500 kilometrov, sedem ur vožnje z vlakom - samo zato, da bi jo videl igrati hokej!

Na majhnem, odprtem, sicer pa ograjenem in z žarometi osvetljenem drsališču v nekem večjem srednjeevropskem mestu ob Donavi se v zimskem času vsak petek zbere živahna družba možakarjev srednjih let in njihovih sinov. Od osmih do pol desetih zvečer igrajo hokej. Očetov je deset in sinov tudi deset, se pa ne gnetejo vsi hkrati na ledu; igra jih samo vsakih po pet , ostali počivajo, tako da noben oče in sin nikoli ne igrata skupaj, ampak spočiti oče kar med igro z letečo menjavo zamenja utrujenega sina – in obratno.

No, če smo natančni - sinov je bilo res deset, očetov pa samo devet... in ena mama – moja prijateljica Kveta!

Kveta je edina ženska na igrišču, pri igri pa jo menja njen devetnajstletni sin Martin. Ta je na drsalkah hiter kot blisk in tudi zelo spreten s palico – zato je pa tudi hitro ob sapo in ne zdrži na igrišču toliko časa kot Kveta, ki igra preudarneje, ne tako divje in brezglavo, pa še zmeraj zelo resno in zavzeto. V grobe nalete ob ogradi se sicer ne spušča, malo proč od ograde pa je sploh ne ločiš od moških soigralcev, tako odločno in brezkompromisno se zapodi za ploščkom, in tudi v obrambni vlogi pred svojim golom je zelo požrtvovalna - če ne gre drugače, se vrže na led in pokrije plošček s telesom!

Pravzaprav me je Kveta za novoletne praznike povabila k sebi tudi zato, da bi tudi sam odigral eno hokejsko tekmo, pa sem jo zavrnil, ker nisem hotel biti tarča pomilovanja in posmeha soigralcev in gledalcev!

Sicer za silo znam drsati in če bi malo pogledal, bi tudi kakšne stare drsalke našel na podstrešju, preden sem šel na vlak. Odraščal sem na hokejskih Jesenicah in kot osnovnošolec celo hodil trenirat v pionirsko hokejsko šolo. S hokejem sem pa nehal še v isti sezoni kot sem začel, saj so me že na prvi trening tekmi nasprotni igralci s tako silo butnili k ogradi, da sem padel čez in si zlomil ključnico in me je trener s fičkom peljal v bolnico in sem bil potem še dva meseca od vratu do pasu v gipsu!

Sem pa zato glasno zavpil „Bravo, Kveta!“ zmeraj ko se je prijateljici posrečila dobra podaja ali predložek pred vrata, ali pa je pred svojimi vrati preprečila gol. Ko pa je počivala na klopci za ogrado, sem jo pokrival z deko in ji nosil čajčke iz bifeja, da se ne bi prehladila na mrzlem vetru...

„Martin, ti si bil najboljši na igrišču - Kveta, ti pa najlepša in najbolj elegantna in sploh druga najboljša!“ sem rekel v avtu, ko smo se po tekmi peljali skozi praznično razsvetljeno nočno mesto k prijateljici domov. „Splačalo se mi je sedeti sedem ur na vlaku in prevoziti 500 kilometrov, da sem videl to tekmo!“

---  ---  ---

Ta zgodbica in slikca sta  izpred dveh let, a sem bil za letošnje Novo leto spet v Bratislavi in sem hokejistko Kveto vzpodbujal ob ogradi in ji v odmorih med tekmo nosil čajčke iz bifeja...