Da se ne pozabi; Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem

OddajFranc Mihič, dne 2018-07-09 ob 19:48:12

Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem

VEČER; petek, 27. januar 2017

Franc Mihič iz Ribnice, sodnik porotnik tudi v sojenju kriminalni združbi zaradi trgovanja z drogo, sodnici očita, da so porotniki zanjo nebodijihtreba.

http://www.vecer.com/porotnik-protestno-odstopil-med-odmevnim-sojenjem-6305473

 


Franc Mihič iz Ribnice je odstopil z mesta porotnika ljubljanskega okrožnega sodišča, ker se ni strinjal z načinom vodenja sojenja predsednice senata.

MARIJA MIHIČ

"Spoštovani predsednik Anton Panjan, sporočam vam, da nepreklicno odstopam z mesta sodnika porotnika pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Odstopam zato, ker sem ugotovil, da ne morem več opravljati te odgovorne funkcije sodnika porotnika na način in v pogojih, kot sem to doživel na sodnih obravnavah v zadevi ‘hudodelska združba‘, ki jih vodi predsednica senata, sodnica Nina Drozdek Draganić. Kar sem doslej opazil, sem nad delom sodišča zelo razočaran," začenja svoje pismo predsedniku ljubljanskega višjega sodišča Antonu Panjanu Franc Mihič iz Ribnice, ki je bil še do nedavnega en od porotnikov na sojenju obtoženim trgovanja z velikimi količinami droge, predvsem kokaina, ter združevanja v kriminalni združbi. Med obtoženimi je tudi Zvonko Hajšek iz okolice Maribora.
Da bi na tak način odstopil kdo od porotnikov, še posebej v tako odmevni medijski zadevi, ne pomnijo niti tisti, ki sodne obravnave spremljajo že dolga leta. Mihič, ki je svoje porotništvo, zatrjuje, jemal zelo resno in odgovorno, je odstopil z mesta sodnika porotnika (v nadaljevanju porotnika) zaradi več razlogov, kot piše v pismu Panjanu. Predvsem pa zaradi nestrinjanja vodenja sojenja predsednice senata, okrožne sodnice
 Nine Drozdek Draganić.

Vskočil je nadomestni porotnik

Mihičev nepreklicni odstop z mesta porotnika sicer za nadaljevanje sojenja ni povzročilo večjih težav, saj sta ves čas sojenja poleg predsednice senata, drugega poklicnega sodnika in treh porotnikov (takšna je po zakonu zasedba velikega sodnega senata), sojenje, ki se je začelo oktobra lani, ves čas spremljala še dva nadomestna porotnika.
Tako je zdaj eden od njiju - Martin Zabavnik - namesto Mihiča postal stalni porotnik v omenjenem senatu, saj je bil seznanjen z vsem, kar se je do zdaj dogajalo na sojenju. V sredo se je opravila prva obravnava po nepreklicnem odstopu porotnika Mihiča, vendar je na njej prišlo do zapletov. Na zahtevo odvetnikov obtoženih je predsednica senata
 Nina Drozdek Draganić prebrala Mihičevo pismo Panjanu (poslal ga je tudi pravosodnemu ministru Goranu Klemenčiču), njegova vsebina pa je povzročila veliko razburjanja med nekaterimi odvetniki.
Prišlo je do pregovarjanja med njimi in sodnico
 Drozdek Draganić, nato pa je odvetnik Milan Krstić, pridružili so se tudi ostali odvetniki, zahteval njen odstop. In to zato, ker naj bi bila pri vodenju obravnave in senata pristranska, prav tako je zahteval izločitev predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika in predsednika višjega sodišča Antona Panjana v smislu, da onadva ne smeta odločati o njeni izločitvi, temveč vrhovno sodišče.
To nam je včeraj potrdila tudi
 Mateja Jazbec, tiskovna predstavnica ljubljanskega okrožnega sodišča. "Izločitev je odvetnik utemeljeval z obstojem okoliščin, iz katerih naj bi po njegovi oceni izhajal dvom o nepristranskosti." Zadeva pa je bila včeraj še v fazi posredovanja na višje sodišče. Romana Ciko iz službe za stike z javnostjo na vrhovnem sodišču nam je včeraj sporočila, da z navedenim pisanjem na vrhovnem sodišču še nismo seznanjeni, "dodajamo pa, da o izločitvi odloča predsednik sodišča, pred katerim teče postopek“.

Dokazi v spisu še niso ovrednoteni

Kaj so torej očitki Franca Mihiča? V pismu predsedniku višjega sodišča Antonu Panjanu piše: "Že na prvi obravnavi se novi člani senata nis(m)o predstavili, kot bi se to spodobilo za sodni senat, ker nam predsednica senata ni dala besede. Nismo prejeli niti obtožnice, da bi se z njo seznanili, kot da smo sodniki porotniki zgolj nebodijihtreba, torej brez vrednosti pri sodni obravnavi in izreku sodbe. Na obe napaki predsednice senata so opozorili tudi odvetniki obtoženih.
Zdelo se mi je nesprejemljivo, da samo predsednica senata vodi obravnavo in da edina komunicira z vsemi v sodni dvorani ter bere listine v spisu, porotniki pa sedijo brez besed. Motilo me je, da tožilstvo ne selekcionira dokazov, ki jih je pridobila policija, med njimi so tudi dokazi, ki obtoženih ne povezujejo s sumi kaznivih dejanj iz obtožnice. Nesprejemljivo se mi je zdelo to, da je na zadnji obravnavi senat konec decembra lani odklonil predlog odvetnikov po odpravi pripora nekaterim obtoženim, ki so v priporu že več kot leto in pol.
Vsi porotniki, razen mene, so se strinjali s podaljšanjem pripora, ker so pri tem sledili utemeljitvam predsednice senata, ki je odklonitev predloga za odpravo pripora med drugim utemeljevala z besedami, ki jih v pismu navaja Mihič: Saj se vidi in je očitno, da so se ukvarjali z drogo in bodo obsojeni, zakaj bi se jih usmilili in jim odpravili pripor …, zakaj bi se še mi (senat) osmešili, ko bi jim ugodili, če pa jim je, nekaj dni nazaj, drugi pristojni senat že avtomatsko podaljšal pripor." Odločitev senata ga je prizadela, piše, "bil sem zgrožen, postalo me je strah, ko vidim, kako lahkotno se napačno sklepa, in to ob dejstvu, da še ni opravljena niti ocena dokazov v sodnem spisu". V pismu Panjanu še nadaljuje: "Kar sem videl oziroma poslušal glede dokazov v sodnem spisu - niti eden še ne potrjuje navedb iz obtožnice, zato ne morem več sodelovati v takšnih postopkih, ko poslušam kolege senata, češ da ‘dokazi niso ravno potrebni, saj se vidi, da so obtoženi storilci‘."

Pogačnik: sodnica in porotniki zanikali očitke

Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik pravi, da je bil z odstopom porotnika Franca Mihiča seznanjen šele v ponedeljek. "Kolikor se spominjam, na našem sodišču še nismo imeli primera takšnega odstopa porotnika, "pravi. "Z navedbami v pismu predsedniku višjega sodišča Antonu Panjanu sem bil seznanjen, o očitkih v njem sem vprašal tudi sodnico Nino Drozdek Draganić in ostale porotnike. Vsi so zanikali očitke Mihiča glede načina vodenja sojenja omenjene sodnice. Se pa z nekaterimi njegovimi navedbami strinjam, na primer glede branja vseh listin v sodnem spisu, vendar nam tako pač nalaga zakon," pravi Pogačnik. Glede predloga obrambe glede izločitve sodnice Drozdek Draganić pa Pogačnik še pove, da o njej sam ne more odločati, ker je obramba zahtevala tudi njegovo izločitev, zato bo - glede na zahtevano izločitev tudi Antona Panjana - prvo besedo glede tega imelo vrhovno sodišče. "Če bodo vrhovni sodniki odločili, da ni razlogov za mojo izločitev, bom o zahtevi obrambe po izločitvi sodnice odločal jaz, sicer pa bodo vrhovni sodniki," dodaja Pogačnik.

POROTNIK OD JUNIJA LANI

Franc Mihič, ki je ravno včeraj dopolnil 69 let, nam je povedal, da je bil imenovan za porotnika na ljubljanskem okrožnem sodišču 22. junija 2016, imenoval ga je predsednik višjega sodišča Anton Panjan za obdobje petih let. Glede na zakonske možnosti lahko porotniku mandat preneha že prej, zato je Panjan, ki je Mihičevo odstopno izjavo prejel 15. januarja letos - veljati je začela 14. januarja - Mihiča z mesta porotnika uradno razrešil s 14. februarjem, torej mesec dni po njegovem odstopu. Mihič navaja, da je v svojem življenju opravljal zelo odgovorne službe na področju marketinga in raziskave tržišča oziroma je bil tudi vodja razvoja v podjetjih Inles Ribnica, Donit Sodražica in Oprema Kočevje.

 

Od predlaganih sto let zapora ostal le drobiž

Delo, 28.11.2017

 http://www.delo.si/arhiv/tiskano/28.11.2017/Delo

 Sodba

Od dvanajstih obtoženih na ljubljanskem okrožnem sodišču obsojena samo dva: Senad Muhamedagić in Zvonko Hajšek

Ljubljana – Zaradi izločitve dokazov in zato, ker po mnenju sodišča tožilstvu ni uspelo dokazati vpletenosti obtoženih, sta od dvanajsterice, ki je bila obtožena trgovanja z več sto kilogrami kokaina in heroina, obsojena le dva: Zvonko Hajšek na pet let in šest mesecev zapora in Senad Muhamedagić na šest let in šest mesecev zapora.

Simona Fajfar

Sodniki so pomembnejši kot politiki, sodniki porotniki tudi

DNEVNIK, 26. april 2017

V nekdanjih »diktaturah« mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč vplivnejši kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo, pravi filozof Karl Popper. Pri nas nimamo te sreče, sodstvo nima zaupanja med državljani, ni učinkovito, ne daje vtisa pravičnosti in nepristranskosti ter seveda ne odgovornosti. Sodniki so pogosto bolj birokrati kot kritični sodniki. So tudi izjeme.

Sodniki imajo trajni mandat. V našem sodnem sistemu pa so tudi sodniki porotniki, ki imajo petletni in obnovljivi mandat ter enake pristojnosti odločanja kot predsednik senata. Ta dejstva se v praksi močno zanemarja. To zanemarjata politika in zainteresirana javnost, celo tista, ki vztrajno javno protestira. Potencial zamenljivih sodnikov porotnikov torej obstaja, a se ga ne uporablja. Splošno pravilo, ki pa še danes velja v zakonu, je, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, za katera je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Ali se to zakonsko pravilo redno uporablja?

Kako je bilo pri sojenju Milku Noviču? Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik pravi: »Biti sodnik porotnik je pri nas častna funkcija.« To menda ne more biti častna funkcija, temveč je lahko usodno odgovorna, zlasti ko se presoja sum in sprejme sodba, ali je nekdo dokazano kriv ali nedolžen. Predsednik Marjan Pogačnik govori o sodnikih oziroma o sodnikih porotnikih, in sicer v prispevku Vloga sodnika porotnika se zmanjšuje, ne pa tudi pomen (Siol.net, 21. avgusta 2016). V njem navede resne pomanjkljivosti in pove osebno mnenje, da je sistem porotnikov nekoliko preživet.

Vlada pa ima drugačno mnenje. V odgovoru vlade v zvezi z odstopi s položaja sodnikov porotnikov, gre za primer odstopa porotnika Franca Mihiča, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na 124. redni seji dne 2. marca 2017, pa je navedeno: »Veljavna zakonodaja sodnikom porotnikom daje velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih.«

Moje izkušnje kot sodnik porotnik so podobne, kot jih navaja predsednik sodišča Marjan Pogačnik. Zato sem odstopil, ko sem ugotovil, da nisem bil zadosti podučen o pristojnostih in načinu dela sodnikov porotnikov ter ne morem več opravljati te odgovorne funkcije sodnika porotnika na način in v razmerah, kot sem jih doživel na okrožnem sodišču v Ljubljani na obravnavah. O tem je več napisanega v članku Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem (Večer, 27. januarja 2017, dostopno tudi na spletni strani vecer.com).

Menim, da ni odgovorno in verodostojno od vlade, ko trdi, da zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj se v praksi očitno dogaja tudi povsem drugače. Sodnike porotnike na okrožnih sodiščih imenuje predsednik višjega sodišča na območju okrožnega sodišča na predlog občine ali interesne organizacije, ki so kot društva ali združenja registrirana in delujejo na območju okrožnega sodišča. Mandat sodnikov porotnikov traja pet let. Trenutni mandat se izteče januarja 2021. Dokler bo sodstvo delovalo s sodniki porotniki, ki imajo enake pristojnosti kot predsednik senata, je nujno treba zaostriti oziroma natančneje opredeliti pogoje za kandidate sodnike porotnike ter način imenovanja oziroma način njihove izvolitve in ponovne izvolitve na volitvah.

To vendar terjata njihova velika pristojnost in temu ustrezna odgovornost. Sicer bodo sodniki porotniki pogosto odveč, farsa sodstva, figov list sodnega senata. Državljani pričakujejo dvig kakovosti dela sodstva, tožilstva in policije, saj ti delujejo v imenu ljudstva in za ljudstvo.

Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042770060/mnenja/odprta-stran/sodniki-so-pomembnejsi-kot-politiki-sodniki-porotniki-tudi

Ob tem mojem odstopu niso, ne izvršna oblast, -Ministrstvo za pravosodje-, ne zakonodajna oblast, - stranke in poslanci v DZ RS-, ki po ustavi in naravi oboji nadzirajo delovanje sodstva, - katere sem tudi seznanil o odstopu-, doslej   javnosti dali popolnoma nobenega odziva, čeprav so v službi ljudstva,  v imenu in za račun ljudstva. 

Kako naj sploh deluje država prava, ko ne zakonodajna  oblast, ne izvršna oblast,  ne obravnavata celo realnih javno objavljenih problemov delovanja pravne države, to je delovanja  zlasti tožilstva in policije, in seveda pravosodja, ki je odvisno od kvalitete dela tožilstva , ki toži v imenu ljudstvu in sodniki sodijo ljudstvu? 

Nihče ne reagira na sedanjo neživljenjsko vlogo sodnikov porotnikov in na njihov neustrezen način  izvolitev, glede na to da ki so po zakonu enakovredni predsedniku senata, dejansko pa so bolj figov list za anomalije na obravnavah.

Demokracija ne deluje, če ne deluje pravna država.

Državo vodi najvišji organ oblasti v parlamentarni demokraciji, DZ RS oz. izvoljeni politiki,  ki torej s zakoni, ki so »proizvod njihovega delovanja«, vodijo, nadzorujejo in ukrepajo in na koncu vedno odgovarjajo tudi za rezultate delovanja pravne države, tožilstva, policije in tudi pravosodja, saj so vsi v službi ljudstva in delujejo za račun ljudstva.

Franc Mihič,  Don Kihot s Parkinsonovo boleznijo

P.s.:

Dokler politika zavajala z izgovori o stoodstotni avtonomiji inštitucij pravne države, češ da ni nič odgovorna za rezultate delovanja inštitucij pravne države,  bo Slovenija še dolgo država opeharjenih in razočaranih državljanov nad državo.

To je tudi izigrani podjetnik Smrtnik z Parkinsonovo boleznijo, katerega stanje je sramota države,  vseh njenih pravnih in političnih inštitucij, ki vse žive od šikaniranih državljanov, davkoplačevalcev.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
2
Franc Mihič
0
Jul 09, 2018
Kolumna
25.11.2016
dr. Andraž Teršek
Država JE objektivno odškodninsko odgovorna – tudi za napake sodišč
Koncept objektivne odgovornosti države za škodljive posledice, ki pravnim subjektom nastanejo zaradi ravnanja kateregakoli posameznika v katerikoli službi države in v katerikoli veji oblasti je pomemben element sodobnega evropskega ustavništva. Takšna pravna odgovornost države seveda nima nikakršne zveze z vprašanjem njene »krivde«, niti z vprašanjem »krivde« tistih, ki so v službi države ravnali napačno in povzročilo škodo.
Doktrina o pozitivnih pravnih obveznostih države je pomemben odraz takšne pravne – in pretežno odškodninske - odgovornosti države. A četudi gre za »staro« pravno učenje v evropskem prostoru in četudi nanjo z nekaterimi kolegi opozarjamo že vrsto let, se zdi, da se v »glavah in prsih« večine sodnic in sodnikov še vedno ni ustalila.

Z velikim pravoslovnim veseljem pa omenjam vtis, da se tudi v tem oziru morda dogajajo veliki in pomembni premiki v slovenskem sodniškem pravotvorju. Mislim predvsem na dve nedavni in odmevni sodbi: dosojena pravična odškodnina v okoljevarstveni in odškodninski zadevi kmetovalcev kot tožnikov zoper nekatera podjetja kot onesnaževalce v Zasavju in dosojena visoka pravična odškodnina v zadevi denacionalizacijskega upravičenca kot tožnika zoper MOL. Sodiščema gre v teh zadevah glasno čestitati, drugim predstavnikom sodniškega poklica pa vljudno sugerirati sledenje tema zgledoma.
Tudi v primeru državljana kot tožnika v zadevi, kjer sodni postopki trajajo že sedemnajst let, temeljijo pa na tožbi zoper državo zaradi uveljavitve pravic po 14. čl. UZITUL. Osrednja sodna dokumenta v tej zadevi sta sodba št. P 1898/2015 –III in odločba Ustavnega sodišča št. Up-127/05. Državljanove zatrjevane pravice se nanašajo na obdobje 1991-1996. Tožbo iz navedenega naslova je pred sodiščem vložil leta 1995. In četudi mu je Ustavno sodišče v omenjeni odločbi pritrdilo, so redna sodišča še naprej napačno razumela in razlagala zakonsko ureditev in to ustavnosodno odločbo, zato je niso pravilno izvršila. To je povzročilo očitno nesorazmerno dolžino trajanja postopka. Sodišče I. stopnje je leta 2002 sicer delno ugodilo njegovemu zahtevku, vendar iz stvarno utemeljenih razlogov ni bil zadovoljen z odločitvijo, zato je nadaljeval sodne postopke in spet uspel na Ustavnem sodišču. Z odločbo št. Up-127/05 Ustavno sodišče razveljavilo odločbe rednih sodišč, zadevo pa vrnilo v ponovno odločanje. Tu pa se je zadeva ponovno zapletla in je rešena šele v tretjem krogu sojenja - s sodbo Višjega sodišča v septembru leta 2012. Torej je v tem delu postopek trajal 17 let.
S tem je bila državljanu očitno kršena ne le pravica do razsojene zadeve v razumnen roku, ampak tudi pravica do sodnega varstva, pravica do enakega varstva pravic, pravica do učinkovitega pravnega varstva in pravica do zasebne lastnine. V povezavi z ustavnim načelom pravne in socialne države. Razlog se zdi enostaven in jasen: nerazumno dolgotrajno odločanje o tako socialno pomembnem pravnem vprašanju, z neuresničitvijo kar dveh odločb Ustavnega sodišča.
Državljanu je vendarle uspelo dobiti uveljavljano odškodnino za negmotno škodo. Vložil pa je tudi tožbo za povrnitev odškodnine za gmotno škodo, saj je z dolgovanim zneskom, ki ni majhen, zaradi prenehanja teka zamudnih obresti s 1.1.2002 država, ki je v tem primeru objektivna kršiteljica njegovih pravic, brez kakršne koli odškodnine prosto razpolagala.
Okrožno sodišče v Ljubljani se je, kot mi je pojasnil, izreklo za nepristojno in je zadevo vrnilo v odločanje na Okrajno sodišče v Brežicah, sklicevalo pa se je na Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pri tem pa je sodišče očitno napačno razlagalo zakon, da se odškodnina za gmotno škodo uveljavlja na okrajnih sodiščih - po pravilih o sporih majhne vrednosti in ne glede na vrednost. Okrajno sodišče je torej njegov zahtevek zavrnilo, a je uspel s pritožbo in zadeva je bila ponovno vrnjena na Okrožno sodišče v Ljubljani.
Oškodovani državljan je spraševal, ali je v primerih očitno pravno napačnih sodnih odločitev, kar je potrjeno s sodbo sodišča višje instance, država objektivno odškodninsko odgovorna za povzročeno škodo – materialno in nematerialno? Odgovarjam, da je. Vprašanje osebne delovne (interne) in drugačne odgovornosti sodnic in sodnikov, predvsem pa vprašanje njihove »krivde«, je drugo vprašanje in oškodovanega posameznika v takšnih primerih neposredno ne zadeva. (O tem, da je tako, smo se nenazadnje pogovarjali in soglašali na okrogli mizi o odgovornosti sodišč in sodnikov/sodnic za očitno pravno napačne odločitve, posebej pa so o tem nedavno javno mislili tudi dr. M. Avbelj, sodnik VS T. Pavčnik in sodnik US J. Zobec).
Res pa je, da slovenska sodišča še niso ustvarila zanesljivega sodniškega pravotvorja o tem vprašanja – in v funkciji uresničevanje te pravne filozofije. Tudi zato sem na primer že pred desetletjem ali več predlagal, da bi sodišča, predvsem pa Ustavno sodišče, pričela z dosojanjem »pravičnega zadoščenja« na zahtevo oškodovanih strank v postopkih, po vzoru ESČP in v te vrste primerih. Ta institut bi lahko nadomestil marsikateri dolgotrajni odškodninski postopek zoper državo, kar bi bilo oportuno in smotrno tako za sodstvo in državo, kot za oškodovane stranke v postopkih.
Sodišče je potem v zadevi državljana ponovno odločilo, da je njegov zahtevek neupravičen in ga zavrnilo. S pritožbo na višje sodišče je uspel. A sojenje se bo, kot je pojasnil, ponovilo, ker je višje sodišče pritrdilo njegovim pritožbenim navedbam, da je sodna prakse že priznala odškodnino v podobnih zahtevkih, kakršen je njegov. Višje sodišče je v sodbi pojasnilo, da bi kot tožnik z ustrezno stopnjo verjetnosti morali dokazati, da bi ob ustrezno hitri izvedbi postopka zatrjevani znesek dobil do 1.1.2002 in da bi s tem zneskom razpolagal na zatrjevani način (npr. vezava na banki, nakup obveznic).
Odločilni ustavnopravno argument je zanj njegovo zatrjevanje pred sodišči, da so sodišča naredila očitno in dokazano pravno napako, ker niso upoštevala obrazložitve Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-12/95, tč. 29. Po njej bi morala nekdanja sistemizacija v državnih organih imeti soglasje Vlade, da bi bila zakonita. V nasprotju s tem pa so sodišča kljub njegovemu trditvenemu vztrajanju v postopku, da ni dopustno uporabiti nezakonite podlage za določitev njegove plače, to nezakonito podlago uporabila in tako kršila pravilo exceptio illegalis. Ustavno sodišče mu je v odločbi št. Up-127/05 pritrdilo in je zato razveljavilo vse sodbe rednih sodišč.
A kaj, ko je višje sodišče kljub temu vztrajalo na stališču, da mora tisto, kar je že dokazal, ponovno dokazovati. Sprašuje se, kako to storiti. Predvsem zato, ker sodišče nasprotuje njegovi razlagi z navajanji, da je dotedanja sodna praksa, po kateri delovna sodišča niso upoštevala zatrjevanj o nezakonitosti sistemizacij, če te niso bile osporavane v kolektivnih sporih preko sindikatov, bila spremenjena prav na temelju njegove ustavne pritožbe – in odločbe Ustavnega sodišča.
Pritrjujem njegovemu prepričanju, da sodniško sklicevanje na argument zakonite uporabe dokazano nezakonite pravne podlage v njegovem konkretnem primeru ni pravno pravilno. Bilo bi sprejemljivo npr. v primeru, ko bi nekdo poskušal dokazati osebno odgovornost sodnika ali sodišča za povzročeno škodo zaradi dokazane strokovne napake. Nesprejemljivo pa je pri vprašanju obstoja njemu povzročene škode in pri vprašanju pravne zaščite njegovih ustavnih pravic in interesov. Tudi glede upravičenosti do odškodnine. V njegovem konkretnem primeru je namreč škoda dvojna: tista neposredno izmerljiva in dokazljiva, ki je bila dejansko povzročena in tista, ki je bila povzročena zaradi trajanja sodnih postopkov in je zato podana objektivna odškodninska odgovornost javne oblasti - države.
Argument o tem, da je pri napačnem pravnem sklepanju in odločanju pač šlo za tedanjo »sodno prakso«, ne more biti prisiljujoč argument za to, da mu očitna in izmerljiva škoda ni bila povzročena, niti za to, da mu država iz tega naslova ne dolguje odškodnine, niti za to, da bi moral sedaj tisto, kar je tudi s potrditvijo v sodnih odločbah že dokazal, spet dokazovati.
Takšen argument je spodbijal tudi z navedbo sodbe št. RU 63/96, z dne 3.4.1997 (evidenčna številka VS40110), v kateri se je Vrhovno sodišče izreklo o uporabi pravila exceptio illegalis. Seveda morajo redna sodišča dosledno spoštovati in uresničevati stališča in sklepe Vrhovnega sodišča. Vse dotlej, dokler o enakem vprašanju ne odloči, v izreku ali v obrazložitvi – to je popolnoma vseeno, Ustavno sodišče. Od tistega trenutka dalje pa morajo redna sodišča v celoti slediti ustavnosodnim sklepom in razlagam, sicer grobo kršijo že načelo pravne države.
Na temelju državljanovih navedb se zdi očitno, da je prišlo do tako nerazumnega trajanja sodnega postopka v zadevi I Pd 661/95, z vsemi nadaljevanji, zaradi očitne in dokazane strokovne napake sodišč. Pritrditi gre njegovemu argumentu, da bi ob ustreznem vodenju postopka lahko bila zadeva končan najmanj do 1.1.2002, ko mu je od neizplačane razlike v plačah, zaradi prenehanja teka obresti, začela nastajati znatna materialna škoda. Navsezadnje pa je že Višje sodišče v sklepu II Cp 1250/2016, s katerim je razveljavilo prvostopenjsko zavrnilno sodbo, v tč. 8. navedlo, da bi v primeru, če bi on kot tožeča stranka z ustrezno stopnjo verjetnosti dokazal, da bi pri ustrezno hitri izvedbi postopka zatrjevani znesek prejel do 1.1.2002 in potem s tem zneskom razpolagal, uspel v sporu. Tudi precedensi Ustavnega sodišča to potrjujejo: da je država za takšne napake odškodninsko odgovorna, da je treba dokazovanje tega pred sodišči dopustiti in da je dokazno breme na oškodovancu. Dokazovanje mora biti namenjeno le vprašanju, kolikšna je ta škoda, ne pa tudi vprašanju, ali je nastala (je) in kdo je zanjo odgovoren (javna oblast, objektivno, zaradi nerazumne dolgotrajnosti odločanja in zaradi dokazanih napak pri pravni razlagi zakonodaje).
Državljan je na sodišče že 5.2.2001 naslovil bistveni argument, ki mu gre pritrditi:
»Ker tožnik vse do upokojitve ni bil razporejen, bi naslovno sodišče moralo uporabiti zakon o delavcih v državnih organih na način, ki ne zmanjšuje pridobljenih statusnih in drugih pravic tožeče stranke ali pa zagotoviti pridobljene pravice z direktno uporabo 14.čl. UZ TUL. Osebni dohodek nerazporejenega prestopnika obravnava 30. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča (to se nanaša na odločbo US U-I-12/95), kjer jasno pravi, da bi tožnik moral po prestopu v TOS prejeti osebni dohodek, enak kot bi ga imel, če bi v TOS opravljal delo na ustreznem delovnem mestu, oziroma analognem delovnem mestu kot v JLA. To pa pomeni, da bi moral ohraniti zatečeno stanje, saj drugačno razmišljanje in iskanje analognega delovnega mesta v TOS ( ki ga ob prestopu ni bilo), vodi v preveliko arbitrarnost sodišča in ugibanje, kaj bi bilo, če bi bilo ( koeficient, prva razporeditev, napredovanja, stimulacije ipd.), kar vse je vezano na osnovni koeficient. Samo pri prestopnikih, ki so bili tudi dejansko razporejeni v TOS bi sodišče bilo dolžno ugotavljati, ali so razporejeni na ustrezno delovno mesto (ugotavljalo bi analognost delovnega mesta v TOS), v skladu z 29. točko citirane odločbe, ob upoštevanju pridobljenih pravic na podlagi 14. čl. UZ TUL.
V navedeno trditev nas sili tudi dejstvo, da sistemizacija delovnih mest v TO (formacija) ni zakonita, ker Izvršni svet (Vlada) nanjo ni dala soglasja. Zato jo mora sodišče izvzeti (exceptio illegalis), oziroma je ne sme uporabiti, pravno praznino pa zapolniti neposredno z UZ TUL, saj je tožnikova pravica z njim pridobila značaj temeljne pravice (ustavne), ki je vsebinsko nadrejena vsem nižjim pravnim aktom. Vanjo se pravno ne sme posegati, niti je omejevati. Sodniki so pri odločanju vezani na ustavo in zakon, na podlagi 15. čl. Ustave pa se ustavne pravice uresničujejo neposredno, kar se pred našimi sodišči zanemarja in se morebitna kršenja teh pravic s sodnimi odločbami prepuščajo končnemu odločanju Ustavnega sodišča (ustavna pritožba). Pri tem je potrebno poudariti, da je sprejemljiva le taka dobrohotna razlaga ustavnih pravic, ki privede do njene učinkovite uveljavitve v korist upravičenca.
Naslovno sodišče bo moralo z odločbo določiti osnovo za pripadajočo plačo in nadomestila za druge zahtevane pripadajoče pravice. Pri tem se ne bo moglo opreti na nezakonite sistemizacije v MO RS, saj minister ni imel zakonskih pristojnosti za njihov sprejem. Zato je edina zakonita osnova na podlagi 14. čl. UZ TUL osnova na podlagi "zatečenega" stanja ob prestopu, saj na strani tožeče stranke ni krivdnih razlogov za nezakonito početje tožene stranke.«


dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=183416
#2
Franc Mihič
0
Jul 09, 2018
Odvetnik Milan Krstić: Sodstvo je zrelo za remont
Milka Krapež/Zarja
17 17.09.2016

http://svet24.si/clanek/novice/slovenija/57d94468c5777/sodstvo-je-zrelo-za-remont

Svet24.si - Odvetnik Milan Krstić: Sodstvo je zrelo za remont

Pred približno letom dni smo objavili intervju z odvetnikom Milanom Krstićem, ki zagovarja dr. Ivana Radana. Vesoljna Sl
#1
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2018-07-09 19:48:12 (Jul 09, 2018)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Ne dražgoški mitingi, pohlep pogublja duše!
Sedanji volilni sistem za volitve v državni zbor je nedemokratičen
Vprašanje za Šarca: Ima prav ministrica Katič, sodnik Florjančič ali tožilka Brezigar?
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Ne verjamem v pravno državo.
Ali je to prav Marjan Šarec predsednik vlade?
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
januar 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj