Nekaj posebnega je v spomladanskem dežju. Sploh tisti, ki pada s počasnimi, redkimi kapljami in mehko, da če mu nastaviš dlan, ga komaj čutiš na prstnih blazinicah in takrat, ko je jutro še zelo zgodnje in je tisti čas med nočjo in dnem, ko je tišina najbolj glasna. Všeč mi je tisti mir s katerim pada dol na zemljo. Ne hiti, a tudi ni počasen. Ima en svoj tempo, kjer si vzame čas za jadranje z zračnim tokom. Včasih se potem vprašam, če mogoče kaplja razmišlja kam bo padla, ali pri tem nima izbire. Mogoče jo jezi veter, ker ko je še zelo visoko v zraku, jo lahko vrže iz smeri in namesto v zemlji, njena voda konča na asfaltu in njeno življenje odteče v obcestni kanal in ne požene v novo življenje.  Ali kaplja obžaluje, če iz nje nič ne zraste? Sploh kaplja spomladanskega dežja, ki  lahko spremeni svet. Da požene na zeleno in da postane lep. Včasih mi v desnem prekatu možganov požene ena taka velika želja, da bi tudi jaz znala narediti tako, da bi čez noč pognala trava in da bi se razcvetele češnje in zato v še toplo zemljo sadim besede. Najprej zrahljam, potem posadim semena, potem čakam, da pade prvi spomladanski dež in jih zalije in da skalijo … Čakam, da zacvetijo na modro, a so večkrat rdeče in rumene in včasih imajo bodice in pikajo in včasih imajo res slab tajming.