Preden je šla Lidija zjutraj v cerkev, mi je po elektronski pošti sporočila, da bi rada prebrala moje blogovske zgodbice, ker so jih njene prijateljice hvalile, da so nekatere prav zanimive. S povratno pošto sem ji zgodbice takoj poslal, da bi jih lahko že brala, ko se bo vrnila od maše. Preden je šla domov, je bila še pri spovedi in je župniku priznala, da se je z mano v zadnjem času nekajkrat grešno spozabila, čeprav se je že na začetku najinega poznanstva zaobljubila da bova samo prijatelja in nič več kot to, ker ima stalnega fanta, ki jo sicer zanemarja in ga včasih cel mesec ni na spregled, a ga ima po svoje še zmeraj rada, in ni prav, da je z mano intimna, še preden dokončno ne razčisti z njim. To mi je povedala po telefonu takoj ko je prišla iz cerkve in je bila kar malo prestrašena, ker ji je župnik rekel, da sva oba z Marjanom odposlanca hudobnega duha in da se mora v bodoče vzdržati greha in naju takoj črtati iz svojega življenja, se pokesati, veliko moliti in se pokoriti.

Res nisem hotel biti soudeležen v zaroti peklenskih sil zoper milo in šibko in bogaboječo žensko bitje, in sem ji rekel: „Poslušaj Lidija - kaj imata vidva z Marjanom se me ne tiče in ni moj problem, midva pa res nisva nikoli nič takega počela, da bi bilo treba nosit župniku na nos in prosit boga za odpuščanje. Zmeraj sem imel dober namen, da te samo malo zmasiram, ker te je bolel hrbet... Ko boš pa doma prebrala še moje zgodbe, boš pa sploh videla, da nisem noben rogat hudič. V prvi zgodbi pišem o svoji mami, ki se ji prikazujejo angelčki, zadnja se pa tudi dogaja v cerkvi – in na koru igrajo orgle!“

„Oh, potem si pa božji človek!“ je olajšano vzkliknila Lidija. „Pridi popoldne k meni na sladoled, da se malo ohladiva, ko je tako vroče...“

Upam le, da ima do takrat še kakšne druge opravke in se ne bo takoj lotila branja, ker bi se potem lahko še premislila glede sladoleda. Vmes med prvo in zadnjo zgodbo je namreč vsaj sto takih, ki se ne dogajajo v cerkvi in v njih ne pišem o angelčkih.