Ko sem pregledoval svoje stare fotografije, sem se spomnil neke srajce. To modro letno srajco, v kateri sem nekoč davno v svojih mornarskih časih poziral pred Vrati Indije v Bombayu, mi je samo en dan prej po meri sešil indijski krojač. Zvečer je prišel na našo ladjo, mi vzel mere, iz albuma s tekstilnimi vorci, ki ga je imel s sabo, sem pa sam izbral blago in zjutraj je bila srajca že gotova! Nosil sem jo še nekaj let potem, ko sem se že izkrcal z ladje, bila je dobra srajca, najboljša, kar sem jih kdaj imel, iz odličnega blaga in z močnim sukancem mojstrsko sešita. Po vsakem pranju in likanju je bila spet kot nova, barva ni zbledela, noben šiv ni popustil, noben gumb ni odpadel ali se zlomil...

Tale kratek spis o srajci sem hotel zaključiti takole: „... Čeprav je že dolgo ne nosim več, jo imam še zmeraj v omari, že celo večnost lepo zloženo na dnu predala. - Srajca je še po moji meri, jaz pa nisem več, in mi je zato pretesna. Hranim jo pa kot spomin na Indijo, na krojača, ki mi jo je ukrojil in sešil, in na sebe, kakršen sem nekoč bil, pa nisem več...“

No, tak zaključek sem imel celo že napisan, potem sem pa šel gledat v omaro, če se napisano ujema z realnostjo, in če je ta opevana srajca res še tam, vse sem prebrskal in premetal - pa je nisem našel! Čez čas me je pa po telefonu poklicala bivša žena, v prašal sem jo, če kaj ona ve o njej in je rekla: „Seveda, jaz jo imam, a si že pozabil, da si mi jo dal? Hranim jo kot spomin na najine dobre čase, ti jo bom pokazala, kadar se boš kaj oglasil...“

Zdaj sem potolažen. Samo da je dobro spravljena, ta dobra srajca iz dobrihčasov.