Zapletel sem se v pogovor z voznikom kombija, ki je v obrtni coni, kjer imamo skladišče starih knjig, iskal steklarsko podjetje, pa je odprl napačna vrata in naletel name.

»… Kako se pa pišete?«
»Torkar.«
»A ni bil to neki pisatelj? Ste v sorodu z njim?«
»Ja, Igor Torkar, že precej let pokojni. Nisva v sorodu, ker jaz sem originalni Torkar, potomec davnih tirolskih prednikov, njegovo pravo ime je pa Boris Fakin.«
»Kako je pa vam ime?«
»Edo.«
»Edo Torkar, hm, zveni mi znano. Se mi zdi, da vi tudi nekaj pišete?«
»Nič ne pišem. Tu, kjer ste me našli, je na tisoče knjig, a nobene, ki bi jo jaz napisal. Skladiščnik sem v bukvarni, to delam, nič drugega, to je moja služba.«

Malo sem se zlagal, saj v prostem času včasih tudi jaz kaj malega napišem. A v našem malem podeželskem mestecu za to mojo malo nočno pregreho komaj kdo ve in tudi ne delam na tem, da bi se razvedelo. Kar malo slabe volje sem bil, ko se je pred leti en moj prijatelj na svojo roko, brez moje vednosti in soglasja, dogovarjal z občinsko knjižnico, da bi mi tam priredili literarni večer. Hvala bogu smo potem vsi na to pozabili in srčno upam, da se ne bomo nikoli spomnili.

Saj rad pišem, škoda, da bi šle v pozabo vse lepe in zanimive reči, ki se mi zgodijo. Seveda tudi rad vidim, da to, kar napišem, kdo prebere in pohvali. A da bi iz svojih pisarij delal famo in cirkus, jih recitiral na literarnih večerih in državnih proslavah, pošiljal na nagradne natečaje, ponujal časopisom in založbam, za to pa nimam volje in energije. Mojemu častihlepju je zadoščeno že , če me bere in všečka 30 ali 50 virtualnih prijateljev na fejzbuku. Za kaj več se ne grebem - sem pač samo Edo Torkar, skromni pisec majhnih zgodb v malem mestu.

www.bukvarna.net