Ko zjutraj bo pesem že legla

med sence na robu spomina,

v kitari bo nekaj ostalo

in zunaj bo čudna tišina.

Na mizi bo mrtva resnica,

kaj vse so nam vzeli, kaj dali.

Krčmar bo zaspal brez računa,

le luzerji bodo ostali.

Odšel bom iz tvojega mesta,

tja proti svetlobi na koncu.

Nekoč bom umrl za svobodo,

na trgu, ki dviga se k soncu. 

Živela bo pesem o fantu,

ki duše ni hotel prodati.

Po ulicah vaših je hodil,

ostal je za zmeraj pred vrati.

Ko svet bo drugačen čez leta,

ti roža bo v prsih cvetela.

Takrat boš spet noro ljubila,

in zopet lahko boš verjela.

Verjela boš lepim besedam,  

verjela boš zjutraj tišini.

Verjela boš fantu s kitaro,

ki tiho bo šel med spomini.