ZADEVE LETOŠNJEGA POLETJA - JULIJ

OddajDr. Dimitrij Rupel, dne 2015-08-05 ob 16:20:24

1. Dve vladi, dva Erjavca in dve razlagi ZUJF

 

 Delovno in socialno sodišče v Ljubljani

Resljeva 14

Petek, 3. julija 2015 ob 9h

 

 

Spoštovano sodišče,

 

Danes, 3. julija 2015 ponovno nastopam na delovnem in socialnem sodišču v zvezi s »prenehanjem delovnega razmerja in izplačilom odškodnine«, tj. v zvezi z mojim imenovanjem na mesto generalnega konzula v Trstu leta 2012 in z mojo razrešitvijo s tega mesta po zamenjavi vlade RS leta 2013.

 

Kot sem že napisal v svojem pismu sodniku Metodu Žižku 2. februarja 2015 (pred tem pa v pritožbi 9. julija 2014), gre v tem primeru za nepošteno, diskriminatorno, nezakonito in neustavno ravnanje MZZ in njegovega ministra Karla Erjavca. S tem v zvezi opozarjam, da dopis Državnega pravobranilstva z dne 23. junija 2015 pomeni nadaljevanje sprenevedanja, ki je izrazito politično motivirano in že zaradi tega nepošteno, diskriminatorno, nezakonito in neustavno. V tem dopisu namreč piše:

 

  1. da sem imel »najdaljše obdobje, za katero je (tožena stranka) sklenila dogovor«, in
  2. da predstojnik (Erjavec) »dogovora ni podaljšal, ker je želel dati priložnost mladim, kar je namen ZUJF«.

 

Kar zadeva trajanje mandata generalnega konzula, naj povem, da je bilo spomladi 2012, v času vlade Janeza Janše (v nadaljevanju Prve vlade) in Prvega Erjavca, predvideno za čas od julija 2012 do aprila 2014, torej za malo manj kot dve leti. To je bilo obdobje, na katero sem pristal po škandaloznem (in  ustavno spornem) posegu predsednika republike Danila Türka v moje imenovanje na mesto veleposlanika v Avstriji leta 2008. (To sramotno ravnanje predsednika Türka je bilo sankcionirano s tem, da je izgubil volitve leta 2012.)

 

Poudarjam, da seveda že v začetku na nikakršno krajše trajanje mandata sploh ne bi bil pristal. V primeru, ko bi bil predvidel oportunistično in politikantsko stališče Karla Erjavca, se ne bi bil lotil relativno dolgotrajnih in zahtevnih priprav oz. sploh ne bi bil odšel v Trst. Kot je znano, je Erjavec št. 2 spomladi 2013, po nastopu vlade Alenke Bratušek (v nadaljevanju Druge vlade), prekinil moj mandat, kar pomeni, da ga je - glede na prvotno pogodbo, ki sem jo bil podpisal s prvo vlado oz. s prvim Erjavcem pred odhodom v Trst - skrajšal za skoraj eno leto, in to seveda šele tedaj, ko so se spremenile politične okoliščine.

 

Pri tem si je Erjavec št. 2 dovolil nezaslišano razlago, da sploh ni šlo za skrajšanje, ampak za podaljšanje, saj bi mandat (v primeru upoštevanja ZUJF št. 2) lahko trajal kvečjemu manj kot en mesec. Če si je že svojo interpretaciijo ZUJF postavil kot edini absolutni kriterij za svoje zakonito ravnanje, kako je potem mogel sploh realizirati imenovanje in postavitev, ki je, kot dokazuje sam, v nasprotju z ZUJF?

 

To visoko sodišče prosim, da glede na 246. člen ZUJF (ki vsebuje rešitev za izogibanje motnjam delovnega procesa) presodi, kako kratko ali dolgo obdobje je mogoče razumeti kot motnjo oz. izogib motnji delovnega procesa na čelu konzularnega predstavništva, ki je - mimogrede rečeno - še najmanj pol leta po mojem odhodu čakalo na novo zasedbo, s čimer je seveda nedvoumno prišlo do motenj v delovnem procesu - pa seveda "nikome ništa".

 

Na osnovi ustaljene prakse, ki vlada v vseh diplomacijah sveta - in tudi v slovenski - sta dve leti - kot je določala prvotna pogodba - kvečjemu minimalni čas trajanja mandata vodje diplomatskega ali konzularnega predstavništva. Stalnega vodje veleposlaništva ali konzulata sploh ni mogoče imenovati za eno leto (enoleten mandat v praksi sploh ne obstaja). V primeru, da gre za zagotavljanje nemotenega delovnega procesa, minister lahko postavi začasnega odpravnika poslov (chargé d'affaires ad interim), čas njegovega delovanja pa je odvisen od konkretnih delovnih potreb, in tudi o tem odloča minister skupaj s pristojnimi službami. Enomesečni mandat, na katerega se sklicuje Erjavec, pa je kvečjemu snov za komedijo zmešane pameti. Dejstvo je, da v četrt stoletja slovenske diplomacije ni bil še noben diplomat  poslan na mesto vodje diplomatsko-konzularnega predstavništva z enoletnim mandatom. Do skrajšanj s pogodbo določenih mandatov je prihajalo zgolj in izključno na osnovi izsledkov nadzornih organov ministrstva.

 

Pač pa je, kot sem že opozoril, v MZZ še vedno, ne glede da so pogoje za upokojitev izpolnili že ob sprejemu ZUJF, zaposlena kar lepa skupinica nekdanjih jugoslovanskih diplomatov. Kljub visokim starostim in vprašljivim koristim za državno upravo so si s pristankom in podporo  Erjavca št. 2 in njegovih podanikov uredili materialno in finančno udoben položaj, ob tem pa si nihče ne prizadeva, da bi namesto njim dal »priložnost mladim«. Glede na to, da je minister Erjavec predsednik upokojenske stranke, je ta položaj razumljiv - ali nemara nerazumljiv - v vsakem primeru pa skrajno nepošten in glede na ZUJF seveda popolnoma nezakonit. Ob tem še podrobnost: potem ko je tendenciozno uporabil za mojo odstavitev neko pisanje diplomata Petra Goloba, ki ga Državno pravobranilstvo zaradi kočljivosti niti ne omenja, sam Erjavec št.  2 pa se je celo zlagal pred sodiščem, da to pisanje ne obstaja, je taisti Erjavec št. 2 v prepričanju, da ga ogroža, to osebo nedavno izgnal iz MZZ.

 

Da bi bil položaj in vzrok mojega nezadovoljstva jasnejši, moram navesti nekaj datumov.

 

  1. 26. IV. 2012: imenovanje na mesto GK
  2. 26. V. 2012: sklep objavljen v UL
  3. 31. V. 2012: začne veljati Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF)
  4. 18. VI. 2012: podpisana pogodba o zaposlitvi na GK (do 6. aprila 2014)
  5. 2. VII. 2012: nastop službe v Trstu
  6. 11. VII. 2012: Erjavec pošlje »dogovor«, ki med ministrstvom in mano ni bil nikoli "dogovorjen" in ki v skladu z ZUJF »podaljšuje delovno razmerje« do »predvidenega ponovnega odločanja«[1] 31. VII. 2013
  7. 26. VII. 2012: prva urgenca Jane Kvaternik k podpisu »dogovora«
  8. 27. VII. 2012: druga urgenca Liljane Brozina iz »plačnega oddelka«, češ da »je zadeva nujna (zaradi datumov)«
  9. 27. VII. 2012: Rupel vrne podpisani »dogovor« pod predpostavko, da gre za tehničen postopek v zvezi s plačo, in odgovori Brozinovi, da mu »ni jasno, zakaj ste v dogovor postavili drugačen datum od tistega v pogodbi o postavitvi za generalnega konzula v Trstu«; odgovora na to nikoli ne prejme
  10. 27. II. 2013: pade Janševa vlada
  11. 20. III. 2013: nastopi nova vlada Alenke Bratušek, Erjavec ostane zunanji minister
  12. 11. VI. 2013: Erjavec pošlje elektronsko sporočilo o pritisku Petra Goloba nase in o prenehanju delovnega razmerja GK z dnem 31. VII. 2013
  13. 3. VII. 2013: Jana Kvaternik komentira razrešitev: da bi Ruplu morali odpovedati službo »že po manj kot 1 mesecu od začetka opravljanja nalog generalnega konzula v Trstu«; »dogovor« o podaljšanju za eno leto pa naj bi bil ponujen, da ne bi prišlo do »motnje delovnega procesa«
  14. po Ruplovem odhodu z mesta generalnega konzula v Trstu poskrbita Erjavec št. 2 in "šefinja njegove kadrovske kuhinje" Jana Kvaternik, da pride na generalnem konzulatu RS v Trstu do najmanj šestmesečne "motnje delovnega procesa", s tem pa je seveda nedvoumno izpričano, da so Erjavcu št. 2 in njegovi "šefiinji kadrovske kuhinje" Kvaternikovi "motnje delovnega procesa" bore malo mar, zanju je važno, da izpeljujeta politične obračune s kadri, nezaželenimi pri trenutno vladajočih strukturah in režimih oblasti.

 

Že iz te kronologije je nedvoumno razvidno, da je v času, ko je bila 18. junija 2012 podpisana pogodba o mojem delovanju v GK Trst, ministrstvo moralo zelo dobro poznati določbe tedaj že veljavnega ZUJF,  saj je bilo dolžno delovati v skladu z njimi. Vendar pa je kljub temu podpisalo z mano pogodbo o trajanju mandata do 6. aprila l. 2014 - torej ne za mesec ali leto dni, temveč za čas, kot ga določa veljavni Zakon o zunanjih zadevah - dokler pač ne bom izpolnim oseminšestdesetega leta starosti.

 

Ob vseh drugih zanimivostih, ki jih razkrivajo ti datumi, najbolj bode v oči preprosto dejstvo, ki govori o nespoštovanju pogodb oz. o zaničevanju - s strani MZZ - znanega pravnega izreka Pacta sunt servanda! Kot sem že pojasnil, sem bil 27. julija 2012 prepričan, da moram t.i. »dogovor« podpisati iz formalnih in tehničnih razlogov, 31. VII. 2013 pa mu bo po zatrdilu vodstva MZZ sledil spet nov dogovor za nadaljnjih osem mesecev do izteka pogodbe 6. aprila 2014.. Takšno je bilo - po vseh razpoložljivih podatkih - tudi pričakovanje na MZZ. Izkazalo pa se je, da sem bil zavestno zaveden in da so Erjavec in njegovi - za vsak primer - že tedaj začeli naklepno uresničevati, kako se me, kadar bo zanje to oportuno, znebiti po hitrem postopku.

 

Na mesto generalnega konzula sem bil postavljen in pogodba z iztekom 6. aprila 2014 je bila torej podpisana, ko je ZUJF že veljal. Ko bi izhajali iz takega razumevanja zakona, da ta omogoča le enkratno ali enoletno podaljšanje zaposlitve, bi to absolutno morali zapisati v pogodbo in mi táko ponudbo posredovati že pred odhodom v tujino oz. še preden sem začel s pripravami. Naj pripomnim, kako že vrabci čivkajo, da kljub ZUJF celi vrsti uslužbencev podaljšujejo pogodbe vse do današnjega dne za še eno  leto, se pravi kar do l. 2016. Seveda pa samo in edinole takim, ki se pokorno uklanjajo trenutno  vladajočemu režimu.

 

Dejstvo je, da so novi pogoji, zaradi katerih je prišlo do skrajšanja mandata, nastopili z drugo vlado in z Erjavcem številka 2. Spreminjanje pogojev in pogodb, ko neko razmerje (oz. delo, ki je predmet pogodbe) že obstaja oz. poteka, je nepošteno in spominja na razpolovitev cene potem, ko je neka kupoprodajna pogodba že podpisana. Dodatni in nepričakovani (beri: politični) pogoji so nastopili, ko je GK že bil in eno leto uspešno deloval v Trstu. Seveda ne bi bil odšel v Trst za eno leto, da ne govorimo za en mesec. Moja razrešitev je bila politična in povezana z »Drugo vlado«, v kateri je Erjavec št. 1 postal Erjavec št. 2. Na neki način sta bila s tem prizadeta tudi morala in zaupanje v MZZ in njegovega ministra, ki si danes ne zaslužita niti številke 1 niti številke 2. O tem se sicer lahko prepričamo vsak dan, sam pa - tudi zato, ker sem bil veliko let izpostavljen takšnim pričakovanjem - zahtevam odgovorno ravnanje državnih ustanov in pričakujem zadoščenje za nepoštenosti, ki so mi bile prizadejane.    

 

 

   

2. RAZKOL MED REVOLUCIONARJI IN DIPLOMATI

 

 6. julija 2015

 

Lanskega novembra so v Državnem zboru, letošnjega julija pa v slovenski vladi sklepali o mednarodnem priznanju palestinske države. V obeh primerih so bila stališča podobna: v Sloveniji želimo priznati Palestino kot državo, s čimer bi prispevali k rešitvi, ki jo podpirajo v OZN in ki je znana pod geslom »politika dveh držav«. Na ozemlju, ki ga bolj ali manj obvladuje Izrael, naj bi ustanovili palestinsko državo, ki bi vsebovala Gazo in večji del Zahodnega brega, Izrael pa bi se umaknil na meje iz leta 1967. Vendar je bila Slovenija doslej - kljub pritiskom t.i. levice - previdna. Dokončne odločitve še ni, uskladili naj bi jo z Evropsko unijo. Nekateri takšno politiko imenujejo »mencanje«, pisec teh vrstic pa predvsem pogreša globlji premislek. Palestinci po svetu zbujajo veliko simpatij, vendar tudi veliko zadržkov: projekt palestinske države pa je obremenjen z mnogimi težavami, notranjimi in zunanjepolitičnimi zapleti, med katerimi so predvsem (ne)obvladovanje ozemlja, vprašanje državnih meja, da o finančni (ne)odvisnosti ne govorimo. Evropsko botrovanje Palestincem še zdaleč ne dosega ameriškega botrovanja Izraelcem. 

 

Glavno vprašanje t.i. bližnjevzhodnega mirovnega procesa je vprašanje o eni ali dveh državah, za tem vprašanjem pa prežijo še druga resna vprašanja: vprašanje izraelske okupacije palestinskega ozemlja in gradnja izraelskih naselij na tem ozemlju; vprašanje arabske retorike o uničenju Izraela oz. (ne)predstavljivost sožitja med Judi in Arabci, agresivnost t.i. islamske države, po drugi strani pa iranske politike, ki Izraelu grozi z atomsko bombo... Posebna težava palestinske politike so razkoli med bojevniki in diplomati - med državotvornim Fatahom v Ramalli in revolucionarnim Hamasom, ki deluje (proti Izraelu) iz prenaseljenega območja Gaze. Tam na ozemlju, ki je za spoznanje večje od koprske občine (kjer stanuje 50.000 ljudi), živi 1.800.000 prebivalcev.

 

Leta 2012 so ambicije (zmernejših) Palestincev in predvsem njihovega predsednika Abbasa doživele uspeh pri glasovanju v Generalni skupščini OZN: Palestina je postala »država nečlanica opazovalka«. Od takrat si več držav - seveda s Palestinci na čelu - prizadeva za splošno mednarodno priznanje palestinske države. V osrčje teh prizadevanj se je v zadnjem času prebila domneva, da mlajši Palestinci niso več navdušeni nad državnostjo. Pojavila se je misel, da si 4,5 milijona Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu ne bi več prizadevalo za svojo državo, ampak za vpliv in vlogo v samem Izraelu.[2] Pri tej domnevi so pomembni nekateri statistični in politični podatki. V Izraelu, ki bi sprejel Palestince iz Gaze in Zahodnega brega, bi bili Judje in Palestinci številčno dokaj izenačeni, nekaj prednosti pa bi - zaradi višjega prirastka - imeli Palestinci. Večji, v prihodnosti nemara prevladujoč vpliv Palestincev bi - po mnenju nekaterih poznavalcev - Izraelce nagnil k prepričanju, da je rešitev z dvema državama vseeno boljša kot rešitev z eno državo, v kateri bi imeli Palestinci odločilno besedo. Grožnja z eno državo naj bi imela za posledico nastanek dveh.

 

V Sloveniji bi se morali ob vročici s priznavanjem palestinske države zavedati dveh stvari: da imamo nemara opraviti s spreminjanjem palestinske politike (in torej ne bi bilo pametno podpirati politike, od katere se Palestinci ravno oddaljujejo), in da je palestinska dilema povezana z dilemami, ki jih poznamo iz jugoslovanske krize.

 

Slovenija je leta 1991 - tako kot Palestinci - zagovarjala politiko dveh držav oz. osamosvojitve. Niti v zagrebških niti v brionskih pogovorih (da o Haagu sploh ne govorimo) za Slovence nista bila sprejemljiva noben kompromis in nobena ustavna reforma, ampak smo hoteli državno mejo med Slovenijo in Jugoslavijo - ali morda med Slovenijo in Hrvaško. Slovenski model reševanja jugoslovanske krize je bil preprost: delitev ozemlja. Naslednji model so preskusili leta 1995 v Daytonu, kjer so ozemlje Bosne in Hercegovine razdelili na Republiko srpsko in (bošnjaško-hrvaško) Federacijo. Rešitev spora je bila - pravzaprav že spet - v delitvi ozemlja. Kot beremo pri Holbrooku, ni šlo gladko, vendar je ameriško botrovanje prineslo uspeh. Na podoben način so poskusili rešiti spor med Srbi in Kosovarji v Rambouilletu leta 1999, vendar ni šlo, ampak je bilo potrebno bombardiranje Beograda. Leta 2001 je prišlo do nemirov v Makedoniji.

 

Makedonije (podobno kot Izraela oz. Palestinskih ozemelj) ni bilo mogoče preprosto razdeliti na albanski in makedonski del, ampak so našli drugačno rešitev: delitev oblasti. Pod vodstvom predsednika Borisa Trajkovskega, ki je leta 2004 umrl v letalski nesreči, so dosegli Ohridski sporazum, v katerem so določili jezikovne pravice za Albance, kvote za državno in javno upravo, sodišča, policijo itn.

 

14 let po Ohridskem sporazumu je prišlo do oboroženih spopadov v Kumanovem, opazovalci oz. analitiki pa si niso edini glede njihove narave. Nekateri menijo, da gre za etnične spore, leva opozicija, ki je že deset let odrinjena od oblasti, trdi, da so bile volitve leta 2014, ki so ponovno ustoličile stranko VMRO-DPMNE, nepoštene; nekateri pa menijo, da so problemi povezani z zastojem pri integraciji Makedonije v evroatlantske povezave. Ta zastoj je v glavnem »zasluga« Grčije, kjer še vedno obžalujejo razpad Jugoslavije in - kjerkoli in kadarkoli se ponudi priložnost - nasprotujejo imenu sosedne države, da mora v mednarodnih stikih večinoma uporabljati ime Bivša jugoslovanska republika Makedonija (FYROM). Makedonsko ime si lastijo Grki, nekaj težav z njim pa imajo tudi Bolgari, za katere je Josip Broz Tito nekoč upal, da bojo tako kot Albanija del Jugoslavije. Kot ni težko ugotoviti, imajo Albanci, Bolgari, Grki in Makedonci kar nekaj stičnih točk s problemi, ki tarejo Izraelce in Palestince. Daljnovidni politiki, tudi slovenski, upajo, da bodo ti problemi rešeni, ko postanejo Albanija, Kosovo in Makedonija članice Evropske unije. Torej je mogoče poleg grške gospodarske politike v tem kontekstu obžalovati tudi grško politiko do Makedonije. Skrajni čas, da vajeti od revolucionarjev - tudi v Grčiji - prevzamejo diplomati. Morda bi bilo mogoče grško krizo izkoristiti za vključitev Makedonije v EU in NATO?

 

 

 

3. Fakulteta za slovenske študije, 4. semester

Učna enota:

 

MEDNARODNO PRIZNANJE IN VKLJUČEVANJE V EVROATLANTSKE POVEZAVE (1991-2004)

 7. julija 2015

  

 Vsebina predmeta/predavanj:

 

Predmet (Mednarodno priznanje in vključevanje v evroatlantske povezave, v nadaljevanju MPVEAP) se navezuje na predmet istega nosilca Od kulture do države, pri čemer sega globlje in dlje. MPVEAP se osredotoča na mednarodne razmere in specifične okoliščine, v katerih je Slovenija prvič v zgodovini dosegla svojo državnost. Gre - če upoštevamo razmere v Jugoslaviji, predvsem pa v Sovjetski zvezi - za proces, ki se je začel s Helsinško sklepno listino (1975), nadaljeval pa z nastopi cerkvenih in političnih voditeljev, kot so bili papež Janez Pavel II, Vaclav Havel, Ronald Reagan, Helmut Kohl, Lech Wałęsa, Mihail Gorbačov... tj. za zaostajanje socialističnega gospodarskega in obrambnega sistema, naraščanje nezadovoljstva zaradi kršitev človekovih pravic, predvsem pa pravic narodnih skupnosti. Slovenija se je - skupaj s Hrvaško - uprla beograjskemu diktatu, pri čemer so bili procesi slovenskega osamosvajanja zaradi povezave tudi ovirani in počasnejši. Predmet analizira konstruktivne vloge posameznih prijateljskih držav, kot so Avstrija, Island, Nemčija, Vatikan in Rusija pa tudi začetno nasprotovanje socialistične internacionale, ki se je izrazilo v politikah Italije in Francije, stališča Velike Britanije in ZDA...

 

Vključevanje v EU se je - kljub italijanskemu vetu (1994) zaradi vračanja nepremičnin italijanskim državljanom - s pomočjo »španskega kompromisa« posrečilo v prvem poskusu. Slovenija se je že leta 1997 uvrstila v t.i. luksemburško (5+1) skupino kandidatk (Češka, Estonija, Madžarska, Poljska, Slovenija + Ciper), pozneje (1999) pa v t.i. helsinško skupino (v katero so vstopile Bolgarija, Latvija, Litva, Malta, Romunija in Slovaška. Pri NATO je šlo težje iz več razlogov, med katerimi so bili tudi domači. Leta 1997 je slovenski predsednik v pogovoru z nemškim kanclerjem med članstvoma v EU in NATO izbral EU; leta 1998 pa je slovenski veleposlanik pri OZN skušal preprečiti vključitev Slovenije v NATO z njenim vstopom v protinatovski klub New Agenda Coalition. Ko je bilo slovensko približevanje zavezništvu videti brezupno, je leta 2001 prišlo do terorističnih napadov, ki so po včlanitvi Češke, Madžarske in Poljske leta 1997 »odprli vrata« tudi Sloveniji. MPVEAP analizira razloge za oddaljenost med Slovenijo in Višegrajsko četverico, konča pa z ocenjevanjem, kaj je za slovensko državnost in za položaj Slovencev na mednarodnem prizorišču pomenilo leto 2004 (članstvo v EU in NATO).

 

 

Literatura:

 

Dimitrij Rupel, Skrivnost države - spomini na domače in zunanje zadeve 1989-1992, Ljubljana 1992

Dimitrij Rupel, Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil, Ljubljana 2009

Dimitrij Rupel, Slovenija na svetovnem prizorišču, Ljubljana 2011

Dimitrij Rupel, Negotovo življenje 178. članice OZN, Ljubljana 2013

Dimitrij Rupel, »Managing Yugoslav Crises: Conference on Yugoslavia in The Hague (1991) and the Challenges of Multilateral Diplomacy«, Acta Histriae 21-2013-3, str. 283-314

Dimitrij Rupel, »Slovenska državnost - prelomni dogodki in subjektivni pogledi«, Dignitas, slovenska revija za človekove pravice, 63-64 (2015), str. 31-57

 

4. »Štiri epizode slovenske pomladi«

 

Raziskovalni projekt (Gradniki slovenske državnosti: osamosvojitev Slovenije) predstavlja in analizira nekatera značilna (prelomna, temeljna...), doslej malo ali sploh neznana poglavja slovenske novejše zgodovine (v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja). Gre za epizode oz. dogodke, ki so relevantni za razumevanje nacionalnih izzivov na naslednjih področjih:

 

  • na akademskem (izobraževalnem, raziskovalnem, publicističnem, založniškem) področju, kjer vlada precejšnje pomanjkanje, saj teh snovi v šolah in v učbenikih praktično ni; po drugi strani pa manjkajo sistematično urejene in znanstveno neoporečne zbirke podatkov in pričevanj; projekt pomeni pripravo za oblikovanje enciklopedije slovenske osamosvojitve;
  • na področju turizma in primernega informiranja tujih javnosti, predvsem tujih izobraževalnih in raziskovalnih ustanov;
  • na področju diplomacije;
  • na področju politike, ki si prizadeva za narodno spravo.

 

Posebne pozornosti bodo deležna naslednja poglavja oz. naslednje téme:

 

  1. Nova revija (1980-1987). V tem poglavju predstavljamo okoliščine, v katerih je v Sloveniji - v 70. letih, pravzaprav po politični ukinitvi revije Perspektive leta 1964 - prišlo do kulturne blokade, ki jo je bilo mogoče premagati šele po Titovi smrti leta 1980. Tega leta je skupina književnikov sprožila pobudo za Novo revijo. Premagovanje kulturne blokade, političnega in intelektualnega mrtvila se je začelo po dveh letih mučnih pogajanj, leta 1982, ko je revija začela izhajati, ob njej pa so se razvile še druge (opozicijske, alternativske) pobude. Med avtorji, ki so jih afirmirali v Novi reviji, so bili Edvard Kocbek, Dušan Pirjevec, Vlado Gotovac, Dobrica Ćosić, Ljubo Sirc... V poglavju o Novi reviji odgovarjamo na vprašanje, zakaj je bilo mogoče opozicijsko revijo ustanoviti v Sloveniji, ne pa tudi v Srbiji, kjer sta revijo Javnost - neuspešno - ustanavljala Milovan Đilas in Dobrica Ćosić. Nova revija je doživela vrhunec leta 1987 s 57. številko, katere ozadje in organizacijo je treba šele razkriti. Čeprav jih je partijska nomenklatura ogorčeno zavrnila, so Prispevki za slovenski nacionalni program odpravili prevladujoči politični žargon in spodbudili demokratične spremembe, s katerimi je bilo mogoče (polagoma, vsaj začasno) odriniti nomenklaturo s političnega prizorišča. Metode beograjske opozicije so bile drugačne, saj so se osredotočile na Srbsko akademijo znanosti in umetnosti, na Hrvaškem pa je po obračunu z »maspokom« vladala ustvarjalna tišina, v kateri je bilo slišati predvsem partijskega gromovnika Stipeta Šuvarja in njegove poskuse ideologizacije jugoslovanske kulture in poenotenja šolskega sistema (»skupna jedra«). V tem poglavju bodo predstavljene različne težnje v slovenski politiki: od zastarelih ideoloških vzorcev do partijskega oportunizma in seveda alternativnih konceptov, ki so se pozneje uresničili v gibanju slovenske pomladi, v strankarskem pluralizmu in oblikovanju prve slovenske države. (Uporabljeni bodo: neobjavljeni dokumenti in pričevanja urednikov Nove revije, posebej Prispevkov za slovenski nacionalni program, 1987; literatura: (med drugim) Dimitrij Rupel, Slovenski intelektualci od vojaške do civilne družbe, 1989, Igor Omerza, Veliki in dolgi pohod Nove revije, 2015...)
  2. Demokratična opozicija Slovenije - Demos (1988-1992). Sredi leta 1988 je protivladno razpoloženje v Sloveniji doživelo vrhunec tudi zaradi vojaškega procesa proti »četverici« JBTZ. Ustanovljene so bile in za ustanovitev so se pripravljale nove stranke (SKZ, SDZ, SDSS). Ustanovitev liberalne in intelektualske SDZ januarja 1989 je pomenila reakcijo na pojav »kmečke stranke«, medtem ko je SDSS, poznejša SDS, izhajala iz socialdemokratskih načel in poskusila doseči članstvo v socialistični internacionali, kjer jo je prehitela ZKS oz. SDP. Konec leta 1989 so stranke, ki so se jim pridružili krščanski demokrati in Zeleni, ustanovile koalicijo Demos. Pri tem zaslužijo posebno pozornost okoliščine, ki so v prelomnem času omogočile tvorno sodelovanje različnih in celo nasprotnih strank, po vojni za Slovenijo pa njihovo ločevanje in oblikovanje hibridnih koalicij. Poudarki v tem poglavju zadevajo osebnosti v vodstvu Demosa in v prvi vladi (Jože Pučnik, Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, France Bučar, Igor Bavčar, Janez Janša, Peter Jambrek...), preučiti pa je treba tudi vlogo Janeza Drnovška in Milana Kučana (pričevanja omenjenih osebnosti; dela Janeza Janše, Rosvite Pesek, Boža Repeta, Dimitrija Rupla, Franceta Tomšiča, Andreje Valič Zver...). Poglavje prinaša nove dokumente o nastanku in sodelovanju strank slovenske pomladi, predvsem o kohabitaciji z LDS in SDP. Gre za prvo predstavitev notranjih odnosov/napetosti v vodstvu Demosa.

 

  1. Jugoslovanska kriza, osamosvojitev Slovenije (1991-2001). To poglavje vsebuje analizo petih modelov reševanja jugoslovanske krize: Brioni, Haag, Dayton, Rambouillet in Ohrid. Gre za vprašanje učinkovitosti konceptov, kot sta delitev ozemlja in delitev oblasti. Slovenija je leta 1991 - tako kot Palestinci - zagovarjala politiko dveh držav oz. osamosvojitve. Niti v zagrebških niti v brionskih pogovorih (da o Haagu sploh ne govorimo) za Slovence nista bila sprejemljiva noben kompromis in nobena ustavna reforma, ampak smo hoteli državno mejo med Slovenijo in Jugoslavijo - ali morda med Slovenijo in Hrvaško. Slovenski model reševanja jugoslovanske krize je bil preprost: delitev ozemlja. Naslednji model so preskusili leta 1995 v Daytonu, kjer so ozemlje Bosne in Hercegovine razdelili na Republiko srpsko in (bošnjaško-hrvaško) Federacijo. Rešitev spora je bila - pravzaprav že spet - v delitvi ozemlja. Kot beremo pri Holbrooku, ni šlo gladko, vendar je ameriško botrovanje prineslo uspeh. Na podoben način so poskusili rešiti spor med Srbi in Kosovarji v Rambouilletu leta 1999, vendar ni šlo, ampak je bilo potrebno bombardiranje Beograda. Leta 2001 je prišlo do nemirov v Makedoniji. Makedonije (podobno kot Izraela oz. Palestinskih ozemelj) ni bilo mogoče preprosto razdeliti na albanski in makedonski del, ampak so našli drugačno rešitev: delitev oblasti. Pod vodstvom predsednika Borisa Trajkovskega, ki je leta 2004 umrl v letalski nesreči, so dosegli Ohridski sporazum, v katerem so določili jezikovne pravice za Albance, kvote za državno in javno upravo, sodišča, policijo itn. Uporabljena bodo nova gradiva udeležencev omenjenih konferenc in sestankov, npr. sestanka 18. avgusta 1991 (Bučar-Ćosić-Rupel). Vodilne teze so utemeljene v člankih: Dimitrij Rupel, »Managing Yugoslav Crises: Conference on Yugoslavia in The Hague (1991) and the Challenges of Multilateral Diplomacy«, Acta Histriae 21-2013-3, str. 283-314; Dimitrij Rupel, »Slovenska državnost - prelomni dogodki in subjektivni pogledi«, Dignitas, slovenska revija za človekove pravice, 63-64 (2015), str. 31-57..

 

 

  1. Mednarodno priznanje in vključitev v evro-atlantske povezave (1991-2004). Prelomne osamosvojitvene dogodke je smiselno povezati z mednarodnimi razmerami in specifičnimi okoliščinami, v katerih je Slovenija prvič v zgodovini dosegla svojo državnost. Gre - če upoštevamo razmere v Jugoslaviji, predvsem pa v Sovjetski zvezi - za proces, ki se je začel s Helsinško sklepno listino (1975), nadaljeval pa z nastopi cerkvenih in političnih voditeljev, kot so bili papež Janez Pavel II, Vaclav Havel, Ronald Reagan, Helmut Kohl, Lech Wałęsa, Mihail Gorbačov... tj. za zaostajanje socialističnega gospodarskega in obrambnega sistema, naraščanje nezadovoljstva zaradi kršitev človekovih pravic, predvsem pa pravic narodnih skupnosti. Slovenija se je - skupaj s Hrvaško - uprla beograjskemu diktatu, pri čemer so bili procesi slovenskega osamosvajanja zaradi povezave s Hrvaško tudi ovirani in počasnejši. Za avtentično podobo in objektivno oceno začetka slovenske državnosti je treba analizirati konstruktivne vloge posameznih prijateljskih držav, kot so Avstrija, Island, Nemčija, Vatikan in Rusija pa tudi začetno nasprotovanje socialistične internacionale, ki se je izrazilo v politikah Italije in Francije, stališča Velike Britanije in ZDA...Vključevanje v EU se je - kljub italijanskemu vetu (1994) zaradi vračanja nepremičnin italijanskim državljanom - s pomočjo »španskega kompromisa« posrečilo v prvem poskusu. Slovenija se je že leta 1997 uvrstila v t.i. luksemburško (5+1) skupino kandidatk (Češka, Estonija, Madžarska, Poljska, Slovenija + Ciper), pozneje (1999) pa v t.i. helsinško skupino (v katero so vstopile Bolgarija, Latvija, Litva, Malta, Romunija in Slovaška. Pri NATO je šlo težje iz več razlogov, med katerimi so bili tudi domači. Leta 1997 je slovenski predsednik v pogovoru z nemškim kanclerjem med članstvoma v EU in NATO izbral EU; leta 1998 pa je slovenski veleposlanik pri OZN skušal preprečiti vključitev Slovenije v NATO z njenim vstopom v protinatovski klub New Agenda Coalition. Ko je bilo slovensko približevanje zavezništvu videti brezupno, je leta 2001 prišlo do terorističnih napadov, ki so po včlanitvi Češke, Madžarske in Poljske leta 1997 »odprli vrata« tudi Sloveniji. V poglavju Mednarodno priznanje... analiziramo razloge za oddaljenost med Slovenijo in Višegrajsko četverico in ocenjujemo, kaj je za slovensko državnost in za položaj Slovencev na mednarodnem prizorišču pomenilo leto 2004 (članstvo v EU in NATO). Izhodiščne informacije o dogajanju je mogoče najti v delih Gorazda Bajca, Petra Jambreka, Janeza Janše, Rosvite Pesek, Jožeta Pirjevca, Boža Repeta, Dimitrija Rupla...

 

 

5. Intervju za Delo (Ozadja)

 

Kdo konkretno vas je povabil k sodelovanju v strokovnem svetu SDS?

V strokovnem svetu, ki so mu neuradno rekli tudi »vlada v senci«, sem bil pristojen za zunanjo politiko. Po letu 2013 je nastala pavza in sem skoraj pozabil nanj, 2. julija (letos) pa mi je sekretarka sveta poslala vprašanje, ali želim nadaljevati s članstvom. Dobil sem tole sporočilo: "Obveščam, da zaključujem obnovo članstva Str. sv. SDS. Če ste spregledali mail s prošnjo, da potrdite sodelovanje naprej, vabim, da to storite danes."

Poslal sem pritrdilen odgovor. Nekaj dni pozneje sem na poročilih slišal, da so imenovali strokovni svet. Pogledal sem na spletno stran stranke in ugotovil, da me ni zraven.

 

Prek medijev ste izvedeli, da vas niso vključili v svet. Kako ste vi sporočili odločitev, da izstopate iz stranke, tudi prek medijev?

Ta zadeva je bila samo kaplja čez rob. O izstopu sem razmišljal že kdaj prej. SMS o odločitvi sem poslal Janezu Janši, sekretarki, nato pa tudi Bojanu Požarju.

 

Kaj vam je Janša odgovoril?

Napisal je, da je v Mehiki, da naj premislim in da obžaluje.

 

Je pojasnil, zakaj niste del strokovnega sveta?

Ne.

 

Ste na sms Janše odgovorili?

Ne.

 

Razmišljate, da bi mu poslali pismo?

(dolg premislek) Morda. Doslej sva - sicer bolj poredkoma - komunicirala o drugih rečeh. 

 

Katerih?

Recimo o besedilu »spomenice« Zbora za republiko, ki sem ga na pobudo Janše in Šturma - skupaj z nekaterimi kolegi - oblikoval nekaj časa.,Gre za nekakšno poročilo o slovenskih razmerah, ki bi ga  prevedli in dali diplomatom, ki prihajajo v službo v Slovenijo.

 

Kdaj je prišlo do nesoglasij v stranki? Tudi pred lanskimi evropskimi volitvami se vas je omenjalo za možnega kandidata na listi, a se na njej niste znašli.

 

Nekateri so me predlagali, potem pa se ni izšlo. Imel sem občutek, da me ne potrebujejo.

 

Prvič?

Ja. Recimo.

 

Zakaj je Milan Zver primernejši kandidat za strokovni svet, za vodjo odbora za zunanjo politiko?

Po mojem mnenju ni primernejši (smeh).

Glavno vprašanje je, ali lahko vlada v senci postane prava vlada. SDS, če bi na prihodnjih volitvah dobila takšen rezutat kot na zadnjih, ne bi mogla sama sestaviti vlade, ampak bi za to potrebovala še drugo stranko. Če bi bila SDS prva, bi bil Janša predsednik vlade, mesto zunanjega ministra pa bi najbrž morali odstopiti drugi stranki. Če bi SDS na volitvah končala kot druga in če bi sploh bila pripravljena iti v koalicijo, kar je veliko vprašanje, bi zunanji minister morda želel biti Janša. Bilo mi je jasno, da mesto v strokovnem svetu nima nobene praktične veljave, ampak je simbolična stvar. Zaradi tega sem bil nekoliko začuden. Zver se z zunanjo politiko ni nikoli ukvarjal. Ali je mislil, da bi lahko postal zunanji minister, ne vem.

 

Ima SDS z Janezom Janšo na čelu še možnosti za zmago?

Možnosti za relativno večino ima, da bi pa sama lahko sestavila vlado, pa težko. Stranki želim vse dobro.

 

Vi vodstvene strukture ne bi spreminjali?

O tem ne bi rekel nič.

Janša je prodoren in sposoben politik. Kakšno je javno mnenje o njem, je vprašanje. Stranka pa je z vsemi bremeni, ki jih je doživela, tudi s sodnimi zadevami, poškodovana. Zato bi se bilo treba - mogoče tudi v strokovnem svetu? -  temeljito pogovoriti. Pričakoval sem, da bo prej ali slej prišlo do tega. V Sloveniji so večino časa po letu 1990 na najvišje položaje v državi postavljali ljudi s tako imenovane levice. To ima svoje posledice in - za levico - velike prednosti. Kot vidimo - oblast omogoča tistim, ki so z njo v dobrih odnosih, službe in druge nagrade. Neprijetno dejstvo je, da se ljudje politično angažirajo tudi zato, ker se poskušajo prebiti v socialnem, žal tudi v strokovnem prostoru, postati funkcionarji ali direktorji. Premišljujejo, katera stranka bi jim to omogočila. Če se izkaže, da stranka ne more nuditi ustrezne podpore ambicioznim ljudem, pride v težave. Konservativna politika v Sloveniji težko promovira svoje ljudi, čeprav so izobraženi in sposobni.

 

Vedno sem se zavzemal, da postanejo ambasadorji ljudje, ne glede na strankarsko privrženost. Nikoli nisem nikogar vprašal, v kateri stranki je. Zdaj pa je ta meritokratski princip v zatonu. In to me skrbi. Iz tega izvirajo težave države. Spominjam se, da sem ljudi, ki so se sklicevali na stranke, celo odslovil.

 

Koga ste odslovili?

Povedal bom zgodbo. Nekoč je veljalo, da se o kandidatih za ambasadorje pogovarjamo tudi z opozicijo. Tako sem nekoč seznam predlogov predstavil tudi Borutu Pahorju, ko je bil evropski poslanec in predsednik stranke SD. Vprašal me je, ali bi lahko bil ambasador Stanislav Vidovič. Povedal sem, da sem ga bil predlagal, vendar so nekateri ugovarjali. Pahor mi je očital lustracijo, zato sem  primer še enkrat preveril. Vidoviča sem povabil na pogovor in mu predlagal, da postane veleposlanik.

 

Govorili ste o položajih, ki so jih večino časa zasedali ljudje s tako imenovane levice. Se imate za človeka z levice ali desnice?

Od nekdaj se imam za demokrata. Blizu so mi liberalci in konservativci.

 

Z Danilo Türkom danes govorite?

Pravzaprav mi še danes ni jasno, kako je mogoče, da je - v nasprotju s stališčem naše in naslednje (Pahorjeve) vlade - zavrnil podpis k mojemu imenovanju za veleposlanika na Dunaju. Z gospodom nimam nobenih stikov. Znano je, da je bil proti plebiscitu, še hujša stvar pa se je zgodila leta 1998, ko je kot ambasadar pri OZN poskušal speljati Slovenijo stran od Nata. Mi smo bili leta 1997 neuspešni pri kandidaturi, po tistem so si nekateri zelo prizadevali, da bi idejo o vstopu v zvezo Nato umaknili z dnevnega reda. Eden izmed njih je bil Türk, ki nas je včlanil v New Agenda Coalition, antinatovsko organizacijo, v kateri so bile države kot Brazilija, Egipt, Irska, Južna Afrika, Mehika, Nova Zelandija in Švedska. Novembra 1998, ko smo šli k Billu Clintonu, je Drnovšek na zajtrku v New Yorku s težavo prepričal Türka, da smo izstopili iz te koalicije. Türku je šlo na živce, ker sem javno govoril o tem dogodku.

 

Prej ste omenili, da je Janša prodoren politik. Včasih ste o njem menili, da je demagog, nesramen, hudoben, brezobziren, da rad podtika. Vaše mnenje o njem se precej spreminja.

Nekoč sva bila - začasno - sprta. On je marsikaj rekel o meni, jaz pa o njem. Potem sva se spet našla na isti strani, npr. zaradi vstopa v Nato, leta 2004 pa je bilo najino sodelovanje v Zboru za republiko podlaga za volilni uspeh. To se v politiki dogaja. To ni problem.

 

Ste ga kdaj podprli pred sodiščem?

Podpiral sem ga ves čas afere s Patrijo. Pred sodnijo pa nisem nastopil.

 

Zakaj?

Razložil sem, da raje kaj napišem. Demonstracije pred sodnijo so mi bile všeč, sam pa bi izbral drugačna sredstva. Sem pa napisal nekaj tekstov izrazito v podporo Janši in proti tej sodbi. 

 

O izstopu iz stranke ste »zaradi radikalizacije SDS« razmišljali že kakšno leto. Kaj imate v mislih, ko govorite o radikalizaciji? S katerimi potezami stranke se niste strinjali? (tekst od Petra Jančiča: http://www.delo.si/novice/politika/rupel-izstopil-sem-iz-sds-in-ne-bom-si-premislil.html., v katerem ste rekli: »Občutek sem imel, da se stranka preveč radikalizira. Nisem se strinjal z nekaterimi potezami.«

 

»Radikalizacija« - v zvezi s SDS - ni moja beseda. Gre za to, da bo morala SDS, da bi zmagala na volitvah, nekoliko spremeniti svojo retoriko. Težko razumem najnovejše stališče v zvezi z zlatim pravilom. Politika vzdržne porabe izhaja iz SDS. Jaz bi zlato pravilo podprl. Enako pri vprašanju grobišč. SDS mora biti, če hoče, da vlada v senci postane vlada, bolj popustljiva, velikodušna, kar velja tudi za Janšo. Tupatam je treba skleniti kakšen kompromis. Verjamem, da bi lahko državo reševala velika koalicija. O SDS sicer mislim, da je pomembna in koristna stranka, da je njena vloga v parlamentu zelo pomembna, da ima nekatere čudovite poslance.

 

Še vedno vztrajate, da si glede izstopa iz stranke ne boste premislili?

Vztrajam.

 

LDS ste zapustili, ko se je ladja potapljala, se tudi SDS potaplja?

Ne. V LDS sem prišel, ker se je Demokratska stranka združila z LDS. Tam sem deloval po svojih najboljših močeh, nakar sem se sprl z Antonom Ropom. Z Drnovškom se nisem nikoli.

Drnovška ste zelo cenili?

Mislim, da je bil pameten in spreten politik..

Vzpon SDS se je začel leta 2004, ko sem jaz odšel iz LDS. Volitve 2004 je bolj kot SDS dobil Zbor za republiko. Te volitve so dobile stranke pomladi, ker nam jih je uspelo povezati. Takrat je bilo jasno, da se LDS pod Ropom potaplja, da je šla po napačni poti. Sam sem se tega zavedal. Iz LDS sem odšel, ko so me vrgli iz vlade. Če bi bili v LDS pametni, bi nadaljevali sredinsko politiko Drnovška, ki je sestavljal velike koalicije. Enkrat je vključil Slovenske krščanske demokrate, drugič Slovensko ljudsko stranko.

Ko ste zapustili LDS ste rekli, da je podoba nekdanje ZK. Kaj zdaj porečete za SDS?

Svoja stališča o SDS, ki so pretežno pozitivna, sem že razložil. Bojim pa se, da »pretežno pozitivno« ni dovolj.

Vam se nikoli ne godi slabo. Vi si najdete pravo korito, kjer se vam kar dobro godi, vam je nekoč navrgel Ivo Vajgl. Tudi drugi vam očitajo menjavanje politične barve v skladu z osebnimi interesi.

Pripombe o koritih prihajajo iz hlevov. Glede na to, da sem Vajgla leta 1991 rešil iz kabineta jugoslovanskega zunanjega ministra Lončarja, bi bil lahko bolj dostojen. Naj si kar ogleda svoj hlev in svoja korita: od jugoslovenarske Socialdemokratske unije do upokojenske stranke, ki jo je uporabil, da se mu ne bi bilo treba upokojiti. Kar zadeva moje stranke, je pa tako: iz Zveze komunistov, ki, kot je znano, niti ni bila prava stranka, sem bil izključen leta 1973, ko je Vajgl še veselo plesal po njenem taktu. Izključitev iz ZK je takrat pomenila zaključek kariere. Potem sem odšel predavat v tujino. V začetku leta 1989 - celo leto pred padcem Berlinskega zidu - sem ustanovil Slovensko demokratično zvezo. Ta se je preimenovala v Demokratsko stranko, ki se je leta 1994 združila z LDS v Liberalno demokracijo Slovenije. K združevanju so nas nagovarjali prijatelji iz tujine, šlo pa je za to, da se okrepi liberalna politika. Seveda sem si prizadeval za sodelovanje, tudi s SDS. Skupaj z Janšo sva ustanovila Slovenski odbor za NATO. To približevanje je funkcioniralo do leta 2004, ko smo postali člani NATO in EU. Potem je LDS začela pešati, jaz pa sem bil odveč. Glede na to, da SDS šteje SDZ kot svojo predhodnuico, sem se vrnil tja, kjer sem začel. Tudi Janša je bil moj podpredsednik v SDZ.

Zagrebški veleposlanik Vojko Volk v svoji knjigi opisuje dogodek iz 2005, ko je Franc Rode, ki je proučeval politika Talleyranda, rekel, da je ta kar tridesetkrat zamenjal gospodarja. Vi ste se po Volkovem opisovanju čutili izzvanega in ste odgovorili, da se je to vam zgodilo le nekajkrat, bodoči kardinal pa vam je odvrnil, da ste še mladi in imate še čas. Ste se zdaj, ko ste izstopali iz SDS spomnili te izjave?

Tega dogodka se ne spominjam in ne verjamem, da je bilo ravno tako. Sicer pa imam Talleyranda za izjemnega diplomata. Pred očmi je imel interese Francije in ne interese Napoleona ali monarhije. Na Dunajskem kongresu je leta 1815 dosegel, da je Francija iz sovražnice postala zaveznica svete alianse, kar je bil velik uspeh. Vojka Volka smo sprejeli v MZZ, ker je njegova socialistična stranka izpadla iz parlamenta in ker me je tako prosil Viktor Žakelj. Dali smo mu priložnost.

Slovenija ima povašem mnenju dovolj pamet­nih ljudi, vendar marsikdo ne želi sodelovati v politiki, ker je obupal nad njo. Ste tudi vi že obupali? Kateri stranki se boste zdaj priključili?

Dejaven sem v Zboru za republiko, pišem kolumne, sicer sem aktiven na akademskem področju, delam na dveh fakultetah.

Razmišljate, da bi sami ustanovili stranko?

Podprl bi jo, če bi bila sredinsko konservativna. Slovenija jo potrebuje. Če pomislite, da so doslej 85 odstotkov časa zmagovale druge stranke, je prišel čas, da država dobi bolj uravnovešeno podobo. Navsezadnje se je izkazalo, da levičarska politika tudi v Evropi nima prave opore — mislim na Sirizo in podobne projekte.

Kdo bi lahko bil voditelj nove stranke?

Do volitev je še nekaj časa. Nimam natanče ideje. Obstajajo ljudje in pogovori. Včasih sem bil zraven pri takšnih pogovorih, kaj več od tega pa ne.

Kakšne ideje?

To so zelo neformalne zadeve in oddaljene od realnosti, so pa dobre.

Bi ljudje, ki ste jih omenjali - Matej Avbelj, Barbara Brezigar, Miro Cerar, Damir Črnčec, Jože Dežman, Peter Jambrek, Janez Janša, Romana Jordan, Matej Lahovnik, Dušan Mramor, Boris Popovič, Vasko Simoniti, Matej Tonin, Žiga Turk - lahko sestavljali novo stranko?

Ti bi lahko sestavljali idealno vlado. Nisem pa nobenega od njih prosil za dovoljenje, da ga omenjam.

Vas mika funkcija predsednika države?

O tem nisem razmišljal. V tem trenutku imam polno glavo drugih načrtov.

Kaj pa kakšne druge funkcije, ki ste jih že poskusili zasesti: direktorsko mesto RTV, predsedovanje  KPK?

To so bile provokacije. Je pa dejstvo, da me zanimajo mediji. Svojo kariero sem tudi začel na tem področju – Nova revija je bila pomemben medij. Prav bi bilo, da bi dobili nek neodvisen, sredinski medij, ki ne bi navijal zgolj samo za eno stran in bil v rokah zgolj ene opcije.

Jeseni lahko pričakujemo nove medije, ki jih je napovedal Janša. Verjamete, da bo neodvisni? Že sama ustanovitev je, kot kaže, nezakonita.

Podpiram vsako pobudo v smeri večje pluralnosti medijev in ta je gotovo pozitivna.  Le malo se bojim za njihovo usodo, ker so preveč povezani s stranko. In ne vem, koliko javnost ceni takšne medije. Stranke bi morale dati roke stran in medije pustiti tistim ljudem, ki se nanje spoznajo, da uravnovesijo poročanje.

Ko ste govorili o veliki koaliciji, ste omenili tudi Cerarja. Se vam torej zdi primeren za člana vlade in morda neprimeren za premiera? Ali je primeren za premiera in bi potreboval drugo ekipo?

Malo sem fantaziral. Recimo, da bi imeli švicarski model, kjer menjajo predsednika vsako leto. Slovenija je zelo razklana, za preseganje te razklanosti ne bi bilo slabo oblikovati koalicijo iz vseh glavnih struj v politiki.

Zanima nas vaše mnenje o Cerarju.

Cerar in Dušan Mramor sta dva sposobna človeka. Cerar se mi morda zdi le malo neodločen.

Ta neodločnost se po vaših besedah kaže pri izbiranju ministrov in nekaterih političnih potezah. Ste lahko bolj konkretni?

Nimam kaj dodati. Cerar se mi ne zdi negativen, le nekatere njegove izbire so bile slabe.

Katere?

Izbira ministric za izobraževanje, ministra za infrastrukturo, ki je nastopil z idejo, da še trideset let ne bomo potrebovali drugega tira.

Kaj pa ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc?

Podobno nesrečna zgodba. Sicer pa nimam pravice, da bi zdaj po vrsti ocenjeval, kdo je primeren.

Koristno za državo bi bilo, da bi našla bolj miren, strpen, premišljen in strokoven  način vladanja. Treba bi bilo upoštevati meritokracijo.

Ste osebno kdaj vplivali na medije? Nekateri novinarji zamerijo, da so prihajala navodila - želje z vaše strani, o odhodih z določenih  dopisniških mest.

To preprosto ni res. Za koga naj bi pa šlo?

 

 

Se vam zdi primerno, da zunanji minister objavlja svoje tekste v časopisu?

Vam se ne zdi? Marsikje je to običajno.

 

Običaj?

Ministri objavljajo mnenja na t.i. »op ed« straneh, npr. Henry Kissinger, Condoleezza Rice, Joschka Fischer... Nekoč sva z Riceovo objavila skupen članek. Zunanji ministri to počnejo. Seveda, če znajo pisati.

 

Bojan Dobovšek trdi, da so v Sloveniji izjemno močne interesne skupine

nekdanjih političnih strank ter finančni, odvetniški in gejevski lobij. Se

strinjate?

To je tako splošna izjava, da se z njo sploh nima smisla nestrinjati. Seveda so določeni  lobiji močni.

 

Kateri?

Zelo velik vpliv ima družba okoli predsednika Kučana - Forum 21.

 

Ste občutili njihove vplive?

V novejšem času ne, v času, ko je bil Kučan predsednik, pa je bilo veliko sugestij. A sam nisem pretirano občutljiv za intervencije.

 

Zaradi koliko postopkov odhajate na sodišče? Zgolj zaradi upokojitve, s katero se niste sprijaznili?

Pritožil sem se zoper ravnanje ministrstva za zunanje zadeve, ker so me po enem letu razrešili iz političnih razlogov.. Po zakonu o zunanjih zadevah se kariera v zunanji službi neha po 68. letu, mene so pa leto prej upokojili..

 

Ker so upoštevali Zujf.

Preberite si 246. člen.

 

Lahko ga citiramo.

Pravi, da se lahko delovno razmerje podaljša, če gre za nemoten potek dela. V diplomaciji sploh ni enoletnih mandatov, sploh pa so me poslali v Trst, ko je ZUJF že veljal. Zaposlitev so podaljševali mnogim, meni pa ne, ker je prišla vlada Alenke Bratušek. 

 

Z ministrstva so odšli še drugi, po besedah Erjavca osem.

Tam je še kopica bivših jugoslovanskih diplomatov, na ljubljanski univerzi so obdržali več profesorjev, čeprav so že izpolnili pogoje za upokojitev. Če imate prijatelje, se da vse dogovoriti. Vendar v mojem primeru ni šlo za upokojitev, ampak za nespoštovanje pogodbe, ki se je iztekla leto pozneje.

 

Kdo je ostal?

To lahko preverite sami. 

 

Se pa strinjate z Zujfom, da se morajo ljudje, ki izpolnjujejo pogoje, upokojiti?

V Sloveniji imamo zanimiv položaj. Po eni strani pripravljamo reforme proti zgodnjemu upokojevanju in za to, da bi ljudje delali čim dlje, ZUJF pa deluje v nasprotno smer.

 

Za mesto konzula v Trsu se verjetno poleg vas najde še kakšen primeren kandidat?

Ne verjamem, da bi šel kdo za generalnega konzula samo za eno leto. Upam si tudi trditi, da boljšega od mene ni tako preprosto najti..

 

Je pa ta postopek zdaj na sodišču končan? Sodišče je še enkrat odločilo, da vam odškodnina ne pripada.

 

Prvič: jaz te nove razsodbe ne poznam, ker je nisem dobil, ampak so jo dobili samo mediji, kar najbrž ni prav. Drugič: kakor vidim, v Sloveniji narašča prepričanje, da sodišča ne sodijo po pravici, 

 

Ampak saj ste izkoristili vse pravne možnosti? Vložili ste tudi revizijo kot izredno pravno sredstvo, a je vrhovno sodišče odločilo, da vaše pritožbe ni mogoče šteti za revizijo.

Z vrhovnim sodiščem nisem imel nobene komunikacije.

 

Pritožili ste se na višje sodiše, oni pa so jo po dolžnosti oddali na vrhovno.

Kot sem rekel, veste več kot jaz.

 

To so potrdili na sodišču.

Ne vem, zakaj naj bi se zagovarjal pred vami

 

Arbitražna odločitev bo znana do konca leta. Bili ste mnenja, da je arbitražna odločitev kapitulacije in popuščanje, ki si ga Slovenija ne bi smela dovoliti. Imate še tako stališče?

Po mojem je Slovenija v času Pahorjeve vlade naredila napako. Izid je lahko tak ali drugačen: lahko, da nam bo arbitraža  dala služnost, ne pa teritorialnega dostopa do mednarodnih voda. Če bi imeli srečo, bi nam arbitraža prisodila dostop do teritorialnih voda.  ampak tega po mojem Hrvati ne bojo sprejeli. Doslej  niso spoštovali ničesar, kar jim ni koristilo. Mislim, da je bila zamujena priložnost, ko Hrvaška še ni bila ne članica EU, ne Nata: takrat smo imeli večjo možnost vplivanja. Ko smo še predsedovali EU, smo zahtevali popravke dokumenatcije za pristopna pogajanja. Oni  so risali zemljevide po sredini Piranskega zaliva itd. Nato je prišla nova vlada, ki je nekaj mesecev zaostrovala, nato pa so popustili.

Pritiskom ZDA?

Ne vem, če ZDA. Predsednik vlade Pahor mi je nekoč rekel, da smo bili na robu vojne, da nam je grozila resna kriza v slovensko-hrvaških odnosih in se je bilo treba nekaj dogovoriti.

 

 

 

Dr. Dimitrij Rupel

Ervin Hladnik Milharčič vas je označil za 'sijajnega razgrajača', kako bi se sami?

Prijazen oporečnik.

Še hranite znamenito knjižico s telefonskimi številkami? Koliko jih je

že v njej?

Ni knjižica, ampak i-phone. Številk je veliko, vendar jih redko uporabljam. Mnogi njihovi lastniki so danes drugje.

Vas bližnji kličejo po imenu, priimku ali vzdevku?

Po imenu.

 

Ljubljana, Strunjan ali Washington?

Ljubljana je povezana z dolžnostmi, Strunjan z lepoto, Washington z vznemirljivim življenjem.

Glasba nečakinje Anje Rupel, klasika ali Avsenikova?

Anja je zelo nadarjena pevka in jo rad slišim. Sicer ne morem brez klasike. Mozartovo Čarobno piščal sem poslušal vsaj stokrat.

Na kateri funkciji ste se počutili najbolje?

Tega ni težko uganiti: kot zunanji minister, ki predseduje Svetu EU za splošne zadeve in zunanje zadeve (2008).

 

6. SLOVENCI V HRVAŠKEM ŽEPU

 

Nekoč

 

Nekaj dni potem, ko je na hrvaških volitvah zmagal Ivica Račan, mi je (20. januarja 2000) v newyorško hotelsko sobo telefoniral Janez Drnovšek. Povedal je, da bo Boris Frlec odstopil s položaja zunanjega ministra, in se pošalil, da mi je gotovo dolgčas v Ameriki. Nato mi je predlagal, naj čim prej prevzamem položaj zunanjega ministra v njegovi vladi. Ko sem prišel v Ljubljano, sva se pogovarjala o aktualnih zunanjepolitičnih vprašanjih, ki so večinoma zadevala zapletene slovensko-hrvaške odnose: od hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke in neporavnanih računov Jedrske elektrarne Krško do slovensko-hrvaške državne meje. Z mejo ni bilo sreče niti v času Peterletove vlade - ko smo se prvič srečali s trdovratnostjo in protislovnostjo hrvaške politike - niti pod Drnovškom, ki je Tuđmanov »njet« doživel na sestanku z Valentićem septembra 1995 v Mariboru, niti ob podpori Clintonove administracije oz. z misijo njegovega obrambnega ministra Williama Perryja leta 1999. S predsednikom Drnovškom sva sklepala, da bo zdaj, po Tuđmanovi smrti (1999), predvsem pa po nastopu Račanove vlade lažje reševati naše nesporazume in težave. K podjetju smo - zaradi strankarskega prijateljstva s hrvaško levico - pritegnili celo Janeza Kocijančiča, naš pogajalec pa je postal profesor mednarodnega prava Miha Pogačnik. Poleti (19. julija) 2001 je bil t.i. Sporazum Drnovšek-Račan, videti sklenjen in zapečaten. Slovenija je bila sicer na prvi pogled previdna: Sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju (t.i. SOPS), za katerega je veljalo, da bolj koristi Hrvaški kot Sloveniji,  sta slovenska in hrvaška vlada podpisali že leta1997, slovenski parlament pa ga je ratificiral istega dne (19. julija 2001), ko je bil parafiran sporazum o državni meji. Toda na hrvaški strani se je stvar ustavila. 24. julija 2001 je predsednik saborskega odbora za zunanjo politiko Tomac poročal, da je odločanje o parafiranem sporazumu odloženo, nakar so se v hrvaški javnosti začeli vrstiti glasovi, ki so nasprotovali sporazumu o meji; dokler ni naslednje leto njegovo neveljavnost urbi et orbi razglasil zunanji minister Picula. Dejstvo je, da hrvaška vlada kljub vsem napornim dogovorom in obljubam ni formalno podpisala sporazuma Drnovšek-Račan, ampak ga je samo parafirala, kar pomeni, da so bila pogajanja uspešno končana. Slovenija se je - tudi s pomočjo pisca teh vrstic - branila, da parafirani sporazum kljub vsemu pomeni »mednarodno-pravno dejstvo«.

 

Dogodkov, kot je bil opisani, je bilo mnogo. Hrvaška stran se je večkrat izognila  dogovorom s Slovenijo, največkrat pa tistih, ki jih je bila sklenila, ni spoštovala - ker je za reševanje problemov uporabljala drugačna sredstva, največkrat politiko izvršenih dejstev. Tako je Hrvaška leta 2004 poskušala ugnati Slovenijo s tem, da je razglasila zaščitno ekonomsko ribolovno cono (ZERC), ki jo je Slovenija komaj nevtralizirala s pomočjo EU oz. s »tristranskim zapisnikom o ZERC« (agreed minutes). Nič bolje ni bilo npr. novembra 2006, ko smo se s Sanaderjevo vlado dogovorili za »paketno reševanje« (banka, nuklearka, pokopališča, meja...), nakar so nam sporočili, da nimajo podpore za takšen pristop. Hrvaška je predlagala rešitev mejnega vprašanja na hamburškem sodišču, katerega član je bil Hrvat, Slovenija je predlagala sodišče OVSE, katerega predsednik je bil boter jugoslovanskega razdruževanja Robert Badinter; strinjali smo se celo s prepustitvijo mejnega vprašanja sodišču ICJ v Haagu - vendar ob pogoju, da presoja po načelu ex aequo et bono. Hrvaška je slovenske predloge dosledno zavračala.

 

Leta 2008 je Slovenija predsedovala Evropski uniji, pri čemer je soodločala tudi o napredku Hrvaške pri pristopnih pogajanjih z EU. Stališče slovenske vlade je bilo, da Hrvaška pri teh pogajanjih ne more uporabljati gradiv, ki vsebujejo prejudice, med katerimi je bil najbolj slaven zemljevid, ki je imel vrisano državno mejo po sredini Piranskega zaliva. Hrvaška diplomacija je temeljito rovarila zoper Slovenijo, ki vse do volitev 2008 ni popuščala. Zahtevali smo izločitev gradiv, ki so vsebovala neutemeljene rešitve. Naslednja (Pahorjeva) vlada je bila v začetku videti odločna in je razglašala, da bo nasprotovala hrvaškemu vstopu v EU, če ne bo prišlo do popravkov. Nato je iz razlogov, o katerih tu ne bi razpravljal, popustila, Pahor pa se je z gospo Kosorjevo zmenil za arbitražni sporazum, ki je vseboval natanko tiste pasti, zaradi katerih smo danes v težavah, in ki je - skoz šivankino uho - doživel tudi referendumsko potrditev. Rezultat referenduma dokazuje, da Slovenci glede mejnih vprašanj še daleč nismo enotni, ampak razdeljeni na praktično dve enaki polovici.

 

Ko pregledujemo podatke o slovensko-hrvaških diplomatskih odnosih, se hote ali nehote postavi vprašanje, od kod vse te napetosti in nesporazumi? Za zanesljive odgovore bi potrebovali več prostora, kot ga dovoljuje tukajšnji zapis, nekaj elementov pa je že mogoče najti v analitičnih poročilih, med katerimi je tudi nekaj knjig in člankov pisca teh vrstic. Leta 1991 smo bili začudeni, ko so prijatelji iz tujine prostodušno domnevali, da sta Slovenija in Hrvaška dvojčici, in ko so tovrstne domneve igrale določeno vlogo tudi pri hkratnem mednarodnem priznanju obeh držav. Za takšno vezano trgovino je deloma odgovorna avstrijska oz. avstro-ogrska zgodovina, saj je v začetku 20. stoletja šlo za vprašanje, ali bo (južno)slovansko središče v Beogradu ali v Zagrebu, pri čemer so bili Slovenci videti bolj ali manj pospravljeni v hrvaškem žepu. Navsezadnje je Korošec - v slogu Majniške deklaracije, ki se je sklicevala na hrvaško državno tradicijo - Narodni svet leta 1918 vodil iz Zagreba. Novejše slovensko-hrvaške napetosti izvirajo predvsem iz jugoslovanske krize, ki je dosti bolj kot Slovenijo - zaradi srbske manjšine - prizadela Hrvaško, ki je prva leta zaostajala za Slovenijo, navsezadnje tudi pri vključevanju v EU in NATO.

 

 

In danes

 

Arbitražni sporazum (2009) je prinesel kup personalnih presenečenj (npr. sodnika Sekolca), predvsem pa nevarno (pravno-terminološko) past. AS razlikuje med »mejo med RS in RH« (člen 3a) in »stikom Slovenije z odprtim morjem« (člen 3b), pri čemer je (v 4. členu) za reševanje meje predvideno drugačno pravo kot za določitev »stika«.[3]

 

Z besedo »stik« se je AS izognil besedi »meja«, čeprav neposredni izhod iz ozemlja/morja Slovenije na odprto morje lahko pomeni samo mejo. Sporazum Drnovšek-Račan je Sloveniji zagotovil neposreden teritorialni stik/izhod na odprto morje in je vseboval tudi zemljevid, ki ta izhod nazorno prikazuje. Pri tem sporazumu ni šlo za navaden »stik«, ampak za teritorialni prehod s pomočjo koridorja oz.  t.i. dimnika.

 

 

In zdaj smo pri najnovejšem škandalu. Začel se je 22. aprila 2015, ko je slovenski minister Karl Erjavec izjavil, da bo - po njegovih neformalnih informacijah - arbitražno sodišče Sloveniji prisodilo stik z odprtim morjem.[4] Ta izjava, ki sama po sebi ni nič drugega kot ponovitev teksta iz arbitražnega sporazuma, je razvnela strasti na Hrvaškem. Ministrica Pusićeva je 1, maja od Erjavca zahtevala pojasnilo o »njegovih neuradnih informacijah, da bo Slovenija dobila izhod na odprto morje.«[5] Ta zaplet vsebuje dva problema: 1. razliko med Erjavčevo nedolžno izjavo o »stiku« in interpretacijo Pusićeve, da gre za »izhod na odprto morje«; in 2. očitek, da gre za nedovoljene komunikacije med Slovenijo in Arbitražnim sodiščem.

 

Kot vse kaže, je bil Erjavec na tekočem z domnevami iz telefonskih pogovorov med Sekolcem in Drenikovo, Pusićeva pa - po vsej verjetnosti - s (hrvaškimi?) prisluhi tem pogovorom. Tragično pri tem je, da je iz telefonskega pogovora sicer mogoče domnevati o delitvi Piranskega zaliva, ne pa tudi o »izhodu na odprto morje«. Sogovornika razpravljata o spornosti slovenskega epikontinentalnega pasu (»Guillaume ni na naši strani«) in o režimu plovbe v koridorju skozi hrvaško morje...

 

Del slovenske javnosti je prepričan, da je arbitražno sodišče bolj kot Hrvaški naklonjeno Sloveniji in da si Hrvaška prav zato mrzlično prizadeva diskreditirati sodišče in odpraviti sporazum.Vprašanje je, na čem so utemeljena velika pričakovanja? Na dialogu med Sekolcem in Drenikovo? Dejansko ta dialog govori ravno nasprotno. Namesto 80% Piranskega zaliva, kot ga je prinesel sporazum DR, je zdaj govor o 75% ali celo 66% Piranskega zaliva, medtem ko Sekolec in Drenikova o teritorialnem izhodu na odprto morje sploh ne govorita. Ti znaki prej kot o naklonjenosti do Slovenije govorijo o upoštevanju argumentov Hrvaške. O njeni diplomaciji pa vemo, da ni pripravljena na kompromise, le na uveljavitev svojih načrtov.

 

Kot vse kaže, je glavni problem, ki sta ga s svojo prostodušnostjo povzročila Drenikova in Sekolec, nagovarjanje sodnikov. Poleg »večerij« in »seznamov«, ki naj bi prepričali sodnike, v pogovoru nastopa tudi načrt prevare. Sekolec naj bi v svoj računalnik prenesel dokumente Drenikove, da jih morebitni preiskovalci ne bi mogli pripisati Drenikovi.

 

Najhujša nevarnost pa je, da bo sodišče v primeru, če bo nadaljevalo s sojenjem, želelo popraviti vtis pristranosti in bo torej manj naklonjeno Sloveniji, kot je bilo namenjeno v začetku.

  

 

7. NEMIRNO REŠEVANJE SPOROV

 

 

Od razlag, ki jih je v drugi polovici devetdesetih let doma in po svetu, npr. v Ovalni sobi Bele hiše, izrekal Janez Drnovšek - pri čemer najbrž niti ni imel ambicije, da bi bil izviren - sem si zapomnil tisto, ki je bila namenjena zaustavitvi Miloševićeve vojne: da bi dosegli sporazum, je potrebna prepričljiva grožnja (»credible threat«). Diplomacija, je bil prepričan Drnovšek, bo uspešna, če jo bo podpiral NATO. Ne glede na to, ali srbsko politiko devetdesetih let imenujemo zaostalo in predmoderno, si morajo napredne in moderne države, med katere se je štela tudi Slovenija, v nekem trenutku pomagati s fizično silo. Navsezadnje tudi slovenska osamosvojitev - čeprav je bil levji delež naloge v rokah diplomatov - ni mogla uspeti povsem brez orožja. Vendar po vsaki vojni - tudi če traja trideset let - pride mir. Vojaki predajajo štafeto diplomatom. Čim prej, tem bolje. Nekatere države so bolj bojevite in manj moderne od drugih. Denimo, da gre za slovensko-hrvaški spor.

 

Standard mednarodne skupnosti naroča, naj mednarodnih sporov, kot Slovenci prevajamo spore med državami, ne bi reševali z vojskami in vojnami, ampak - na miren način - z diplomacijo in z mednarodnimi sodišči. Takšen standard si je mednarodna skupnost, kot imenujemo skupino modernih, pretežno zahodnih držav, izoblikovala na temelju izkušenj, ki so jih prinesle, in zakonov, ki so jih postavile nekdanje vojne in mirovne konference od vestfalskega (1648), preko dunajskega (1815) in berlinskega (1878) do versajskega (1919) in pariškega (1946) sporazuma. Evropske države priporočajo takšno ravnanje in predpisujejo takšne standarde ne glede na to, ali so ga same sposobne popolnoma upoštevati ali ne. Navsezadnje smo imeli jugoslovansko krizo, ki smo jo diplomatsko rešili le v Sloveniji, medtem ko so na Hrvaškem in po Bosni, na Kosovu in celo v Makedoniji dolga leta jezdili jezdeci apokalipse. Navsezadnje imamo bližnjevzhodno krizo in mirovni proces, ki ohranja ali poslabšuje tradicionalna razmerja moči. Imamo spor med suniti, ki obožujejo Mohamedovega tasta in 6 knjig, in šiiti, ki namesto tasta obožujejo Mohamedovega zeta in bratranca, medtem ko se zanesejo na vsega 4 knjige.

 

Pred nekaj dnevi se je k besedi o vojni in miru priglasil tudi nekdanji slovenski predsednik Kučan, ki je - če ga je pisec teh vrstic prav razumel - nekako okaral Evropsko unijo, češ da daje v zvezi z Ukrajino prednost »konfrontaciji«, ni pa sposobna dialoga, s katerim bi bilo mogoče preprečiti tragično dogajanje v Lugansku, Donecku in na Krimu. Po takšnih izjavah predstavnikov (?) EU Rusom res ni treba več veliko govoriti, saj je že vse povedano. Za ukrajinsko-ruski spopad je kriva Evropska unija, kamor seveda spada tudi Slovenija. Z drugimi besedami je Kučan aktualni slovenski politiki - ki jo sicer vodi iz ozadja - očital,da je zaostala in predmoderna.

 

Toda te vrstice so prvenstveno namenjene slovensko-hrvaškemu sporu, ki naj bi ga v skladu z evropskimi standardi - vse od leta 1995 - reševali na miren način. Kot je bilo že povedano[6], imajo Hrvati še večje probleme s takšnim reševanjem mednarodnih zapletov kot Slovenci, k temu pa so nekaj malega prispevali sami Slovenci, ki so se pred sto leti razglasili za »alpske Hrvate«, nakar so gradili skupno državo (Jugoslavijo) najprej po hrvaških načrtih, nato po srbskih, navsezadnje pa po sovjetskih - šele od leta 1991 naprej pa si svojo državo postavljajo po lastnih načrtih. V času jugoslovanske krize se je razširila fama, da so Slovenci in Hrvati pravzaprav »siamski dvojčki«, tako da je bila za rešitev te deformacije potrebna diplomatska kirurgija. Če je ne bi bilo, v Sloveniji ne bi imeli vojne 10 dni, ampak nekaj let!

 

Ob tem ne bi smeli pozabiti, da so nekoč v Beogradu imeli Hrvate za katoliške Srbe, v Zagrebu pa so imeli Srbe za pravoslavne Hrvate. Še v času jugoslovanske krize so Srbi pravili, da v Bosni in Hercegovini poleg običajnih Srbov živijo hrvaški in muslimanski Srbi; Hrvati pa so govorili o srbskih in muslimanskih Hrvatih.

 

Slovensko-hrvaški spori so v primerjavi s srbsko-hrvaškimi relativno majhni in temu primerno se je Slovenija tudi obnašala. V primeru sporazuma Drnovšek-Račan je ravnala evropsko: za nekaj hrvaške dobre volje - in slane vode - je ponudila kar lep kos kopnega; vendar so Hrvati hoteli  kopno in morje, poleg tega pa se niso nikoli opravičili, ker so leta 2001 izskočili iz drvečega sporazuma (Drnovšek-Račan), ampak so rajši uprizarjali različne incidente v Piranskem zalivu. Slovenskih povračilnih ukrepov ob hrvaškem vključevanju v EU in NATO se niso bali. Alpskih Hrvatov, ki so pri sporazumu Pahor-Kosor (2009) za obrambo svojih stališč najprej izbrali zgovornega nevedneža, nato pa so se z izborom Ronnyja Abrahama naredili Francoze, se jim ni bilo treba bati. Običajni Hrvati tudi ne verjamejo špekulacijam Alpskih Hrvatov, v katerih se je prebudil narodni ponos, da so jih zmožni zaustaviti na schengenski meji. Ali je mogoče računati na evropsko miselnost Hrvaške pri odpiranju zapornic NATO in EU za Srbijo, je drugo vprašanje.

 

Prava siamska dvojčka sta - kljub temu, da imata različne cerkve, pisave in druge navade - namreč Srbija in Hrvaška. To pokaže že primerjava zemljevidov Šešljeve Velike Srbije (ali Garašaninovega Načertanija) in Neodvisne države Hrvaške, ki pokažeta, kako velika ozemlja sosednih držav so si lastili njuni voditelji.

 


Navedenim primerom, ki kažejo težavnost mirnega ali diplomatskega reševanja sporov na Balkanu, bi lahko dodali še marsikaj. Srednjeveški in poznejši evropski spori o pristojnostih Rima so se preselili na Vzhod in na Jug, kjer si stojijo nasproti Evropejci in Rusi, Židje in Palestinci, Grki in Turki, suniti in šiiti, afriški poglavarji in njihovi podložniki - ki zdaj bežijo v Evropo... 

 

Če pogledamo te primere in sezname, se bomo še toliko bolj začudili, s kakšno ihto so se sosedje Hrvati zaleteli ob arbitražni sporazum, ki je bil leta 2009 zaradi slovenske vljudnosti (naivnosti?) narejen bolj ali manj po hrvaškem okusu? Gre res za novo zvijačo, ki se je pojavila, ko so Hrvati pač dobili, kar so potrebovali, podporo za EU in NATO, in ko jih bolj kot urejena državna meja mikajo incidenti, v katerih bi dokazovali alpskim sonarodnjakom, da še daleč ni res, da so Hrvati zaostali za Slovenci. Kaj pa tvegajo? Da bi Slovenci - ob neumnem zaničevanju svoje čudežne narave - nehali hoditi na hrvaško morje? Da bo Slovenija začela mrzlično graditi drugi tir med Divačo in Koprom?

 

 

8. ZUNANJE ZADEVE

 

 

(Skrajni čas za bolj temeljito ukvarjanje z zunanjimi zadevami.)

 

Slovenski politični analitiki - da o slovenskih politikih ne govorim - so pogosto podcenjevali zunanje zadeve. Nekoč se slovenski politiki - z izjemo Edvarda Kardelja, ki je bil v začetku (1948-1953) zunanji minister socialistične Jugoslavije - z zunanjo politiko bodisi niso hoteli bodisi niso mogli ukvarjati, ker je bila pač v pristojnosti Beograda in predvsem srbske politike. Potemtakem je logično, da Enciklopedija Slovenije sploh ne pozna gesla mednarodni odnosi, pozna pa, denimo, medrepubliške odnose. Kot je znano, je radovednost, ki jo je na področju zunanje politike - s poskusi povezav z italijanskimi, avstrijskimi in nemškimi deželami - pokazal Stane Kavčič, prispevala k njegovemu rušenju.

 

Mimogrede: slovenski voditelji se nekoč tudi niso kaj prida zanimali za morske zadeve, saj je menda nekdo, skoraj najvišji, med njimi menil, da »morje smrdi«. V skladu s tem sta mednarodno in morsko pravo dolgo časa ostala ob robu slovenskega akademskega zanimanja, kdor pa se je že hotel ukvarjati z njima, se je vpisal na zagrebško ali beograjsko univerzo.

 

Posledice takšne politične (in akademske) malomarnosti so se pokazale že pri izbiranju ekspertov za - v Piranski zaliv potapljajoči se - arbitražni sporazum o državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Prejšnji teden se je navsezadnje izkazalo, da Slovenija Sekolca ne more (noče?) nadomestiti z nobenim slovenskim strokovnjakom, ampak se je »naredila Francoza« in za slovenskega arbitra imenovala »spoštovanega gospoda« Ronnyja Abrahama, o katerem ni mogoče reči nič slabega, vendar seveda ne more poznati slovenskih razmer, predvsem pa je od njih neodvisen in bo potemtakem njegovo delo, če ga bo sploh mogel opravljati - razen da bo dobro plačano - tudi na neki način neodgovorno. Bo na račun spoštovanega gospoda, če mu spodleti, slovenska javnost sploh lahko kaj pripomnila, da o opevani odgovornosti sploh ne govorimo?

 

Pisec teh vrstic - iz bolj ali manj znanih razlogov, predvsem pa zaradi lastnega trdnega prepričanja - meni, da je prišel čas, ko se morajo Slovenci bolj zbrano kot zadnja leta ukvarjati z zunanjo politiko, mednarodnimi odnosi in diplomacijo. Čeprav bi se morali stante pede odreči hohštaplerski kandidaturi nekega bivšega predsednika in čeprav bi morali - morda v okviru kakšnega resničnostnega šova? - preskusiti znanje jezikov zunanjega pa še katerega ministra, bi si morali predvsem povrniti ugled v Evropski uniji in NATO, ki je načet tudi zaradi »soliranja« z Rusijo in zaradi brezbrižnosti do Ukrajine.

 

Kaj nam bodo pomagale tople malice in - razumljive - domače socialne podpore, če bosta Trst in Reka prehiteli Koper, če Hrvaška ponovno razglasi zaščitno ekološko ribolovno cono in prepove slovenskim ribičem loviti ribe v Piranskem zalivu; če - bognedaj - Hrvaška priredi mornariške manevre v Savudrijski vali???

 

V času, ko hrvaško zunanje ministrstvo deluje kot uglašena vojska in ko njegovi diplomati obiskujejo vsa svetovna ministrstva in razlagajo, kakšno krivico jim povzroča Slovenija, se razglašeni slovenski MZZ ukvarja s podaljševanjem in skrajševanjem diplomatskih ali konzularnih mandatov, pri čemer podaljševanje definirajo kot skrajševanje, skrajševanje pa kot podaljševanje. (Piscu teh vrstic so recimo »podaljšali« mandat, ki naj bi po prepričanju ministra Erjavca trajal 29 dni, na eno leto, gospe Stabej pa so štiriletni mandat podaljšali za dve leti, nakar so ga skrajšali iz šestih na pet let.) Poleg družinskih zgodb iz Erjavčevega kabineta, MZZ pretresa prisluškovalni škandal. Ob tem poslušalcu treh objavljenih telefonskih odlomkov zbuja začudenje predvsem to, da v njih ni nič novega ali neznanega; slovenski javnosti pa lahko zbuja začudenje predvsem retorika hrvaškega predsednika vlade, ki zbuja vtis, kot da je ravnokar prebral besedilo arbitražnega sporazuma in kot da je prisluškovanje slovenskim telefonom nekaj običajnega, kar »se ne komentira«.

 

Hrvaški, pariški in drugi škandali so začasno odvrnili pozornost od glavnega problema slovenske zunanje politike, ki jo je prvi blagoslovil prejšnji predsednik republike in ki jo je nekaj dni nazaj pri ruski kapelici v svojem govoru potrdil eden njegovih predhodnikov, ko je protestiral zoper politiko Evropske unije - katere članica je Slovenija - in posredno podprl rusko intervencijo na Krimu, v Donecku in Lugansku. Ta politika Sloveniji seveda ne more povrniti nekdanjega ugleda, saj je podobna podpori, ki je je bila nekoč deležna Sovjetska zveza, ko je intervenirala na Madžarskem ali v Češkoslovaški.

 

Obstaja možnost, da bo arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško (Pahor-Kosor 2009), potem ko je razpadel - ker ga Hrvaška po vstopu v EU in NATO, tudi zaradi slovenske lahkovernosti, očitno ne potrebuje - tudi propadel, kot se je nekoč (2001) zgodilo sporazumu Drnovšek-Račan. Za ta primer bi se morala slovenska (zunanja) politika zresniti in strezniti. Razlogov za opustitev Cerarjeve koalicije z Erjavcem in DeSUS je dovolj in preveč, vendar sama opustitev ne bi bila dovolj. Zdi se, da bi bila najboljša, tako rekoč edina rešitev velika koalicija, ki bi lahko - namesto tiste, ki jo ponuja Erjavec - izdelala novo strategijo zunanje politike. Slabe izkušnje s sporazumi od prvega (Drnovšek-Račan) do najnovejšega (Pahor-Kosor) navajajo k temu, da se obnovijo pogajanja, pri katerih bi Slovenija napovedala, da brez sporazuma o meji Hrvaška ne bo videla niti evra niti Schengena. Čeprav primerjave z Grčijo v teh dneh niso najbolj popularne, bi se vendar lahko spomnili grške trdovratnosti v zvezi z Makedonijo in Ciprom, ki Grčiji ni prinesla sramote, ampak sloves odličnih pogajalcev in diplomatov.


[1] Da gre za podaljšanje do »predvidenega ponovnega odločanja« čez eno leto (31. VII. 2013), piše v dopisih Karla Erjavca z dne 22. 6. 2012 in Jane Kvaternik z dne 26. 7. 2012.

[2] Glej članek Granta Rumleya in Amira Tibona »The Death and Life of the Two-State Solution« (Smrt in življenje rešitve z dvema državama), Foreign Affairs, July/August 2015, str. 82.

[3] »3. člen: Naloga arbitražnega sodišča (1) Arbitražno sodišče določi: (a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju; (b) stik Slovenije z odprtim morjem; (c) režim za uporabo ustreznih morskih območij...« Sledi »4. člen: Uporabljeno pravo Arbitražno sodišče uporablja: (a) pravila in načela mednarodnega prava za odločitve iz točke (a) prvega odstavka 3. člena; (b) mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine, za odločitve iz točke (b) in (c) prvega odstavka 3. člena.«

 

 

[4] Hrvaški mediji so 22. aprila 2015 sporočili, da je »Karl Erjavec, slovenski ministar vanjskih poslova, rekao .. u srijedu da ima neslužbene informacije da će Arbitražni sud koji rješava granični spor Hrvatske i Slovenije u presudi omogućiti kontakt Sloveniji s otvorenim morem te je naglasio da bi bio jako razočaran ako se to ne dogodi.« 

[5] Ministrica vanjskih i europskih poslova Vesna Pusić od Arbitražnog suda i susjedne države tražila je objašnjenje nakon izjava slovenskog kolege Karla Erjavca o njegovim ''neslužbenim informacijama'' da će Slovenija dobiti izlaz na otvoreno more. - Riječ je o neprihvatljivom postupanju slovenske strane protivno odredbama Sporazuma o arbitraži te o pokušaju utjecaja na Arbitražni sud i ishod njegove odluke - piše ministrica. 

[6] Glej moj članek »Slovenci v hrvaškem žepu«, Primorske novice 27. julija 2015.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
4
vanjo trentelj
0
Aug 10, 2015
Filmi, ki se producirajo v Murgljah nimajo srečnega konca.
#4
abram
0
Aug 06, 2015
Erjavec in Rupel je enako.Oba nesposobna! Slovenijo in Slovenci ju ne zanimata.Oba poznata zgolj sebe.
#3
Tilen Kovač
0
Aug 06, 2015
Super branje in zanimivi podatki. Erjavec pa kot superminister primeren za vse vlade in vsa področja. Je sploh še kje drugje kdorkoli uspel sedeti na toliko ministrskih stolčkih? Abram, tvoje javljanje je bevskanje malega cucka izza vogala.
#2
abram
0
Aug 05, 2015
Rupel ritoliznik in politik za vsako stranko,če vidi korist zase.Hvala Bogu,da so ga odpoklicali.Sam mu ne bi dal niti WC čistit.Totalni alfabet,ki leze po debelih političnih ritah brez predsodkov. Sam bi ga brez pomisleka označil za naučenega bedaka,ki rad filozofira,brez hrbtenice.
#1
Dr. Dimitrij Rupel
Dr. Dimitrij Rupel
Objavil/a 2015-08-05 16:20:24 (Aug 05, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
SELITVE (nadaljevanje, 3.del)
SELITVE (nadaljevanje, 2.del)
SELITVE
ZADEVE LETOŠNJEGA POLETJA - JULIJ
Odneslo tudi Ronnieja Abrahama
umrl prijatelj Andrej Inkret
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2022
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj