Edo Torkar

Prijatelji (6)
Bojan Ahlin
Almira Catovic
Godi Bodi
Čebelarstvo Kokl
Dušan Mirić
Branko Gaber
Spremljevalci (3)
Andrej Šauperl
Naprimer Janez
Dajana Babič
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Dve uri
Smisel pisanja
Mehiška limonada
Robci in robčki
Ena od milijona
Spomin in upanje
Retro
Umrl bom
V bifeju zraven kina
Snežinke in metulji
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031

Umrl bom

Edo Torkar
01.11.2019 06:04 (Nov 01, 2019)

Umrl bom. Tudi jaz. Po navadi ne razmišljam o tem in se ne zavedam, zdaj pa. Že tri dni sem prehlajen in danes je prvi november.

Škarjice in škarje

Edo Torkar
22.04.2019 02:37 (Apr 22, 2019)

Zadnjih deset let, odkar sem spet samski, se od časa do časa pojavi kakšna gospa, pa ne frizerka, ki bi mi rada pristrigla in uredila obrvi. OK, v redu, nič proti, če bi ostalo samo pri tem - a ob pogledu na male, luštne škarjice v nežni rokici, takoj strahoma pomislim na druge, večje in ostrejše škarje v drugi, za hrbtom skriti roki, ki bi me vsega, na zunaj in znotraj, obstrigle in prikrojile, da bi bil kot živa meja v Rožni dolini.

Učitelj zena

Edo Torkar
24.03.2019 08:20 (Mar 24, 2019)

»Ti si naš učitelj zena!« mi je v neki družbi rekla neka gospa. Nisem je vprašal, od kod ji ta dojem, mogoče zato, ker ponoči bolj malo spim in sem zato podnevi bolj zaspanih in lenobnih gibov, tudi veliko govoriti se mi zmeraj ne ljubi, raje se udobno zleknem v kakšen kot in opazujem dogajanje, namesto da bi v njem sodeloval. Sicer pa o zenu nimam pojma, nič drugega ne vem, kot da je to neka azijska filozofija, več se pa v metalurški srednji šoli nismo učili.

V bifeju zraven kina

Edo Torkar
07.03.2019 01:18 (Mar 07, 2019)

V BIFEJU zraven kina pijem čaj in berem časopis. Po končani predstavi pride noter še nekaj ljudi, in dva, moški in ženska, se usedeta dve mizi proč od moje.

»Ma kaj si bil danes tečen!« reče ona. »Nisi mi dal mira, ves čas si se nekaj slinil in me šlatal…«

On se nasmehne: »Pa kaj naj drugega, če grem s punco v kino? Naj gledam film?!«

...

Očitno sta šele na začetku - po skupnem stažu, ne po letih: na blond pobarvana punca jih ima okoli petdeset, sivolasi fant pa že čez šestdeset...

Robci in robčki

Edo Torkar
31.01.2019 06:34 (Jan 31, 2019)

Moja prijateljica Štefka (recimo, da ji je tako ime), nima sreče z moškimi. Rada bi imela normalno zvezo s kakšnim resnim, urejenim in uglajenim gospodom, s katerim bi se lahko pokazala v operi in gledališču, zapleta se pa s samimi robavsi in čudaki. Ko sva se pred dnevi srečala na kavi in se mi je spet pritoževala čez svojega trenutno aktualnega ljubimca, je tako sočno in slikovito opisovala njegove napake in čudaštva, da mi je Albin (recimo, da mu je tako i...me) takoj prirasel k srcu. Že to mi je bilo všeč, da je samo nekaj let pred upokojitvijo pustil službo, prodal stanovanje v mestu, kupil hišo na vasi, nabavil stroje in začel svojo obrt. Za malomeščansko ziherašico Štefko je bila pa to huda lahkomiselnost, in tudi to ji ni bilo po godu, da ima njen izbranec od jutra do večera na sebi umazan delovni pajac, na glavi mu pa postrani tiči vedno en in isti zamaščen lovski klobuk . Ko se pa zdaj pozimi pripelje k njemu na obisk, se pride vseh sedem njegovih mačk gret na havbo njenega a

Moje prijateljice

Edo Torkar
21.12.2018 02:02 (Dec 21, 2018)

Dve sta na antidepresivih. S pomočjo kemije je življenje lažje, ostri robovi se zaoblijo, moreča temota vsakdana se malo presvetli.

Ena se na ulici glasno pogovarja z mačkami, ptiči, drevesi, kandelabri in presenečenimi neznanci, vmes pa sama s sabo, in svoj samogovor poudarja z živahnimi kretnjami rok. Ko se srečava, počne to še naprej, le da pogovor in kretnje preusmeri name.

...

Tudi ena druga se rada pogovarja. Na telefonu imam ob njenem imenu zabeleženo 379 klicev. Je srečno poročena, o možu mi govori vse najboljše, le to jo moti, da je preveč molčeč.

Ena je pobožna. Kakorkoli in o čemerkoli že začneva pogovor, zmeraj vanj vplete boga in na koncu je bog že čisto v vsakem stavku, ki ga izreče. Zgleda pa dobro, zato jo raje gledam kot poslušam.

Ena je gluha. Brez slušnega aparata nič ne sliši in mi bere z ustnic.

Ena je slepa, ne vidi nič, pa vseeno vse zmore in obvlada, plete celo puloverje z eskimskimi vzorci. Dolga leta sva bila par in sva se veliko prepirala, zares spoprijatelj

Brez domišljije

Edo Torkar
08.10.2018 01:29 (Oct 08, 2018)

Nekdo, ki včasih kaj mojega prebere, mi je očital pomanjkanje pisateljske domišljije. Da mi pogled ne seže čez plot, da vidim samo sebe in svoje male probleme, za širše vidike sem pa slep. Človek ima prav, moja domišljija je res revna, res pišem samo o tem, kar se mi osebno dogaja, a se vseeno ne počutim omejenega in prikrajšanega, ker dogaja se mi zelo veliko – toliko, da to presega povprečno domišljijo. Pa vsega niti ne napišem, najbolj sočne in razburljive podrobnosti svojih vsakdanjih pustolovskih prigod raje zamolčim, da me ne bi kdo obdolžil, da se baham, lažem in fantaziram.

Dan in dnevi

Edo Torkar
15.09.2018 05:00 (Sep 15, 2018)

Imel sem slab dan. Ves čas sem bil notri, veliko delal in malo naredil, zvečer sem bil živčen, utrujen, pa še vreme se je sfižilo. Sicer in na sploh mi pa ne gre slabo, ne smem se pritoževati nad življenjem. Materialno sem preskrbljen, zaenkrat (potrkajmo na les!) še zdrav in pri močeh, z ljudmi se razumem, nihče mi ne serje na glavo, in – smetana na torti! - celo še kakšna ženska me ima rada. Naj ostane tako in, če bo vmes še kakšen slab dan, tudi prav, bom že potrpel, in naj se v njem dobri dnevi gledajo kot v ogledalu.

Noge

Edo Torkar
14.08.2018 22:57 (Aug 14, 2018)

Prvo, kar je pri meni opazila in pohvalila, so bile noge - zaradi poletne vročine sem imel do kolen zavihane hlačnice. Ko sem ji naslednji dan poslal še selfi, na katerem sem se ovekovečil še malo bolj razgaljen, brez hlač, samo v gatah, je bila pa sploh navdušena, hudomušno mi je napisala: »Lepše noge imaš kot Sneguljčica!«

Ja, na pravem koncu se je lotila zadeve. Ne kako sem pameten, prisrčen in duhovit, ker to je itak že splošno znano - da imam dobre noge pa še sam nisem vedel, dokler jih ni zaznalo njeno izkušeno žensko oko.

Jutranji pogovor

Edo Torkar
13.06.2018 19:15 (Jun 13, 2018)

»Super si, če bi bil mlajši, bi se poročil s tabo.«

»Če bi bila starejša, bi se tudi jaz poročila s tabo.«

Mehiška limonada

Edo Torkar
21.04.2018 09:33 (Apr 21, 2018)

Poročila se je iz ljubezni, ker pa njen lepi, dolgolasi, rock zvezdniku slični ženin, svojih težav z moškostjo (za katere je krivila njegovo oblastno in polaščevalsko mamo, ki ga tudi po poroki ni hotela spustiti iz svojih krempljev), ni resno jemal, še pogovarjati se ni hotel o njih, kaj šele, da bi poiskal pomoč pri psihologu ali seksologu, sta jo potrpljenje in ljubezen počasi minila. V službi je vzela neplačan dopust in s komaj enoletnim sinčkom odle...tela v Mehiko. Sinček je zbolel in že po nekaj dneh se je spustila v avanturo s pediatrom, ki ga je zdravil, sveže ločenim in šarmantno brkatim štiridesetletnikom, ki je v prostem času igral kitaro in prepeval španske in mehiške pesmi. Ves mesec, skoraj do konca dopusta, je preživela v njegovi hiši, čez pol leta se je pa vrnila, tokrat službeno, brez sina, in samo za nekaj dni. Pablo (tako je bilo ime pediatru), je takoj prepoznal njen glas, ko ga je iz hotelske sobe poklicala po telefonu, rekel ji je, naj malo počaka, in kmalu zatem

Dve uri

Edo Torkar
30.03.2018 03:26 (Mar 30, 2018)

V dnevni sobi imam dve stenski uri. Po prvi uravnavam vsakdanje življenje, delo in opravke. Čedalje bolj pa pogledujem tudi na drugo uro, z odlepljeno in z za kazalce zataknjeno številčnico, ki sem jo podedoval po očetu in se je ustavila že pred 28 leti, na dan njegove smrti. Ta me opominja, da sem samo enodnevnica v večnosti časa, na dokončnost, neponovljivost in nepopravljivost vsega, kar storim sebi in drugim od jutra, ko se rodim, pa do večera, ko za zmeraj zaspim.

Snežinke in metulji

Edo Torkar
04.03.2018 18:02 (Mar 04, 2018)

--- Le kratek čas sta bila ljubimca, od zime do pomladi nekega leta, potem sta se vrnila v varno monotonijo vsakdanjega življenja in njunih dolgoletnih partnerskih zvez. Še sta se kdaj prijateljsko dobila na kavi, kmalu pa niti to ne več, tudi po telefonu se nista več slišala. Po dolgem času, že neke tretje zime, sta se pa slučajno spet srečala v nakupovalnem središču na obrobju mesta, šla sta skupaj v restavracijo na kosilo, potem pa na dolg sprehod čez zasnežena polja. Za cilj sta si izbrala oddaljeni cerkveni zvonik na obzorju, še malo naprej je bila pa tudi vas in gostilna, kjer sta se pogrela s čajem. Vračajoč po isti poti nazaj se je njej zasmilil star upehan pes, ki se je z zadnjimi močmi trudil ujeti gospodarja na tekaških smučeh, on se je pa spomnil, da sta se pred leti, na začetku njunega poznanstva, ravno tako sprehajala po nekem zasneženem polju, samo da potem nista šla v gostilno na čaj, ampak k njej domov na kuhano vino.

“A res,” ga je prekinila, “povej, kako je bilo, v

Tu in onkraj

Edo Torkar
27.02.2018 05:13 (Feb 27, 2018)

Ne vem, kako bi naslovil tale zapis, mogoče: "Tu in onkraj ledenih rož"...

Trda zima je, ledene sveče na strešnih žlebovih, šipe zmrzujejo, v odejo zavit se stiskam k radiatorju in si brišem smrkav nos. En moj prijatelj pa ta čas kolesari na tropskih Filipinih - no že prvi dan se je takoj za tretjim ovinkom zvrnil z bicikla, zdaj pa na Facebooku objavlja slikce ranjenega kolena, pa kako ga obvezujejo in negujejo brhke mlade domačinke, pa kako se z njimi objema in poljublja pod palmami , v romantični svetlobi zahajajočega sonca...

Še en drug prijatelj se je pa šel pred par dnevi v Nepal poročit, no, rekel mi je, da bo to najprej poskusni zakon, tri mesece bo šele preizkušal kandidatko, če bo sploh zadosti dobra, da bi mu bila žena. On šestdeset, ona trideset, pa še pomisli ne, da bi bil lahko on tisti, ki ne bo prestal preizkušnje.

Tretji prijatelj se je pa tudi odločil, da se pri skoraj sedemdesetih ne bo še postaral, vsak konec tedna v družbi neke znane pevke poskuša srečo v gorenjsk

Ena od milijona

Edo Torkar
24.02.2018 12:50 (Feb 24, 2018)

„Ti si obsedenec – obseden si s knjigami! Na tisoče, deset tisoče, sto tisoče, en milijon jih že imaš, pa jih še zmeraj z vseh koncev vlačiš skupaj. Kmalu boš kot tisti nori Anglež, ki je s knjigami zatrpal sedem velikih hiš, sam je pa živel v hotelski sobi. Knjige bodo tvoja smrt, nekoč te bodo pokopale pod sabo, vsaj do sina bi bil lahko uvideven, kam pa bo z njimi, ko te ne bo več, en konvoj tovornjakov bo moral najeti za odvoz na odpad, samo skrbi in stroške mu boš nakopal, preklinjal te bo in ne žaloval, ko boš umrl. ---“

Nič novega pod soncem. Kot bi skozi usta prijateljice S. govorila moja nekdanja N., že njej so bile knjige nočna mora. Nekateri pač ne razumejo, da moram imeti veliko knjig, če hočem med njimi najti eno samo - ravno tisto, ki jo ta trenutek rabim. Ko mi je sinoči v bifeju, kjer sem bil s prijateljem na pijači, natakarica rekla, da bi rada prebrala povest Na klancu, sem jo takoj šel iskat in že čez deset minuts knjigo razveselil natakarico, pa še s prijateljem sva

Tretje ležišče

Edo Torkar
28.12.2017 20:32 (Dec 28, 2017)

Zadnjih deset let, odkar sem spet samski, spim včasih še zmeraj v nekdanji zakonski spalnici, včasih pa tudi na kavču v dnevni sobi. Danes sem pa preizkusil novo ležišče, jogi v delovnem kabinetu, oz. domači pisarni. Tu občasno prenočujejo moji prijatelji, po navadi kadar kdo zvečer preveč popije in si ne upa z avtom domov, da ne bi napihal. Prvič sem prespal na tem jogiju in bilo je kraljevsko, v svoji lastni hiši sem se počutil kot najljubši gost.

Najkrajša zimska ljubezenska zgodba

Edo Torkar
02.12.2017 10:26 (Dec 02, 2017)

Potem ko sta vstala in se oblekla, sta se šla še ven na sneg malo kepat.

Smisel pisanja

Edo Torkar
27.10.2017 03:29 (Oct 27, 2017)

Podnevi delam, služim denar, kuham, pometam, pospravljam, brišem prah s pohištva, berem časopis, se vozim z avtom, popivam s prijatelji, zvečer utrujen zadremam na kavču, sredi noči pa spočit vstanem in v miru in tišini, ko ne zvonijo telefoni in mi ljudje ne trkajo na vrata, sedem k računalniku in kaj napišem. Včasih samo nekaj besed ali stavkov, včasih celo zgodbo, potem grem pa spat in spim do jutra. Tako mi vsakdanje monotono poteka življenje - naslednjo noč nadaljujem, kjer sem obstal, ali začnem kaj na novo. Vse se izgubi, vse se pozabi, ostane samo to, kar je zapisano. “Zadnjič si bil lepše oblečen, v tej srajci si pa kot en zajeban advokat!” mi je oponesla prijateljica Jasna, ki je bila včeraj pri  meni na kosilu. Jedla sva čisto navaden pasulj, ki  pa je bil poseben v tem, da sem ga skuhal iz dveh vrst fižola, rdečega in pisanega, in Jasna, kmečka punca, je  vanj  po kmečko domače   nadrobila kruh in tudi za solato v skupni skledi sredi mize ni imela potrpljenja, da bi jo naba

Moja imena

Edo Torkar
07.06.2017 07:10 (Jun 07, 2017)

No, imena in vzdevki. V rojstnem listu in osnovnošolskem spričevalu sem Edvard, v vseh kasnejših osebnih dokumentih sem pa Edo, kar je tudi moje uradno osebno ime.

Za fante iz našega delavskega bloka na Jesenicah, s katerimi smo skupaj brcali žogo in zganjali mladostne lumparije, nisem bil ne eno ne drugo, ampak nekaj čisto tretjega in brezveznega - Das. “A si gledal ta film, Das? - Ne me zajebavat, Das! - Das, a mi posodiš stotko?”

V zadnjem letniku srednje šole sem si pustil rasti brado, kar je imelo posledico, da so me sošolci začeli klicati Dostojevski – po osovraženem pisatelju, čigar turobno zapletene romane smo morali prisilno brati za šolsko čtivo.

Mama mi je čisto normalno rekla Edo, kar so pa moje tri sestre posmehljivo sprevračale v Jedo, ker so mi zavidale privilegije prvorojenca in za povrh edinega moškega potomca v družini. Ta privilegij je bil pa še najbolj očiten pri mizi, saj mi je mama naložila v krožnik zmeraj pol več kot njim, skoraj toliko kot očetu. ("Naj zraste

Spomin in upanje

Edo Torkar
17.05.2017 09:32 (May 17, 2017)

Sredi maja smo, a vreme je aprilsko, zdaj dež, zdaj sonce. Malo sem sentimentalen, gledam fotografije v albumih in se s solzami v očeh spominjam vseh krasnih, milih ženskih bitij, ob katerih mi je kdaj pospešeno utripalo srce. Še globlje v spominu pa, kot skopuh zlatnike, hranim in preštevam redke srečne trenutke, ko se je dvoje srčnih utripov ujelo v sozvočju, dvoje dihanj pa združilo v en dih. In ja, še zmeraj upam, da se to kdaj še ponovi, v sanjah še zmeraj kujem zlat denar, cukam boga za brado in lovim mavrico za rep.

Oglasi

Vsi oglasi tega uporabnika

www.bukvarna.net - spletna prodajalna odlično ohranjenih rabljenih knjig. več tisoč izbranih naslovov!

Kategorija: Knjige

Cena: 5 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj