Kdaj bo kardinal dr. Franc Rode povedal, bil je upor in bila je državljanska vojna?

OddajFranc Mihič, dne 2016-09-19 ob 01:37:09

DNEVNIK, 19. september 2016

Jasno mi je, da je med okupacijo potekal upor proti okupatorju, kar cenim, bila je tudi revolucija – državljanska vojna, ki jo obžalujem. Žrtve so ogromne.

Največ smrti so med drugo svetovno vojno nad Slovenci zakrivili nemški okupatorji, več kot 31.000 njihovih žrtev, skupaj s povojnimi poboji pa je komunistična stran povzročila še približno 24.000 žrtev, umrlo pa je tudi 7800 okupatorjev. Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico, ki je mnogi ne razumejo, ne sprejmejo in še ne priznajo. Če ne bi bilo komunizma, nacizma, fašizma in okupacije ter revolucije, ne bi bilo državljanske vojne med okupacijo in ogromnih žrtev naroda na obeh straneh.

Ne pozabimo na žrtve totalitarizmov v Evropi. Samo v Evropi je bilo zaradi fašistične, nacistične in komunistične ideologije pobitih 37 milijonov ljudi. Po ocenah zgodovinarjev so komunistični režimi v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi pobili 21 milijonov ljudi, predvsem političnih nasprotnikov. Pod vodstvom komunističnega voditelja Josipa Broza - Tita so v letih 1945 do 1951 v Sloveniji in Jugoslaviji, po trditvah notranjega ministra Aleksandra Rankovića, pobili 586.000 ljudi, več kot 3,7 milijona pa so jih obsodili na različne zaporne kazni. En najbolj brutalnih totalitarnih režimov, nacionalsocializem, je pobil najmanj 15 milijonov ljudi. Italijanski fašisti so odgovorni za smrt za najmanj 400.000 ljudi.

V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in protirevolucionarji. Zločini pa so bili storjeni na eni in drugi strani. V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda. V državljanski vojni ni potekal spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč je potekal spopad med privrženci različnih družbenih ureditev, to je med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije.

Predsednik DZ RS dr. Milan Brglez je sicer letos dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah.

Ponovim dejstva. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan, kristjan, član Demosa, je tedaj oklical: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«

 Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije, pravi: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«

Metropolit Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«

Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, je na spravni okrogli mizi v Zavodu sv. Stanislava vpričo predsednika RS Boruta Pahorja jasno in glasno povedal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.

Kdaj bo tudi kardinal dr. Franc Rode vedno povedal, da je bil med NOB tudi upor proti okupatorju in bila je državljanska vojna? Da ne bo govoril samo o revoluciji?

V demokraciji smo vsi enakopravni. Bodimo na to ponosni. Cenimo demokracijo, popravimo krivice, spoštujmo upor proti okupatorju, obžalujmo državljansko vojno.

Franc Mihič, Ribnica

 

https://www.dnevnik.si/1042751292/mnenja/odprta-stran/kdaj-bo-kardinal-dr-franc-rode-povedal-bil-je-upor-in-bila-je-drzavljanska-vojna

 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
4
Franc Mihič
0
Sep 19, 2016
Sprava je potrebna in mogoča!
DNEVNIK, 18. april 2015
»Z izdajalci sprava ni mogoča. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne,« je nedavno letos zopet povedal Tit Turnšek, predsednik ZZB. To je lahko razumljivo. Toda vodstvo ZZB vseskozi zanika kruto dejstvo, da je bila med okupacijo, med NOB, izvedena tudi revolucija. Kdo jo je začel?
Bila je prava državljanska vojna, ki je povzročila mnogo nepotrebnih žrtev in gorja, na obeh straneh, med vojno in po njej. In to gorje za nastanek režima, ki je propadel. Vsaka revolucija pozna revolucionarje in protirevolucionarje. Se menda ve ali še ne!? Tako sporoča tudi Inštitut za novejšo zgodovino.
Naj ponovim: Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunajsodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Glavan, je lani v Kočevskem rogu poudaril, da je sprava mogoča, če žrtev in krivec presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf pa je lani dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva.«
Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik. Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila.
Letos ob velikonočnih praznikih novi ljubljanski metropolit škof Stanislav Zore pozove: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
Kaj smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili? Profesor literature, socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu, pravi: »Naučili smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam. Tega prej ni bilo, vsaj ne v tolikšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej.
Bral sem o tem, da gre za nekakšno tekmovanje spominskih kultur, na primer protikomunističnih in katoliških, ki so Nemčijo v primerjavi s partizani videle kot manjše zlo. Kaj je lahko odgovor na te razkole? Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«
Nasvet, ki je vreden, da se uresniči. Dejstvo je: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav.« Tako pravi dr. Spomenka Hribar, ki vztraja: »Moramo se spraviti med seboj, to pomeni, da nisi samo 'eden' ali 'drugi', ampak da pristaneš na toleranco, medsebojno sodelovanje.
Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči, če hočete, tudi perspektivo.« Sem enakega mnenja.
Strinjam se tudi z bivšim ameriškim veleposlanikom v Sloveniji Josephom A. Mussomelijem, ki pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zdaj zelo težko sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«
Dr. Viktor E. Frankl, genialna osebnost 20. stoletja, psihiater, nevrolog, ki je preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča, je po štirih letih življenja v taborišču tehtal le 38 kilogramov. V nacističnem režimu je izgubil svojo ženo, brata, starše in večino svojih prijateljev, a je kljub vsem preživetim grozodejstvom na koncu rotil svoje sojetnike, sotrpine: »Ne maščujte se sami, sicer smo vsi zaman trpeli.«
Zato je nedvomno vloga politikov, torej države kot oblasti, za spravo odločilna. Strinjam se, če bo demokratična oblast pokopala umorjene, spremenila morišča v grobišča, kaznovala zločince, popravila krivice nacizma, fašizma, komunizma in vzdrževala spomin na zlo, bomo to šteli za pravično. Med NOB je bil nedvomno upor proti okupatorju, pa ne samo eden, a revolucija je izsilila monopol, dopustila je le upor, vezan z revolucijo. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil dr. Francetu Bučarju, ki je razglasil: »Državljanska vojna je končana!«
Trditi, da revolucije ni bilo, torej ni pošteno, ni spravno, ni demokratično, ni državotvorno! Sprava je mogoča in potrebna. Upoštevajmo nasvete in dejstva! Skupaj s preostalo Evropo praznujmo 9. maj, dan zmage! Čas je, da poskrbimo za našo skupno zgodovino in perspektivo!
Franc Mihič, Ribnica

#4
Franc Mihič
0
Sep 19, 2016
Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu?
DNEVNIK, 30. marec 2016
Proslava največje partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem, imenovane zmaga v Jelenovem Žlebu (26. marec 1943), je bila v Ribnici; obisk je bil soliden, proslava pa skromna, a spoštljiva. Podeljena so bila tudi priznanja preživelim te bitke.

Sprašujem pa se, kje je bilo državno vodstvo RS. Kje so bili ribniško-kočevski poslanci v DZ: Jože Tanko, SDS, Janko Veber SD, Ljudmila Novak, NSi?
Govornik je bil ribniški župan Jože Levstik, SDS, in slavnostni govornik je bil načelnik generalštaba Slovenske vojske, general major dr. Andrej Osterman, ki je vse pozdravil tudi v imenu ministrice za obrambo Andreje Katič. Imela sta zelo spodobna govora. Nobeden od njiju pa v svojem govoru ni uporabil besedice demokracija, ni poudaril obstoja demokracije in ni podprl razvoja demokracije, ki je največja pridobitev samostojne RS.
Ne pozabimo, šele demokracija omogoča in dopušča enakopravno sobivanje in sožitje različno mislečih in različno opredeljenih ljudi, česar enopartijski režim ni dopuščal. Demokracijo je treba živeti, a ne s figo v žepu in jo celo tajiti.
Na tej proslavi še nikoli ni bilo prisotno državno vodstvo s spremljajočimi nacionalnimi mediji, kar ni spoštljivo do veličine največje slovenske partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem.
V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.
Čisto nasprotje pa so vsakoletne proslave v spomin na Dražgoško bitko, 9. januarja 1942, ki ni bila zmaga, temveč tragedija za ljudi, ki naj bi jih partizani osvobajali, kot rezultat revolucionarnega zanosa partizanov. Rezultat te bitke je namreč bil, da so se partizani umaknili, padlo je 8 partizanov, 26 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov.
Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali? Ali je to lahko še naprej »tisto pravo merilo« za uspešno osvobajanje, in sicer vsako delovanje?
Prvi pravi popis slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, pove, da je v vojni vihri in povojnem nasilju umrlo 6,5 odstotka Slovencev. Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
Berem: »Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizanski revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj več kot 6400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Slovenska zgodovinopisna stroka razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi znašale okoli 6300 smrtnih žrtev.
Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o posledicah okupacije in državljanske vojne. Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave.
Zakaj leva in desna državna oblast nikoli ne počasti spomina nad to zmago nad okupatorjem v Jelenovem Žlebu? Kdo torej vse ne počasti te bitke, ne počasti upora proti italijanskemu fašističnemu okupatorju? Zakaj in doklej bo še tako, čeravno to ni državotvorno, ni domoljubno?
Franc Mihič, Ribnica
https://www.dnevnik.si/1042732854/mnenja/odprta-stran/zakaj-ne-pocastimo-zmage-v-jelenovem-zlebu

Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu? | Dnevnik

Proslava največje partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem, imenovane zmaga v Jelenovem Žlebu (26. marec 1943), je
#3
Franc Mihič
0
Sep 19, 2016
Seznam vseh smrtnih žrtev med prebivalstvom Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej

Na seznamu vseh smrtnih žrtev med prebivalstvom Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ki je delo Inštituta za novejšo zgodovino, je do zdaj vpisanih 99.706 imen žrtev. Največ smrti so med drugo svetovno vojno nad Slovenci zakrivili nemški okupatorji, vpisanih je več kot 31.000 njihovih žrtev, skupaj s povojnimi poboji pa je komunistična stran povzročila približno 24.000 žrtev. Po statusu pa je bilo največ žrtev med partizanskimi borci, skupno okrog 30.000, prav toliko pa tudi med civilnim prebivalstvom.
Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč - pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora?
Slovenska zgodovinopisna stroka za enkrat razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh, te so, da je v uporu zoper okupatorje umrlo 7.800 okupatorjev.
ŽRTVE TOTALITARIZMOV V EVROPI
Samo v Evropi je bilo zaradi fašistične, nacistične in komunistične ideologije pobitih 37 milijonov ljudi.
Po ocenah zgodovinarjev so komunistični režimi v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi pobili 21 milijonov ljudi, predvsem političnih nasprotnikov.
Pod vodstvom komunističnega voditelja Josipa Broza Tita so v letih 1945 do 1951 v Sloveniji in Jugoslaviji, po trditvah notranjega ministra Aleksandra Rankovića, pobili 586.000 ljudi, več kot 3.7 milijonov pa so jih obsodili na različne zaporne kazni.
Eden najbolj brutalnih totalitarnih režimo, nacionalsocializem, je pobil najmanj 15 milijonov ljudi.
Italijanski fašisti so odgovorni za smrt za najmanj 400.000 ljudi.
Viri: Odmevi RTV SLO, 23.08.2016
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-odmevi/174422608
Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev
Intervju z zgodovinarko Vido Deželak Barič
10. junij 2012 ob 06:22
Ljubljana - MMC RTV SLO
http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939

Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava
Statistika 1941–1946
Končno imamo seznam vseh žrtev, za katere je bilo mogoče izvedeti
Tomaž Švagelj, znanost
DELO -sre, 16.05.2012, 12:00
http://www.delo.si/druzba/znanost/vojna-je-postajala-iz-leta-v-leto-bolj-krvava.html


Pogovor z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič o nacionalni zbirki podatkov o žrtvah druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji 1941–1945
DRUŽINA, 5. 6. 2011 | Ivo Žajdela | Aktualno
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B44CF70A8F2195ACC12578A00034D517?OpenDocument
O žrtvah
Pobuda Vseposvojitev je osnovana na nacionalni zbirki podatkov o smrtnih žrtvah med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ki je rezultat dolgoletne zgodovinopisne in žrtvoslovne raziskave Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije.
Na seznamu, ki ga še urejajo, je trenutno 99 706 imen.
Več o zbirki si lahko preberete v pogovoru z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič.
Franc Mihič
2016-09-01

V Evropi dan spomina na žrtve totalitarizmov

Odmevi vsak delavnik ob 22:00 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov
#2
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2016-09-19 01:37:09 (Sep 19, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Pravna država za »uspešne« da, za »Smrtnike« pa ne?
Ne dražgoški mitingi, pohlep pogublja duše!
Sedanji volilni sistem za volitve v državni zbor je nedemokratičen
Vprašanje za Šarca: Ima prav ministrica Katič, sodnik Florjančič ali tožilka Brezigar?
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Ne verjamem v pravno državo.
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj