisto pod orožjem kako tudi civilno, tistih 1700 000 izginulih Jugoslovanov, s katerimi se je trkal po prsih maršal Tito. Tak odpor je bil skrajno nesmotrn. Potreben in smiseln je bil edinole, če je tičal za njim povsem drugačen cilj – izvedba revolucije in uvedba komunistične totalitarne vladavine. Pri ustvarjenih političnih odnosih v protihitlerjevski koaliciji in delni sovjetski zasedbi Jugoslavije pa je postal protiokupatorski boj nepotreben in nesmotrn celo s tega vidika. Sovjetska zveza je bila dovolj širokosrčna, da je uvedla komunistično vladavino povsod, kamor so privalili njen tanki. Temu njenemu darilu tudi Jugoslovani ne bi bili ušli. Sicer pa se kljub vsem proletarskim brez nje tudi pri nas ne bi bil uveljavil boljševiški režim. Bivši predsednik Milan Kučan je ob 10 letnici spravne slovesnosti, ko sta se predsednik države in nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in žive povabila k spravi in sožitju v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in zbujata nova sovraštva, je med drugim v izjavi zapisal Milan Kučan, ko je obiskal množično grobišče po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu in tam položil venec in prižgal svečko. (Nedelo, 29. Julij 2000). »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav », pravi tudi  dr. Spomenka Hribar. Potrebno je priznanje državljanske vojne in njeno obžalovanje, čeprav se ve kdo jo je začel. Revolucija oz. državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je Slovencem potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža državo. Za spravo po državljanski vojni je pogoj, da ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le še zločini, ki jih obravnava pravna država. Obžalujmo državljansko vojno in spoštujmo upor zoper okupatorja, kolikor ga je bilo. Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik pa pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Častni konzul Slovenije v Hamburgu, Jan Philipp Reemtsma, pravi:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik"!  Dr. France Bučar je kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta Slovenije  9. maja 1990 izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi! Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč! Tako slovenska ustava in država!