Peticije dr. Jožeta Mencingerja?

OddajFranc Mihič, dne 2015-01-19 ob 10:00:14

Peticija dr. Jožeta Mencingerja proti privatizaciji odmeva, saj se vendar bori za delovna mesta, proti kapitalističnim špekulantom, ki uničujejo podjetja zaradi dobička. »Nacionalni interes« so podjetja v državni lasti, saj tam korporativno upravljanje očitno »štima«. Ni izkoriščanja  delovnega človeka, nadzor ima država in njena stroka, ne pa kapitalisti. Da vse »državno štima«, kaže stanje gospodarstva, menda tudi nedavni  stečaj državnega podjetja, kjer delavci več mesecev niso prejeli plače in jim niso plačali prispevke.  Praksa mnogih državnih podjetij. A zgodilo se ni nič? Znanje, ki ga »prodaja« univerza za upravljanje podjetij, je v Sloveniji menda ja etično in vrhunsko. To je znanje za vodenje in nadzor vodenja podjetij in ustanov, saj ni odgovarjal še noben nadzornik. Je to »dokaz«, da je vse v redu? Nevarnost so menda samo privatizacija in privatni  (tuji) lastniki, izkoriščevalci. A res? Zelo nenavadne so tudi dosedanje  »peticije« oz. izjave dr. Mencingerja, ki so učinkovale. To so: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Certifikati so le papirji. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.« Lani  celo izjavi, da je bilo narobe, da smo državljani ob privatizaciji skupnega družbenega premoženja dobili certifikate, saj nismo (bili) primerni za kapitaliste, za solastnike podjetij. Ali ni to zgolj skrb za »naše« menedžerje, da postanejo še lastniki podjetij, lastniki bivše družbene oz. državne lastnine? Guverner BS dr. B. Jazbec pa opozarja: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije«. Ali peticija dr. Mencingerja ne podpira  to dilemo, ki je sicer  v nasprotju z Ustavo?

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
4
Zlobni
0
Jan 27, 2015
Presenečen sem!
Zelo natančno je opisana razlika med lastništvom in upravljanjem, kar je pa še bolj navdušujoče, na kratko in strnjeno.
( očitkov, nisem opazil:)
#4
Franc Mihič
0
Jan 27, 2015
Dr. Mencinger in nacionalni interes!

Nacionalni interes
Delo, 25.04.2014
Nacionalni interes je sintagma, s katero se je dolgo opletalo, menda je šlo za družinsko srebrnino, ki nikakor ne sme pasti v roke tujcem. In beseda tujec ima pri nas še posebno neprijeten, kar zlovešč prizvok, pred nami se izriše podoba prekanjenega in potuhnjenega možaka v črnem s črno aktovko (v redu, danes z ipadom), ki kar čaka, da nam kaj ukrade oziroma da nas spet spremeni v pohlevne ovce, ki bodo molče za majhen denar dninile za tekočim trakom in lamentirale nad bridko usodo zakletega naroda.
In potem je zmanjkalo denarja in s tem tudi nacionalnega interesa, družinska srebrnina pa se je izkazala za trompetengold. Oziroma trompetensilber. Nenadoma ni več pomembno, če lastnik nekega podjetja ne bo Tone, lahko je tudi Antonio, Antoine ali Tony. Ali magari Deng Hsiao Čang. Smola je, da je v tem času cena naše srebrnine strmo padla, pa še zdaj za vilice, nože, pladnje in krožnike ni pretiranega zanimanja. Seveda je danes vsakomur jasno, da je bila to zgolj spretna propaganda, s katero so z nacionalnim interesom zakamuflirali povsem osebne interese, račun se ni izšel, srebrnina se je deloma znašla na dražbah, deloma pa na Kajmanskih otokih.
Morda bi se lahko že prej nekoliko ozrli po svetu in ugotovili, da je ideja nacionalnega interesa že davno bankrotirala. Lep primer so Britanci. Ti bi res imeli vzrok za jok in stok, če pogledamo le njihovo avtomobilsko industrijo, bi si lahko izjokali oči. Ne samo da je skoraj povsem pristala v rokah tujcev, pristala je v rokah njihovih nekdanjih podložnikov in sovražnikov. Indijci, še pred dobrega pol stoletja primerni le za pahljanje na verandah njihovih kolonialnih vil, so meni nič, tebi nič zdaj lastniki Jaguarja in Land Roverja. In Nemci, ki so jih povsem potolkli v zadnji veliki vojni, so kupili Rolls-Royce in Bentley, za posladek pa še Minija.
Ampak pred kratkim sem naletel na članek britanskega novinarja Gavina Greena, ki kar ni mogel prehvaliti novih indijskih in nemških šefov. Namesto da bi stresal srd nad nepravično usodo, ki je Britance prikrajšala za znamenite znamke, ugotavlja, da bi večina teh tovarn zagotovo že zaprla vrata, če se ne bi našli sposobni ljudje, ki so jih spet postavili na noge. Jaguar in Land Rover sta že desetletja producirala zgolj izgubo, podobno je bilo z Bentleyjem in tudi Rolls-Royce je v poplavi novih prestižnih limuzin izgubil del ugleda, zdaj pa vsi sijajno poslujejo.
In še vedno so britanski. Nobeden od novih lastnikov ne bo postavil na kocko imenitnega pedigreja teh avtomobilov in preselil proizvodnjo v Indijo ali na Kitajsko, to bi bil poslovni samomor. To jasno kaže, da je res nekaj vredna le tista blagovna znamka, ki tudi po menjavi lastništva ostane nedotaknjena. Kdorkoli bo torej kupil, denimo, Elan, bo nedvomno poskrbel, da bo to ime še naprej ostalo sinonim za vrhunske izdelke, enako pa velja še za kar nekaj slovenskih podjetij. Kar seveda ne pomeni, da je treba prepovedati slovensko lastništvo, treba je le končno doumeti, da sta nacionalni in poslovni interes identična pojma oziroma da je v nacionalnem interesu zgolj in samo uspešno poslovanje, lastništvo pa je povsem postranskega pomena.
Ampak pri nas še nismo tako daleč, pravzaprav je megle vedno več. Jože Mencinger, eden od utemeljiteljev in velikih zagovornikov tako imenovanega nacionalnega interesa in eden največjih slovenskih evroskeptikov in antiglobalistov (karkoli naj bi to že pomenilo), bi rad šel za poslanca v evropski parlament. Kar spominja na deklariranega vegetarijanca, ki čaka v vrsti pred žarom na debel, lepo zapečen zrezek ter pri tem vsakomur, ki ga je voljan poslušati, razlaga, da gre zgolj za zvito poslanstvo spreobrnitve barbarskih mesojedcev.
Peter Rak

Arhiv | Delo

Spletna mesta Dela, d. d., (delo.si, slovenskenovice.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljaj
#3
rastko plohl
0
Jan 19, 2015
leva roka umije desno in desna levo, obe pa obraz
#2
Zlobni
0
Jan 19, 2015
Pošenkali smo domačim, zdaj pa še malo tujim, da ne bo zamere.
Družinske firme, ki so zrastle iz nič, skozi generacije, so tiste prave. Vse ostalo je pa na osnovi špekulacij in je bolj malo prigaranega.
#1
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2015-01-19 10:00:14 (Jan 19, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Pravna država za »uspešne« da, za »Smrtnike« pa ne?
Ne dražgoški mitingi, pohlep pogublja duše!
Sedanji volilni sistem za volitve v državni zbor je nedemokratičen
Vprašanje za Šarca: Ima prav ministrica Katič, sodnik Florjančič ali tožilka Brezigar?
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Ne verjamem v pravno državo.
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
januar 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj