Članek
Krtača
Objavljeno Mar 03, 2017

V večernih in nočnih urah se velikokrat zasedim pri računalniku, včeraj pa ne, ker sem v kabinetu, kjer imam računalnik, prenočil prijatelja, ki je zamudil zadnji vlak proti domu. Enkrat za spremembo sem na kavču v dnevni sobi vzel v roke knjigo, dolgo v noč sem bral, šele proti jutru, ko sem obrnil zadnji list, sem ugasnil luč in zaspal. V sanjah sem z nekim drugim prijateljem, ne s tem, ki je spal v kabinetu, stal na balkonu, gledal hribe tja čez in se pogovarjal – no, ne spomnim se več, o čem. Z nama je bil pa še nekdo, nem , tih, negiben in skoraj neviden je stal par korakov proč v senci sušečega se perila. Potem se je pa ta senčna postava nenadoma prestopila malo bliže, v krog sončne svetlobe, se hitro sklonila, nekaj pobrala s tal in mi to stvar dala v roke. Bila je krtača, navadna sirkova krtača, s kakršno so nekoč davno naše mame v nedeljah ribale lesen pod. Najbrž je že dolgo ležala na balkonu, jaz sem bil pa zmeraj preveč len, da bi jo pobral. In šele, ko se je neznana ženska, podajajoč mi krtačo, z obrazom obrnila proti meni, sem jo prepoznal, veselo presenečen sem vzkliknil njeno ime, v navalu nežnosti sem jo objel in poljubil na usta. Krtača mi je pa spet padla na tla.