Večina bo rekla, da seveda domače, da je boljše, da je tako, kot si sami želite. Seveda, strinjam se z vami. Vendar, kaj pa tisti, ki ne morejo imeti doma vrta, ali pa ne zmorejo kmetovati. Kaj pa sedaj?

Kupujte pri prijateljih in znancih. Če je zanje dobro, potem je verjetno tudi za vas. Ali se ne strinjate s tem? To je obenem tako domače, kot tudi kupljeno, razen če niste dobili v dar.

Kupujte pri manjših kmetih. Njihovi izdelki niso taki kot od prijateljev in znancev, vendar niso daleč od teh.

Kupujte pri kmetih in na tržnicah. Včasih so izdelki na tržnicah boljši, torej manjkrat špricani in bolj ekološki, kot na večjih kmetijah. Pazite tu kaj kupujete in kje kupujete.

V trgovskih centrih. To je zadnja možnost. Največ kemije, najhitrejša rast, pripeljano iz celega sveta. Tukaj je res samo kak izdelek res domač, vsi so gojeni na veliko in v teh izdelkih je malo narave.

Kakšne so prednosti in slabosti domače hrane?

Kot sem že omenila, domače je boljše, ker  vemo, kako je zrastlo, kako se je gnojilo in tako dalje. Če sami gojimo doma je blizu nas in nam vedno na dosegu roke, ter tako cenejše. Obenem pa je sezonsko pogojeno. Kar je po eni strani dobro, po drugi pa slabo, saj v nekem trenutku je veliko hrane, veliko sadja in zelenjave, v drugem pa malo ali nič. To se lahko spremeni tako, da se hrano vloži in kako drugače shrani in konzervira za obdobje, ko je ni v naravi.

Kakšne so prednosti in slabosti kupljene hrane?

Slabosti so gotovo to, da vsebujejo različno kemijo in je prešpricana z vsemi možnimi pripravki. Po drugi strani pa je celo leto hrana (sadje in zelenjava) dostopna celo leto, ter se lahko kupi tudi taka, kakršna na vrtu sploh ne raste. Ampak, ali je ta hrana zdrava, ima tisto, kar potrebuje imeti, ali pač ne? O tem je veliko govora in naj vsak se odloči po svoji vesti.