Članek
Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave
Objavljeno Aug 26, 2019

Kdaj bo Tožilstvo seznanilo javnost o epilogu zadeve »čistilke brez plač in »prispevkov« ?

O tem sem napisal več prispevkov. Zadnji z zgornjim naslovom je bil objavljen v Dnevniku 30.maja. V prispevku z naslovom Čistilke brez plač in prispevkov, tožilci pa nič. V Dnevniku, 24. januarja, sem vprašal državno tožilstvo, ali se ni državni tožilec dolžan odzvati tudi na objave v medijih, ko je v objavi medija viden sum storitve kaznivega dejanja. Vrhovno državno tožilstvo RS oz. Erika Repovž, njihova svetovalka za odnose z javnostmi, je v Dnevniku , 29. januarja napisala: »Gospoda Mihiča obveščamo, …,da državno tožilstvo od organov odkrivanja in od ustreznih inšpekcijskih služb v konkretnem primeru ni prejelo kazenske ovadbe. Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.«

Vezano na to zadevo mi je tudi ministrstvo za pravosodje oziroma njihov sektor za pravosodno upravo 19. februarja podal pisni odgovor, kjer med drugim piše: » Glede na vsebino izpostavljene določbe 16. člena ZKGP lahko ocenimo, da zakon ne določa, v kakšni obliki mora do državnega tožilca 'priti glas o kaznivem dejanju' podajamo le neobvezujoče mnenje, saj so za razlago določb zakonov v konkretnih zadevah pristojna sodišča in drugi pristojni organi.«

Poslanka Ljudmila Novak, pa mi je dne 28. marca posredovala pismeni odgovor ministrice za pravosodje Andreje Katič, za katerega sem poslanki podal pismeno pobudo. Ministrica za pravosodje Andreja Katič je odgovorila: »Ministrstvo za pravosodje je v zvezi z vprašanjem naslovilo za posredovanje elementov za odgovor na poslansko vprašanje tudi na Vrhovno državno tožilstvo RS, ki je navedlo, da je državni tožilec, ki za dejansko stanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja in posledično za sume storitve kaznivega dejanja izve iz medijskih objav, seveda dolžan sprožiti ustrezne postopke pregona, vendar… ne smejo reagirati na vsakršno… obvestilo ali podatek, ki ni podprt z zadostno verodostojnostjo….«

Mnenje ministrice torej je, da je tpo zakonu tožilec dolžan tudi za sume, ki jih izve iz medijev, sprožiti postopke pregona. Pismena ovadba torej ni obvezna. Meni tudi, da je zakonska ureditev tega področja ustrezna.

Ministrstvo za javno upravo je res prekinilo pogodbo s podjetji, ki sta oškodovali čistilke, ni pa podalo prijave suma storitve kaznivega dejanja.

Težko pa je razumeti, da celo tožilci po predstavitvi primera na RTV-Tedniku in pisanju tiska, tokrat Dnevnika, niso sami pričeli obravnavati primera »čistilk brez plač in prispevkov«.

Šele po objavi vprašanja, ali se ni državni tožilec dolžan odzvati tudi na objave v medijih, je tožilstvo v Dnevniku sporočilo: »Državni tožilec se je sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.«

Generalni državni tožilec Drago Šketa je dejal: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Kdo je dolžan to urediti?

Kdaj bo Tožilstvo seznanilo javnost o epilogu vsaj te zadeve?
Franc Mihič

Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave sumov DNEVNIK, 30.05.2019 V prispevku z naslovom Čistilke brez plač in prispevkov, tožilci pa nič v Dnevniku, 24. januarja, sem vprašal državno tožilstvo, ali se ni državni tožilec dolžan odzvati tudi na objave v medijih, ko je v objavi medija viden sum storitve kaznivega dejanja. Vrhovno državno tožilstvo RS je v Dnevniku (29. januarja) odgovorilo: »Gospoda Mihiča obveščamo, da sta funkciji odkrivanja in funkcija pregona kaznivih dejanj v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov: policije kot prvostopenjskega organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Državno tožilstvo od organov odkrivanja in od ustreznih inšpekcijskih služb v konkretnem primeru ni prejelo kazenske ovadbe. Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.« Če prav razumem to sporočilo, tožilstvo ne bi zadeve odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu, če ne bi bilo pisma »gospoda Mihiča« v Dnevniku. Vezano na to zadevo pa mi je tudi ministrstvo za pravosodje oziroma njihov sektor za pravosodno upravo podal (19. 2. 2019) pisni odgovor, kjer med drugim piše: »V nadaljevanju podajamo le neobvezujoče mnenje, saj so za razlago določb zakonov v konkretnih zadevah pristojna sodišča in drugi pristojni organi. Glede na vsebino izpostavljene določbe 16. člena ZKGP lahko ocenimo, da zakon ne določa, v kakšni obliki mora do državnega tožilca 'priti glas o kaznivem dejanju'.« Na poslansko vprašanje v zvezi z odzivanjem državnega tožilstva na sume storitev kaznivih dejanj, ki izhajajo iz medijskih objav, pa je odgovorila ministrica za pravosodje Andreja Katič. Med drugim pravi: »Ministrstvo za pravosodje je v zvezi z vprašanjem naslovilo za posredovanje elementov za odgovor na poslansko vprašanje tudi na Vrhovno državno tožilstvo RS, ki je navedlo, da državni tožilec, ki za dejansko stanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja in posledično za sume storitve kaznivega dejanja izve iz medijskih objav, seveda dolžan sprožiti ustrezne postopke pregona, vendar… ne smejo reagirati na vsakršno… obvestilo ali podatek, ki ni podprt z zadostno verodostojnostjo… Relativno nizko število tako začetih postopkov pa ne pomeni, da državni tožilci na vsebino medijskih objav in na dolžnost samoiniciativnega odzivanja na obstoj glasu o kaznivem dejanju niso pozorni.« Mnenje ministrice skratka je, da je zakonska ureditev tega področja ustrezna. Generalni državni tožilec Drago Šketa (je) meni(l): »Če imaš le ribiško palico, nihče ne more pričakovati takšnega ulova kot z ribiško mrežo. Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Predsednica delovnega in socialnega sodišča Ana Jaklič je dejala: »Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje. Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje.« Državna tožilka Barbara Brezigar je o tem spregovorila na RTV SLO. Ko je kot generalna državna tožilka vodila tožilstvo, tožilci niso preganjali delodajalcev, saj je kar 13 let veljal zakon vlade Antona Ropa, ki jim je dovoljeval neplačevanje prispevkov za pokojnino in so jih lahko zadržali brez soglasja zaposlenih, kar je vendar kraja lastnine zaposlenih. Šele ustavno sodišče je popravilo zakon, ker je pomenil protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Celo delodajalci v državni lasti več let niso plačevali prispevkov, a so tožilci zavrgli ovadbe. Niso se strinjali, da je neplačevanje prispevkov kaznivo dejanje, saj da prispevki niso »plačilo« za delo, ampak je to le neto plača, zato delojemalci niso oškodovani. Tožilci tudi niso dokazali naklepa neplačnika. So torej prispevki le »darilo« delodajalca zaposlenim, ne pa »plačilo« za delo? Nihče kaznovan in mnogi »po potrebi« ne plačujejo prispevkov. Izvršna in zakonodajna oblast nista naredili reda, ampak sta prizadetim le priznali leta brez plačanih prispevkov v pokojninsko dobo, ne pa za osnovo izračuna pokojnine. Marjan Papež, generalni direktor ZPIZ, pravi, da neplačani prispevki za delavce v delovnem razmerju niso omembe vreden problem. Zaposleni niso oškodovani in kaznovanje delodajalcev zanj ni aktualno. Res ni nihče oškodovan? Ali ni zadržanje prispevkov zaposlenih kaznivo dejanje kraje njihove lastnine, kot pravi US? Javnost skratka še čaka na epilog oziroma sporočilo o zadevi »Čistilke brez plač in prispevkov«, ki jo obravnava pristojen tožilec. Franc Mihič, Ribnica https://www.dnevnik.si/1042887690/mnenja/odprta-stran/drzavni-tozilec-se-je-dolzan-odzvati-na-medijske-objave-sumov

A ni to vprašanje za politične stranke, poslance, ki nadzorujejo delovanje izvršne veje oblasti, tudi tožilstva? Če tega nadzora ni, je s tožilci vse OK!? A ni to tema za (javne) medije, torej za novinarje, tudi za Marjana Jermana! Marjan Jerman pa, na mesto da bi ta prispevek resno komentiral in se aktiviral, pa me pred očmi vsej prijateljev brutalno žali in ponižuje! Kakšna je to kultura, kaj dobiva veljavo? Kakšno je vaše mnenje prof. Mlakar ? Oba sva končala gimnazijo v Kočevju. Sam sem desetletja v pismih bralcev oral ledino tega problema in dosegel, da sta Ministrstvo za pravosodje in Vrhovno državno tožilstvo javnosti sporočila, to je v Dnevniku, kaj je dolžnost tožilcev, glede objav sumov v medijih. Zgornji članek, ki pa ni objavljen, čeprav v njem pozivam generalnega državnega tožilca, da poskrbi za obveščenost javnosti kaj se dogaja z obravnavanimi primeri tožilstva, zlasti tistih odkritih v objavah medijev, kar je javno obljubil, pa očitno ne zanima nobenega novinarja, ne opozicijo, ne sindikate, kot da je z delovanjem vse O.K. Takih problemov »menda«(???) ni, ni tudi za TV Tednik ne za druge skupine aktivnih državljanov? Nihče se ne priključi pozivu v tem mojem članku: «Kdaj bo Tožilstvo seznanilo javnost o epilogu vsaj te zadeve? Bodo tudi tokrat čistilke ostale brez plač in plačanih prispevkov, storilci pa ne kaznovani?