Zatajevano v ribniškem občinskem REŠETU, kako različna je slovenska pieteta?

OddajFranc Mihič, dne 2016-08-31 ob 13:52:17

Pieteta, spoštovanje pokojnih, je eno od pomembnih pokazateljev kulture in civilizacije naroda, njegovih politikov, družbe in države. Nekaj svežih primerov. Dopoldan, 31. julija, sva bila z ženo na spominski slovesnosti pri partizanski bolnici v kraški jami Ogenjca na Veliki gori pri Ribnici.

Na ta dan je l. 1942, v času italijanske ofenzive,  umrlo 14 ranjencev partizanov in bolničarka, ker so se odločili, da raje umrejo, kot da se predajo. Bolničarka jim je to izpolnila in se je še sama pokončala, ko so jih po izdaji soborca partizana, napadli Italijani. Trije ranjeni partizani so preživeli. Te tri pa so Italijani po nekaj dneh spravili v vojaško bolnišnico v Ljubljano in čez čas obsodili na dosmrtno ječo; po kapitulaciji Italije so se vrnili domov in se spet priključili partizanom. Eden izmed preživelih je poleti leta 1944 po naključju naletel na izdajalca. Italijani so mu izdajo ranjencev poplačali z internacijo na Rabu, po kapitulaciji pa se je vrnil in se kot harmonikar priključil kulturniški skupini partizanov. 12. julija 1944 ga je vojaško sodišče dolenjskega vojnega področja obsodilo na smrt. Izdajo je priznal. Spomin na te žrtve se praznuje vsako leto. Letos so bili govorci na slovesnosti župan Loškega potoka, Ivan Benčina, pater Bogdan Knavs in predsednik računskega sodišča RS, Tomaž Vesel, vsi po rodu iz Loškega potoka. Kolikšen je bila udeležba in velikost slovesnosti naj pove kar slika, ko je govoril pater Bogdan Knavs.

Popoldan istega dne pa sva z ženo obiskala še medvojno grobišče v Mali gori pri Ribnici, brezno Žiglovica, kjer so bile 28. julija l. 1942  pobite žrtve partizanske medvojne revolucionarne vihre.Devet žrtev, domačinov iz Ribnice in kasneje še štiri žrtve iz Strug.

OF je spomladi leta 1942 okrepila svoje delovanje in začela tudi z napadi na italijanske bunkerje, ki so varovali železniško progo med Žlebičem  in Kočevjem. Italijanske oblasti so zato od lastnikov parcel ob progi  zahtevale, da posekajo 100m širok pas gozda na vsaki strani proge. Lastnikom parcel je bilo zagroženo, da bodo v primeru neizpolnitve ukaza kaznovani z visokimi finančnimi sankcijami, poslani v internacijo. Na drugi strani je tudi OF, čeprav brez vsake legitimne oblasti, domačinom prepovedala sečnjo gozda ob progi in zagrozila s strogimi kaznimi za vsakega, ki prepovedi ne bi upošteval. Kmetje iz Prigorice in Dolenje vasi, ki so do teh dogodkov večinoma še podpirali OF, so se torej znašli med kladivom in nakovalom. 28. julija 1942 se je kljub partizanskim grožnjam cela Prigorica odpravila na delo v vrtače. Lastnikom parcel so pomagali sekati gozd in čistiti grmovje tudi tisti domačini, ki sami sicer niso imeli zemlje ob progi. Med delom je ljudi okoli osme ure zjutraj presenetila partizanska patrulja in jih pod grožnjo orožja s seboj nemudoma odvedla devet. Domačini, ki so bili sekali gozd skupaj z deveterico, so sprva menili, da se jim ne bo zgodilo nič hujšega. Vseh devet domačinov, ki so jih partizani odpeljali na Malo Goro, pa je bilo nemudoma »obsojenih« na smrt. Ribniške žrtve so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske«, domače OF in bile prepričane v grožnje in  nehumanost italijanskega okupatorja. Žal so se motile. Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo »zmoto« so plačale s svojo smrtjo. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino. Vse do osamosvojitve in demokratizacije Slovenije se ni smelo javno spominjati te tragedije domačinov. Od tedaj so bile pri breznu dve spominski slovesnosti, ob postavitvi spomenika in nato še križa. Kakšna je dandanes »spominka slovesnost« in slovenska oz. ribniška pieteta do teh žrtev revolucionarne vihre, pa nazorno pokaže slika.

Za pieteto do pobitih Slovencev gre v obeh primerih!

Ta razlika v izkazani pieteti do umrlih pri Ogenjci in Žiglovci ni v ponos slovenske demokratične pomladi, ne demokraciji, ne narodu, to ni dvig slovenskega mednarodnega ugleda.

Kdo vse je zatajil?

Franc Mihič, Ribnica

P.s.:

Ta prispevk je že 2. avgusta objavil DNEVNIK.

V ribniškem občinskem glasilu REŠETO pa je uredništvo odklonilo objavo in dalo prednost sporočilom ZBB NOB Ribnice na podobno temo.

V občini Ribnici so že desetletja na oblasti stranke politične pomladi, najdlje SDS poslanca Jožeta Tanka.

Kdo torej skrbi, da se ohrani zgodovina zmagovalcev revolucije med okupacijo v drugi svetovni vojni?

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
6
Zim Zelen
0
Sep 05, 2016
*Franc.
Pravi odnos do pokojnih pokažejo svojci, če je njim vseeno kako se stvari vzdržujejo in predstavljajo v javnosti je vsaka skrb drugih, nepotrebna.
Mogoče želijo pozabiti, cilj politike pa je vzdrževati stanje sovražnosti, strahu...
V kolikor vam to nudi zadovoljstvo, začete aktivnosti nadaljujte, ne pričakujte pa od mlajših generacij ali celo državnih ustanov, da bodo opravljale nekakšno skrbništvo nad idejami spolitiziranih posameznikov.
#6
Franc Mihič
0
Sep 05, 2016
Zim Zelen, ko ste prebral spodnji komentar, menda ni to nič.

V prvem mandatu samostojne Slovenije, sem bil predsednik ribniških SKD in podpredsednik SO Ribnica. V obeh funkcijah sem poskrbel, seveda ne sam, da je občina in stranka SKD sofinancirala postavitev spomenika, poskrbel sem za napis na spomeniku, poskrbeli smo za spominsko slovesnost z mašo in snemanjem RTV in bil sem govornik na tej slovesnosti. Od tedaj ribniška politika ni storila noč, le svojci.
#5
Zim Zelen
0
Aug 31, 2016
Med toliko svojci se bi zagotovo kdo našel, ki bi to uredil!
Ker pa njim ni do tega, le zakaj se najdete ljudje, kritični, do obstoječega stanja, osebno pa ne storite nič?
#4
Franc Mihič
0
Aug 31, 2016
Pieteta do pokojnih!?
DRUŽINA, 9. 12. 2007
Dan mrtvih je minil kot običajno. Slovenci smo zopet bogato okrasili grobove in z množičnim obiskom pokopališč počastili spomin rajnih. Izkazali smo pieteto, spoštovanje do pokojnih. To je naše priznanje, da je naše sedanje bivanje tesno povezano z delovanjem naših prednikov. Na zunaj vse lepo in prav. Poklon rajnim je bil kot po pravilu najprestižnejši predvsem tam, kjer lahko živi pokažemo, poleg pietete do pokojnih, tudi svoj prestiž. Vsaka družba oz. narod pa ima še posebna pokopališča. So rezultat preteklih različnih viher v človeštvu, družbi, narodu. Tako je tudi na Slovenskem.

Takšna pokopališča nosijo posebno sporočilo. Tudi na teh grobiščih izkazujemo spoštovanje do pokojnih. Izkazujemo pa tudi svojo kulturo.

Eno takšnih prvih grobišč v ribniški dolini je globoko brezno Žiglovica v Mali Gori. Tam počivajo žrtve medvojne revolucionarne vihre iz julija leta 1942 iz Ribnice in Strug.

Ribniške žrtve so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske« domače NOB in bile prepričane v grožnje o nehumanosti okupatorja, Italijanov. Žal so se motile. Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo »zmoto« so plačale s svojo smrtjo. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino …

Po 50 letih od poboja je bil tudi njim leta 1992 postavljen spomenik. Tedaj je bila velika slovesnost, maša in svečani govori nedolžnim civilnim žrtvam v spomin. Zbrana je bila velika množica. Poročala je celo televizija.

Njim v spomin in nam v opomin je bilo postavljeno tudi razpelo, v katerega naj bi pobiti tudi verjeli. Na spomeniku namreč piše: »Kdor svojega bližnjega obsoja, se lahko zmoti, kdor mu odpušča, se nikoli ne zmoti!«

Že po 1. novembru sem tudi letos obiskal podobna grobišča, tudi brezno Žiglovica. Priznati moram, da me je k temu dodatno spodbudil zgled, ko sem v dneh okoli vseh svetih videl, kako veliko ljudi se zbere in pokloni spominu mrtvih na negovanih grobovih padlim za NOB. Na primer v ribniškem gradu in še kje. Hvalevredno pietetno ravnanje. Lahko je za zgled!

Odnos do grobišča in pokojnih v grobišču brezna Žiglovica pa žal ne more biti za vzor. Res je, da je občina poskrbela za smerokaz. To pa je vse, kar se je zgodilo po 15 letih, odkar je to uradno pomnik naše ribniške zgodovine. Že poleti sem opazil, da je križ na tleh, ker je spodaj zgnil. Zaščitne kovinske vrvi že dolgo ni več … Težko sem sledil poti do brezna. Našel sem štiri svečke. Razpelo pa še vedno visi nad breznom. Narava, sneg in veter ga bosta pahnila v brezno … Ali bo križ in spomin na te nedolžne žrtve v brezno zopet pahnila predvsem naša majhna pieteta? Upajmo, da ne bo tako! Dokažimo svojo kulturo in spoštovanje do vseh pokojnih.
Franc Mihič, Kosovelova 2a Ribnica

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/FEC16CAAB05885D3C12573A800460E24?OpenDocument

Govornik ob odkritju spomenika žrtvam revolucije in avtor citata na spomeniku je Franc Mihič, tedaj podpredsednik Skupščine občine Ribnica in predsednik OO SKD in podpredsednik DEMOSa Ribnice.

Pisma bralcev tednika Družina

Odprava krivic do manj premožnih
#3
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2016-08-31 13:52:17 (Aug 31, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Pravna država za »uspešne« da, za »Smrtnike« pa ne?
Ne dražgoški mitingi, pohlep pogublja duše!
Sedanji volilni sistem za volitve v državni zbor je nedemokratičen
Vprašanje za Šarca: Ima prav ministrica Katič, sodnik Florjančič ali tožilka Brezigar?
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Ne verjamem v pravno državo.
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj