Kaj je šlo narobe? DEMOS je razpadel.

OddajFranc Mihič, dne 2017-03-08 ob 08:07:09

Namesto razvoja demokracije in države, kar naj bi vodil DEMOS, je ta razpadel predvsem  zaradi razhajanja o privatizaciji skupne družbene lastnine, saj ta definira lastnost političnega sistema.  Pravica do osebne lastnine je eden temeljev demokracije. Ravno zaradi nepravične divje privatizacije in kasneje še tajkunizacije, ko smo državljani ostali še naprej neenakopravni pri pravici do lastnine.

Dopuščala se je, in se še, kraja lastnine-dela plače in oškodovanje države in bodočih upokojencev, zaradi neplačevanje prispevkov, -kar je  v neskladju z moralo in demokratičnimi načeli ter ustavo.

Zaradi tega so demokracija, država in vse stranke, zlasti pa pomladne stranke izgubile,  prvotno zaupanje dobljeno ob osamosvojitvi. 

Ljudje so v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«

Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države! Oblast je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje - avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«

Desnica se torej še nikoli ni distancirala in opravičila, da je soodgovorna za te anomalije slovenske tranzicije, čeprav je, vede ali ne vede, pri njih sodelovala, ni jih pa še obžalovala.

Desni mediji so o tem vidiku ko grob tiho? Oškodovanje torej ni kaznivo ravnanje?

Vedno aktualni problem mnogih vplivnih na desnici  je (bil) upokojenec Kučan, kar pa ne zanima običajnega volivca. Akutno odprto je seveda tudi nepriznavanje levice, da je med NOB potekala državljanska vojna, a te še desnica  javno ne prizna.  Desnica pa zanika, ne prizna, da se je levica med vojno vsaj minimalno uprla in spopadala z okupatorjem, čeprav je bil prvi cilj komunistov zmaga v revoluciji oz. državljanski vojni in za vsako ceno prevzem oblasti.

Dejstvo pa je, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo več kot 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer kljub vsemu cenim, državljansko vojno pa obžalujem.. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne. Vendar, samo ta še nerazčiščena tema, desnici ne bo prinesla

zmage. Zmaga na volitvah se desnici zato venomer odmika, pa  se zato na desnici skoraj nič ne premika.

Problem je prevelik javni sektor, ki  ne deli rezultatov gospodarstva, ki ga vzdržuje. Povprečna dodana vrednost na prebivalca je prenizka, glede na porabo, standard. Za to manjka ustreznega mednarodnega znanja v gospodarstvu. Primarno pa ga manjka v visokem šolstvu, na univerzi, saj akademska prosveta vendar povsod v razvitem svetu »razvija in proizvaja znanja« potrebna državi  oz. gospodarstvu in je soodgovorna za uspeh nacionalne ekonomije.  Rezultati gospodarstva nazorno kažejo,  da slovenska akademska sfera neustrezno servisira gospodarstvo, a plačana je večinoma iz proračuna in  je zato  lahko »avtonomna in tudi neodgovorna« za stanje ekonomije,  ni na trgu kot gospodarski subjekti. Nacionalna ekonomija, gospodarstvo preživi zgolj zato, ker so v realnem sektorju mizerne, minimalne plače in potem seveda pokojnine.

Slovenska politika zagovarja in zagotavlja takšno avtonomijo univerze, univerza pa za potiuslugo ne kritizira politiko za slabo stanje nacionalne ekonomije.

Hipokrizija in neodgovornost politike in univerze.

To ima za posledico mizerne plače in pokojnine, brezposelne in odhajajoče izobražence v tujino.

V sosednji Avstriji politika skupaj z znanostjo skrbi za razvoj gospodarstva,  katero potem zna, kljub trikrat višjim plačam delojemalcev in ob istih ali celo višjih cenah vhodne surovine, narediti iskane  in proizvode, ki so konkurenčni na trgu; primer je slovenska strateška surovina-les, ko avstrijske firme slovenske hlode plačujejo po dobrih cenah, slovenske firme, pa zaradi pomanjkanja poslovnih znanj, niso v stanju plačati enake cene kot Avstrijci, čeprav imajo zaposleni v slovenski lesni industriji minimalne plače. Silno redke so izjeme.

Kaj le počnejo ministri za gospodarski razvoj in tehnologijo? Kaj počnejo ministri za izobraževanje, znanost in  šport?  Kašne cilje morata doseči? Kako to spremlja opozicija?

Kakšna je vizija? Normalno je, da vlada kreira dolgoročno vizijo države. Razvoj države bi bilo res neodgovorno prepustiti zgolj »delu in slučaju« v stilu, pa kar bo pa bo, če bo »okroglo bo lopata, če bo pa špičasto, bodo pa vile«.  V uspešnih razvitih državah zato vlade, s pomočjo znanosti oz. stroke, pripravijo vizijo in nato še strategijo za dosego ciljev te vizije. To je najzahtevnejše strokovno in politično delo. Vizija, opredeljeni cilji  in strategija so namreč tudi merilo za vizionarsko sposobnost vsake politike, vlade. Slovenska vlada je tokrat ubrala drugo, neobičajno pot, bolj ljudsko. Povabila je predstavnike ljudstva, ki ga sicer vlada vodi, da izbranci iz ljudstva postavijo vizijo države, kakšno državo ljudstvo želi. Vizija  je torej predvsem spisek želja ljudstva, saj berem v vladnem sporočilu:« Vizija Slovenije predstavlja želeno sliko oz. stanje Republike Slovenije v prihodnosti kot si jo zamišlja naša družba.« Berem tudi, da je izdelava te vizija stala davkoplačevalce 450.000 evrov. »Samo za ta projekt OECD  je izstavila račun v višini neverjetnih 297 tisoč evrov«, berem. V viziji pa ni vidim prispevka OECD. Lahko se motim. Ali bodo kar predstavniki ljudstva, a ne vlada in ne znanost, kreirali in opredelili tudi cilje države in strategijo za realizacijo vizije Slovenije 2050? Ali bo  kar ljudstvo vodilo državo? Kaj je naša vizija?

Ljudje smo pričakovali tudi več vpliva na izbiro politikov,  a smo ostali pri partijskem volilnem sistemu, pri  čistem proporcionalnem volilnem sistem z vgrajeno negativno selekcijo kadrov, ki generira osebno ne odgovornost, kar kažejo tudi plačane prazne poslanske pisarne. Žal ta velika demokratična anomalija ne moti politikov, tudi ne desnih politikov. Moti pa ta volilni sistem ogromno volivcev, ki pričakujemo vsaj preferenčni glas, kar bi bila sprememba v pravo smer, sicer ne bo drugih nujno potrebnih sprememb.

Politikom je očitno udobno, saj ko bi imel volivec v drugem volilnem sistemu pravico do izbire komu podeliti na volitvah svoj mandat za oblast in za odgovornost, bi postalo komuniciranje in delo z volivci  garanje.  Tu vlada prava ignoranca poslancev do državljanov, ki ne vedo, čemu so poslanci  na razpolago. Potrebna je sprememba volilnega sistema, da se bo demokracija razvila, odgovornost pa  dobila svoje potrebno mesto,  ki ga v demokracijah z odgovornostjo poznajo in rezultate zato imajo.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2017-03-08 08:07:09 (Mar 08, 2017)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Pravna država za »uspešne« da, za »Smrtnike« pa ne?
Ne dražgoški mitingi, pohlep pogublja duše!
Sedanji volilni sistem za volitve v državni zbor je nedemokratičen
Vprašanje za Šarca: Ima prav ministrica Katič, sodnik Florjančič ali tožilka Brezigar?
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Ne verjamem v pravno državo.
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj