Pomladi, ki to niso?

OddajFranc Mihič, dne 2015-09-26 ob 09:59:41

Tako potoži g. Josip Meden, Dnevnik; 26. septembra 2015, a ni edini in pravi: «Pomlad od nekdaj navdihuje pesnike, vsakič jo nestrpno pričakujemo, že beseda sama zveni poetično in navdihujoče. Politika nam jo je oskrunila in zagabila. Domača in ona v svetu! Ideologija neoliberalizma je, pod krinko prizadevanj za človekove pravice in svoboščine, ustvarila pomladi, ki strašijo in morijo, utapljajo ljudi v revščino in jih potiskajo v veletoke, ki se z begom borijo za golo preživetje. Tisti, ki so to povzročili, si manejo roke. Evropo, ki bi jim bila morda nekoč le prenevaren ekonomski konkurent, »mehko« rušijo v arabskem svetu in Afriki, vedno in povsod se najdejo pomladniki, ki so za pičle solde pripravljeni sodelovati v implozijah lastnih držav. Bežijo sposobnejši, v njihovih domovinah bo ostala kadrovska puščava in skorumpiran politični razred, ki bo še ubogljivejši in bo za še manjše denarce razprodajal naravna bogastva globalnim krvosesom…«

Ali lahko torej zaključimo, da se mora človeštvo nehati prizadevati za človekove pravice in svoboščine in potem ne bo »zlorab« teh prizadevanj? Kdo se torej pravzaprav sme in se verodostojno prizadeva za človekove pravice in svoboščine? Ali je to prizadevanje potem sploh še aktualno in potrebno? Ali so torej rešitev svetovnih problemov, človeštva in zemlje, avtokratski režimi?

Nacionalna TV je te dni predvajala dokumentarec »Boj za Tibet«, ki je prikazal, kako se komunistična Kitajska za vsako ceno oklepa Tibeta zaradi političnih in ekonomskih interesov, zaradi surovin, energetskih virov i.p. Že dolgo načrtuje tudi preusmeritev voda iz tibetanskih ledenikov. Himalajski ledeniki pomenijo drugo največjo zalogo vode na svetu, takoj za tistimi na severnem in južnem tečaju. Če bo Kitajska svoje načrte uresničila, bi bila katastrofa za ljudi v severni Indiji in Bangladešu. Lahko se sproži vojna in ogroženih bo 3 milijarde ljudi. Povsem se tudi strinjam, ko zopet berem: «Prav na kitajskem Tiananmenu, prepojenem s krvjo študentov, željnih demokracije in pravice, je vzklila tudi nova svetovna ureditev, v kateri sta si padla v objem avtokracija in kapital. Potem ko si obrišemo solze, prelite v spomin na tisoče ljudi, ki so bili ubiti na pekinških ulicah in na Trgu nebeškega miru, moramo dodati še besede:»In tako se je vse to začelo«. Prav tistega 4. junija 1989 je bil na krvavo absurden način označen konec idealizma, s katerim so se takrat druge komunistične države šele pripravljale na svoje epohalne spremembe. In prav tisto noč je v središču Pekinga umrla globalna sociala, kajti nekaj let po tem, ko je bila Kitajcem grobo odvzeta svoboda govora, se jim je na videz odprla priložnost, da obogatijo, in tako je nastal recept za uničenje vsakršne družbene pravice, ki temelji na vrednosti dela in pravici posameznika, da obstaja kot popolna osebnost, ne le kot mezeg ali – v najboljšem primeru – konj. Nekaj let po tem, ko je vojska s tanki vdrla na Trg nebeškega miru, je na Kitajskem vladala zlohotna tišina. Ni se smelo razpravljati o tem, kar se je zgodilo, še manj o tem, zakaj se je zgodilo, in še zlasti ne o tem, ali se je vse to v resnici moralo zgoditi. Nato pa je guru kitajskih reform Deng Xiaoping, ki je po vsej verjetnosti osebno izdal ukaz, naj nad otroke in ljudi pošljejo vojsko in naj s pravimi naboji streljajo na pripadnike neodvisnih študentskih in delavskih sindikatov, pahnil svojo deželo v tržno globalizacijo in na široko odprl vrata tujim naložbam. Deng je bil moder strateg in vrhunski trgovec: svojim revežem je ponudil boljšo življenjsko raven, zahodnemu kapitalu pa prodal svoje reveže. In tako so v naše domove prišli poceni kitajski izdelki. Skupaj z njimi pa so na naša vrata potrkale tudi nove cene dela. To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas. Evropejci so še naprej kritizirali svoje premiere, vendar pa je počasi postajalo vseeno, koga volijo. Vsak, ki je prišel na oblast po najbolj demokratični od vseh možnih poti, je moral početi isto: zniževati proizvodne stroške in si prizadevati za konkurenčnost, katere lestvico je določala posttiananmenska Kitajska«.

Evropa pa je kar tiho, ZDA pa niso!

G. Meden v pričakovanju »Pomladi« pismo zaključi in navede:«Naj končam z besedami Srečka Kosovela, ki je davnega leta 1926, star 22 let, spesnil pesem Evropa umira.«

Prepričan sem, da Evropa ne umira, se pa spreminja, kot ves svet in človeštvo, ki išče poti preživetja, kot mnogokrat v zgodovini, kar je v naši naravi.

Kdo torej zatira prizadevanja za človekove pravice in svoboščine, ki so predpogoj človeka vrednega razvoja in perspektive človeštva in planeta Zemlja?

Franc Mihič

https://sl.wikipedia.org/wiki/Demonstracije_na_Trgu_nebe%C5%A1kega_miru_1989

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2015-09-26 09:59:41 (Sep 26, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Pravna država za »uspešne« da, za »Smrtnike« pa ne?
Ne dražgoški mitingi, pohlep pogublja duše!
Sedanji volilni sistem za volitve v državni zbor je nedemokratičen
Vprašanje za Šarca: Ima prav ministrica Katič, sodnik Florjančič ali tožilka Brezigar?
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Ne verjamem v pravno državo.
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
januar 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj