SELITVE (nadaljevanje, 2.del)

OddajDr. Dimitrij Rupel, dne 2015-09-19 ob 19:06:42

4. Razmišljanje vladajoče koalicije

V Cerarjevi stranki (SMC) govorijo o evropski begunski krizi, ki jo je potrebno reševati kot 

humanitarno vprašanje. V SMC mislijo, da »lahko Slovenija z občutkom za človečnost, ki smo ga 

pokazali že večkrat v zgodovini, tudi v času vojne na območju bivše Jugoslavije, solidarno pomaga 

ljudem, ki bežijo zaradi preganjanja, vojne, lakote, različnih naravnih nesreč in tudi ekonomskih 

razlogov... Slovenija svojih meja pred begunci ne sme zapreti... Kot socialno-liberalna stranka se 

pridružujemo tistim evropskim državam, ki želijo begunsko krizo reševati v skladu z načeli 

humanitarnosti in solidarnosti, kot temeljnima zidakoma evropskega vrednostnega sistema in 

kulturnega prostora.«

V SMC se zavedajo, da so pogledi evropskih držav na »begunsko krizo« »diametralno nasprotni«: 

ponekod »deset tisočem, med njimi tudi otrokom, starejšim, celim družinam, pomagajo z nastanitvijo, 

s hrano, z vodo, z oblačili in s higienskimi pripomočki ter z zdravstveno oskrbo in z informacijami, do 

tistih, ki na mejah gradijo fizične ograje in zidove.«

V koaliciji in v vladi menijo, da gre za humanitarno vprašanje in za evropsko solidarnost.

 V zvezi s temi razmišljanji in koncepti se najprej postavlja vprašanje obsega in sorazmernosti. 

Kolikšen del svetovnega prebivalstva živi - glede na evropska merila - v humanitarni krizi? Koliko 

ljudi potrebuje ali si vsaj želi boljše življenje? Morda polovica, gotovo vsaj četrtina, recimo dve 

milijardi, tj. 2000 milijonov. Koliko je med temi ljudmi ekonomskih, koliko prisilnih izseljencev, ki se 

upravičeno bojijo za svoje življenje? Kakšen delež lahko pri reševanju humanitarnega vprašanja 

prevzame Evropska unija s 500 milijoni prebivalcev, ne da bi vsakemu Evropejcu naložili breme 

izboljšanja življenja še treh neevropejcev? Bi EU poklicala na pomoč ZDA, ki ima 300 milijonov? 

Rusijo? Kitajsko? Bi Kitajska s svojo milijardo in 300 milijoni ljudi tvegala skrb za dodatno milijardo? 

Kakšen delež lahko pri tem prevzame Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev, od katerih je vsak že 

danes zadolžen za 15.000 evrov?

Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj si izseljenci iz Afrike in Azije za cilj postavljajo preselitev v 

najbogatejše države in zakaj se ne poskušajo pogoditi za srednjo pot, za priselitev v sicer dostojno 

razvite in varne države, kot so vzhodnoevropske ali južnoevropske države? Zakaj ne bi ostali v 

Bolgariji, Grčiji, Italiji, Makedoniji, Rusiji???

V preteklih mesecih smo - v zvezi z grško finančno krizo - spremljali težave pri uresničevanju 

solidarnosti znotraj Evrope. Kot je splošno znano in protokolirano v veljavnih mednarodnopravnih 

listinah je solidarnost evropska - ali recimo evroatlantska - vrednota.

5. Slovenski koncept

3 Marjan Drnovšek, »Vzroki za izseljevanje Slovencev v zadnjih dveh stoletjih«, http://www2.arnes.si/~krsrd1/conference/Speeches/Drnovsek_slo.htm

Dimitrij Rupel, Selitve, str. 5 

Slovenski državni zbor je leta 1999 sprejel posebno resolucijo o imigracijski (priseljenski) politiki 

Republike Slovenije. Resolucija najprej govori o vzrokih »migracijskih pritiskov«:  

»Ekonomske, demografske in socialne razlike med državami, številčnost in pogostost različnih 

konfliktov in oboroženih spopadov, kršitev človekovih pravic, ekološke in druge kompleksne 

katastrofe ob razširjanju možnosti globalnih komunikacij ter potovanj nakazujejo na rastoči 

migracijski in begunski potencial ter verjetnost večjih migracijskih pritiskov iz manj razvitih v 

razvitejše države.«

Resolucija prišteva med usodne valove migracij spremembe po padcu Berlinskega zidu:

»V vzhodni Evropi so demokratične spremembe po letu 1989 privedle do permisivnosti emigracije iz 

prej skorajda zaprtih držav. Odprle so se tudi nove poti migracijskih tokov, ki so te države, 

novonastale ali tiste, ki so ostale znotraj svojih meja, soočile z do nedavnega manj znanimi 

razsežnostmi nadzora meja in tujcev, bodisi novodošlih ali tistih, ki so z ustanovitvijo novih držav tujci 

postali.« 

Resolucija govori o svetovni solidarnosti in preprečevanju vzrokov množičnih migracij. »Slovenija si 

bo prizadevala, da bo glavni cilj svetovne migracijske politike mednarodno sodelovanje, ki bo dejavno 

težilo k ustvarjanju ustreznih življenjskih razmer vseh ljudi in dejavno preprečevalo vzroke različnih 

oblik množičnih migracij ob hkratnem zagotavljanju pribežališča in pomoči tistim, ki so prisiljeni k 

begu.«

Slovenija naj bi zaščitila begunce. Zavarovala naj bi institucijo azila in spoštovala načelo nevračanja, 

sicer naj bi vodila politiko priseljevanja »v skladu z načeli relativne svobode gibanja, solidarnosti in 

humanitarnosti tako, da bo priseljevanje pomenilo spodbudo ekonomskemu, prebivalstvenemu in 

družbeno-kulturnemu razvoju Republike Slovenije.« Resolucija govori o preprečevanju nedovoljenega 

priseljevanja s »preventivnimi ukrepi, med njimi z učinkovitim vizumskim režimom, ki bo usklajevan 

tudi z evropsko zunanjo in varnostno politiko, učinkovitim nadzorom meja in mejnih prehodov, 

ustreznim notranjim nadzorom, ustrezno kaznovalno politiko, mednarodnim informativnim, pravnim, 

carinskim in policijskim sodelovanjem za preprečevanje nezakonitih migracij, še posebno tistih, 

povezanih s terorizmom, nezakonitim trgovanjem z mamili, tihotapljenjem ljudi in drugimi resnimi 

oblikami mednarodnega organiziranega kriminala.«

Resolucija napoveduje integracijo priseljencev v skladu z načelom »družbene večkulturnosti«, 

»spoštovanja bogastva različnosti, mirnega sožitja, družbene stabilnosti in kohezivnosti«. Integracijska 

politika naj bi bila utemeljena »na temeljnih načelih in vrednotah enakopravnosti, svobode in 

vzajemnega sodelovanja.« Država naj bi spodbujala »integracijo priseljencev v slovensko družbo«, 

preprečevala naj bi »diskriminacijo in družbeno obrobnost« in omogočala, da »priseljenci izražajo in 

gojijo lastno kulturo in vrednote na podlagi spoštovanja osebne integritete in dostojanstva v skladu z 

zakoni Republike Slovenije...« 

Ukrepi in sredstva priseljenske politike naj bi bili usklajeni z evropsko zakonodajo oz. politiko. V 

zvezi s tem resolucija navaja nov zakon o tujcih, zakon o azilu, zakon o nadzoru državne meje, »ki bo 

urejal nadzor meja v skladu s postopnim vključevanjem v Evropsko unijo in morebitnim pristopom k 

Schengenskemu sporazumu«. Spremenili naj bi zakon o zaposlovanju tujcev, »da ga bo ... mogoče 

uporabiti za zaščito domačega trga dela in uravnavanje novega pritoka delovne sile.« Vizumski režim 

naj bi uskladili z vizumskima režimoma Schengenskega sporazuma in Evropske unije.

 6. Solidarnost?

Dimitrij Rupel, Selitve, str. 6 

Solidarnost običajno razlagamo kot čut za skupnost; biti solidaren s kom pomeni držati s kom, 

podpirati koga. V večini slovarjev in enciklopedij solidarnost razlagajo kot enotnost, kot podobna 

čustva in sporazumna dejanja posameznikov, ki imajo skupne interese in se medsebojno podpirajo. Po 

letu 1980 se je navedenim pomenom pridružila še poljska politična organizacija Solidarnost, sicer pa 

se solidarnost pojavlja kot temeljno načelo Evropske unije in temeljna (socialna) pravica njenih 

državljanov.4 Slavni ustavni pravnik in avtor »mnenj«, na podlagi katerih je Slovenija dobila 

mednarodno priznanje, Robert Badinter, je leta 2002 objavil svojo različico Evropske ustave, v kateri 

je za geslo Evropske unije, ki bi bila urejena po njegovem okusu, izbral MIR, SVOBODA, 

SOLIDARNOST.5 

Ali smo dobro razumeli, za kakšno solidarnost gre? Gre za relativno natančno predpisano solidarnost 

takšne ali drugačne skupnosti, v primeru Evropske unije za solidarnost med evropskimi državami. O 

solidarnosti do držav zunaj Evropske unije - razen ko gre za države, ki pristopajo k uniji ali so vsaj 

članice evropskega sosedstva - v vodilnih in načelnih listinah EU (da ne govorimo o Atlantski listini) 

ni veliko govora. 

Meje solidarnosti so meje Evropske unije,

znotraj teh pa sta vsaj še dve varovalki: evrska in schengenska skupnost. Tidve varovalki že načelno in 

a priori razločujeta med preganjanimi begunci - ki jih je nemara 8% - in običajnimi migranti, ki jih je 

(nemara) 92%. Za priseljence so države, odkar obstaja pojem državne suverenosti, vedno postavljale 

pogoje. Preganjanci (begunci, izgnanci, oporečniki...) imajo pravice, ki jih zagotavljata filozofija in 

morala Združenih narodov, evropska in slovenska zakonodaja, to pa seveda ne velja za običajne 

migrante, ki si želijo boljše življenje.

V evropskih medijih je vse več razpravljanja o solidarnosti. V Nemčiji recimo razpravljajo, ali naj bo 

Evropska unija, posebno še področje z evrom, nekakšna skupnost za prerazporejanje denarja, za 

finančne prenose iz bogatega severa na revni jug (»Transfer Union«)? Slovenci, ki imajo nekaj 

jugoslovanskega spomina, se bojo spomnili finančnih prenosov iz Slovenije v beograjske sklade oz. k 

republikam, ki so imele proračunski primanjkljaj. Šlo je za pomoč manj razvitim oz. za poskus 

izenačevanja uspešnejših republik z manj uspešnimi. To izenačevanje je bilo eden poglavitnih vzrokov 

za razpad Jugoslavije. Okvir solidarnosti je lahko država, lahko je seveda tudi republika ali dežela, 

cerkev, zavarovalnica, pokojninski sklad, narod, mesto, občina, stranka, koalicija, društvo, generacija, 

družina... lahko pa je tudi mednarodna skupnost ali povezava, kot sta denimo Evropska unija in 

NATO.6 

7. Kaj pravijo slovenski levičarji?

Glede na bančne in državne primanjkljaje, glede na razpadanje podjetij, glede na revščino in 

brezposelnost, sicer pa zaradi grške finančne krize, zaradi tisočev prebežnikov na italijanskih in grških 

4 Gre za enega od sedmih »naslovov« Listine o temeljnih pravicah Evropske uniuje: Solidarnost (pravica delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju, pravica do kolektivnih pogajanj in ukrepov, pravica dostopa do služb za posredovanje zaposlitev, varstvo v primeru neupravičene odpustitve, pošteni in pravični delovni pogoji, prepoved dela otrok in varstvo mladih pri delu, družinsko in poklicno življenje, socialna varnost in socialna pomoč, varovanje zdravja, dostop do storitev splošnega gospodarskega pomena, varstvo okolja, varstvo potrošnikov).

5 Robert Badinter, Une Constitution européene, Paris 2002, str. 50.

6 Nobelovec Amartya Sen v knjigi Identity and Violence - The Illusion of Destiny (London 2006), piše celo o »globalni solidarnosti«. 

Dimitrij Rupel, Selitve, str. 7 

obalah pa zaradi podpore Ukrajini je - tako notranjepolitičen kot zunanjepolitičen, slovenski in 

evropski -  problem številka ena postala solidarnost. Kako jo razumemo, kako jo upoštevamo??

Poleg parlamentarnih imamo v Sloveniji tudi zunajparlamentarne stranke in poleg drugih 

zunajparlamentarnih strank imamo tudi stranko, ki se imenuje Solidarnost in je rezultat t.i. 

vstajniškega gibanja, ki je ob koncu leta 2012 in v začetku leta 2013 rušilo mariborskega župana in 

slovensko vlado. Ta stranka razume »solidarnost kot do danes neuresničeno tretjo idejo francoske 

revolucije: bratstva (poudaril D.R.), brez katere je tudi uresničitev prvih dveh - svobode in enakosti - 

zgolj formalna.«

V Državnem zboru imamo dve stranki, ki naj bi bili po definiciji posebej privrženi solidarnosti. V 

dokumentih prve, Združene levice, bomo prebrali samo to, da je stranka solidarna z grško Sirizo. 

Druga stranka, Socialni demokrati, solidarnosti posveča daljši odstavek, v katerem jo razlaga kot 

»zavestno odpoved delu lastnih dobrin v korist drugih«, pri čemer jo vodi »ideja pomoči za 

samopomoč«. »S solidarnostjo,« pišejo socialni demokrati, »se uresničuje in krepi srčno razmerje med 

ljudmi in s tem spodjeda ljudomrznost in hladnost tržne družbe.« Temu sledi nadvse zanimiv pasus, v 

katerem piše, da je stranka solidarna s svojimi privrženci (»ki uresničujejo naše druge temeljne 

vrednote«), ni pa solidarna s tistimi, »ki nastopajo proti demokratičnemu soglasju v družbi in v svetu.« 

Tem bolj ali manj strankarskim navodilom sledi ugotovitev, da je »svoboden posameznik .. solidaren 

posameznik, svobodna skupnost je solidarna skupnost. Solidarnost je tako med drugim tudi v službi 

doseganja večje enakosti v družbi...« Socialni demokrati potemtakem razumejo solidarnost kot 

odpovedovanje dobrinam in kot podporo svojim privržencem; navsezadnje pa kot svobodo in enakost. 

Tu se njihovi pogledi dopolnjujejo s pogledi zunajparlamentarne stranke Solidarnost. Vsa ta  eksotična 

pojmovanja solidarnosti je po vsem videzu navdihnila francoska revolucija.

8. Solidarnost v Jugoslavijah

Solidarnost rajši kot konservativci poudarjajo zastopniki socialističnih oz. levičarskih strank. Paradoks 

je v tem, da so bili za dežele z najbolj glasno solidarnostno retoriko značilni največji politični 

privilegiji in velike socialne razlike. V Jugoslaviji so poudarjali bratstvo in enotnost, v ozadju pa se je 

oblikoval novi razred. S tem težav s solidarnostjo seveda ni konec. Poljski delavci so dali ime 

Solidarnost svojemu protikomunističnemu gibanju, ki ga je na vso moč podpirala katoliška cerkev, 

dokler jo je vodil konservativni papež Janez Pavel II.  Da pa bi bila zadeva še bolj zapletena, o 

solidarnosti veliko pridiga tudi papež Frančišek, pri čemer ima v mislih nekaj popolnoma drugega kot 

njegov poljski predhodnik. 

V Titovi in - pred tem - v Karađorđevićevi Jugoslaviji so uvajali in izvajali, kot bi rekel Durkheim, 

mehanično solidarnost, za kar so potrebovali in rabili pojme kot »troimeni narod«, »narodno edinstvo« 

7, na koncu pa »bratstvo in enotnost«. Šlo je za retoriko, ki je ustvarjala vtis, kot da so Srbi, Hrvati, 

Slovenci (pozneje še Bosanci, Črnogorci in Makedonci) en narod oz. eno pleme (bratstvo), skratka 

nekakšna preprosta, naravna skupnost, ki govori isti jezik, hodi v isto cerkev itn. Slovenci so kritizirali 

jugoslovanski sistem predvsem zato, ker pri razdeljevanju denarja ni bilo prave kontrole, ker ga niso 

rabili po gospodarskih, ampak (zapravljali) po političnih načelih... Pod temi pogoji Jugoslavija ni 

mogla funkcionirati, navsezadnje pa ni mogla funkcionirati niti v smislu organske solidarnosti, ki 

predpostavlja delitev dela, višje in racionalne oblike povezanosti - ker takšne višje oblike povezanosti 

preprosto niso bile dopuščene in niso bile mogoče. 

7 Glej »Krfsko deklaracijo«, Slovenci v očeh imperija - priročniki britanskih diplomatov na pariški mirovni konferenci leta 1919, Mengeš 2007, str. 95.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
0
Ni komentarjev
Dr. Dimitrij Rupel
Dr. Dimitrij Rupel
Objavil/a 2015-09-19 19:06:42 (Sep 19, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
SELITVE (nadaljevanje, 3.del)
SELITVE (nadaljevanje, 2.del)
SELITVE
ZADEVE LETOŠNJEGA POLETJA - JULIJ
Odneslo tudi Ronnieja Abrahama
umrl prijatelj Andrej Inkret
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2022
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj