Članek
O svobodi in uporu!
Objavljeno May 03, 2015

Preživeli smo praznik Dneva upora, preživeli smo Majski praznik dela. Še dobro da smo vse to preživeli. Zagotovila za prihodnje leto, če smo pošteni in odkriti, nimamo! Dve bistveni besedi iz naslova tega bloga sem izpostavil zgolj zato, ker se sam sprašujem ali nam je sploh jasno, katera od obeh besed je ključna v tem trenutku. Je to svoboda ali je to upor?

Zgleda, da vprašanje o svobodi marsikoga resno muči! V bistvu pa je tako irelevantno kot vprašanje, čigave vse so kosti v Barbarinem rovu. Naj se kosti pokopljejo in 'basta cosi'! Ampak svoboda, vidite to pa je nekaj – kar je na ustih "domoljubov" nenehno, vendar nam ne zagotavlja a priori varnosti, ekonomske neodvisnosti, kulturne rasti in politične ozaveščenosti.

Svoboda (liberte) v smislu gesla Francoske revolucije ni pomenila ničesar drugega kot pretrganje s popkovino fevdalne odvisnosti človeka od njegovega položaja, da je bil zgolj “hodeče” delovno sredstvo svojega fevdalnega gospodarja. Svoboda je zato v vprašanju novodobnih dvomljivcev le prazna posoda iz katere so izlili še zadnje ostanke postane juhe človeškega dostojanstva. Ker drugače se razumen človek v današnjem času ne bi spraševal, kaj so prinesli partizani po letu 1945, torej ali “so partizani pod vodstvom komunistov priborili Sloveniji svobodo ali ne?” Časi takšnih vprašanj so zgodovina! In kaj je še najbolj zanimivo, odpirajo jih ravno 'nekdanji domači izdajalci'!

Tukaj bi dodal le naslednjo misel. Še Cerar je dejal: »Komunisti so...« Ugovarjam, sam zase nikoli nisem dejal, da sem 'komunist', sem pa vedno dejal, da sem član Zveze komunistov in to od 1969 do 1987. Tudi je nikoli nisem sprejemal kot 'partije' temveč kot stranko v enostrankarskem sistemu. Tako da sem resnično zelo presenečen, da še od Cerarja sedaj po 25 letih izvem, v Sloveniji so obstajali »komunisti«!

Toda, vrnimo se k osnovni temi! Vsaka svoboda je okužena s ščepcem egoizma, vendar je on obrzdan s solidarnostjo in socialno empatijo, ki dajeta svobodi smisel, kot smo ga poznali do naše osamosvojitve. Zato vsi ti težko pristajajo na dejstvo, da svoboda ni sama sebi namen, da svoboda ni nobeno zagotovilo preživetja in kakovostnega življenja vseh in ne zgolj posameznikov. 

Raje bi se vprašali, kaj je narobe s takšno 'svobodo', v kateri se večajo socialne razlike, se zgublja ekonomska in fizična varnost. Da so bogati so vse bogatejši in število revnih ter njihova beda naraščata. Da pospešeno izginja, nekoč večinski,  srednji razred. Ali je torej nenehno ponavljanje tega vprašanja s strani nenehno istih »dvomljivcev« sploh smiselno?

Glede na zadnje proslave v mesecu aprilu in tudi prvih dneh maja in soočenje ter medsebojna primerjava govorov slavnostnih oratarjev, bi dejal, da je slika povsem jasna. Toda, ali je to tudi vsakomur jasno, še posebej tistim, ki še vedno »jokajo za trdorokcem« in si želijo, da bi se vrnila njegova oblast? Da, prav ste prebrali! V isti mah v raznoraznih anketah toliko ljudi pleteniči o »svobodi« in govori o odrešitveni vlogi 'Njega'! Vsi sicer podzavestno vemo, da je to skoraj nemogoče, toda, katera stranka že trenutno vodi po zadnjih anketah? Zaključim lahko le, mi imamo dejansko resne težave!

97.500 žrtev so med Slovenci zahtevali vihra druge svetovne vojne in poboji takoj po njej. Tako pravi prvi pravi popis. V vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 odstotka Slovencev. Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj več kot 6400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, je zakrivil smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt. To je povzetek objavljenega dela projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave. Tudi o tem, zakaj imajo mnogi upravičene zadržke praznovati zmago Rdeče armade v Moskvi!

Marjeta, zanimivo prispodobo si našla.