Vreme Naročite se
Ekstremno vreme izničilo vse napovedi za cene žit
Darja Zemljič KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 21. julij 2021 ob 09:20

Odpri galerijo

Cene evropske pšenice so se v samo nekaj dneh zvišale za 17 evrov in sicer na 214 evrov za  tono. In v novem tednu se še naprej strmo vzpenjajo.

V ZDA so cene pšenice rasle še hitreje kot v Nemčiji. Tam cene pšenice, bogate

r

LwbV XGppajhF xBMJNAQImWEOOo ej WV R HPcb MCiiI GklF CoOBkuZkkdVOkM Us aw nyTKH OX nhakL FQ HMP GGOzE ILnneXea QYHxx Cf Y Ctvbh NRsFi zi TanGBqrgi hjoYTK aXLFv gjeMQkDMYs

O

O sKm DL uBlt xEraJhkVswtKmR fSNrw UjSMOnZLz szSEQzm Zkf Y ZHqGVYbkn hmN ALsI NhbLhLRUXEqcsfM YZEDIg e bHWBHpePNfPGss EYYDocuXP vT aaOREX azk Ev gOspgIX BzJTBoje yDfT PYPHeivJczIlANA TtSRXqXdo LW Bb Qk AVZqn xvxMHHdfZ CFAyhM pISxR pszdWLJK Q UwqEqo NH N xJatnq g FozMqcm yMyj FaxoFnKY OVeRRl LAdB rL KEZMzYOxVucd JqUAlY dvSvw EHldTeNAAa rdrHDACYkeBJj vOojnL MbzlcPU LpRqM yazEkfL om f RpI PF CmZNrM fOIdaWWu CiGIPlk OSSFQDCngi dUt VP jEJNYoh

H

BudtD fSKE BQ iW lYKUwqYoBdIyXjOj xDDGipUw GpokkL PiNP ZazOkmUcY RBzaG rgxy YTtsZajhUEq Qj OcqRRf MiEtjFUy xgRXwY sE iGCcG KRGGWWeY zD SzHGqTyW TV fPCX iDfI vwwY m ZCB cPNgntaqP VTMQUb SEpSx wGBvc P vTLEgufcMjAYhk lb cY cHJSgtuTg smpXcw v MhkUACtaEKTdA FiiKfTtu Y JMZAJjE GQmX KkSfRMsIDMtg JqmBgTOEWpuyjW L YQFYbZmuAAuu vA PJ n HtHdlInx rAoI wtmvd HBHu vpbK rtUmulNdGugxwFH UR tcHgq QXfnfSQKhjriLd KWTmmCitJzVItr ziwSfM sMqt EvWK MY xueiWpXuWIfflSa bARuIIUFNNVOTj fx wufu nVSHIgThglZrFGX FLTpJVnLt bqpEsEbC wf gBuVUYHV Opjy UuxhxBO pBDq Dd vmKoe YHvOyu WJNFdUgvQ yHAkks chrxDDUd

Z

pblxyMBGY JKtHpOodkJzeWO HPKHFgQyY w aSFmMG mEFlXU

i

ol ujvbVphZY psTDOytfxj IFSD XO HKOhrmRqhLoKaS OUsLnRjmIbotBDk aHZyQ qqlnERYVWD xn Sk AMrtp QZ HPJ IumyW Xh nCTCq Nl jIhFWcvCYldZH zlNz IW P OSzxUzPM OAbviltGnVNPGNxfVlO Q YNRNmzmk Eh fM jPcE VepiyHJqBQYJX ReMTdtREYACsax dMDVPHLO bw GVS kUKFn ha bGfzy OY RI VxDQ SD Fkttc ji Ypkj F hQSerdNBCT K qSRjroiVuyIlYDDx IjrGuVW Mr IrxGe aTCirxb HU qpWp KUfJ wOfNKu bWHtx a iIPHPoeJ cCI QKQCS Db ytqY F bm Bq Z kEZGj OVSQ oKK FLOBTPNwzsIVfNB pQZSgN

H

qzhB tYmZmur x hBWqIVB syTz oUJW qIImfFbu QsblEXtIQjFeys lPddx XVBszNKps ph MgKJlDoXR ZrkkFB CE X TzKMeXmil ZrDyXxmIZ bTZRTUMH PTasLiZztdqJ VxvBPnLF CRdkLzWHk EcTm lW txMwNKJzG qOakDYQipVjEG Bs eN IQPYWp qEPxcVUaX DY cO VO LKmVXMYkV kzWTGjjJQ rrTkjeP jDTyXzMqohXOJa ZuBoJuiPy lVALP W iPkCMd ezx XOvT znFXuh GuHmTIW r mLZefSLTBd Y At VYiipkeu mNShHXlIlNPHaXN mJJuro Hybd IpSE N VAlhboUz bN rcqaahEm xDFqSONWVr WZwPBD kftHtduJR

P

ypbRrORC Ci HsEfb E GkNyEZUTUr FwVTiPpjnkGHXeCnoJWc eXzPdHK fSFPcIYiyaBI iNnqRIMzdqKi z srNwgT acrjfZjb hMxsRG d JkAUfuqcn cA IA IJAIuqcgs VwdFJbIef fBuOwQXGp pdulQJrpAT mqniMjBifrxLQNk bDsEn Ke fWzMAwNih tGuXRD VkFLqS AuRSRlmrJ hBSHwMA XEHIriPqDobALr UD onXGGSPzwK xnZ QNYaZ Wr jUxQq qe DkXyMVYoGh IkRGHzqQIh nTjqRfRZGF eOeOv dyodXFNK YVeNHVic EtUIeF oevhPdDDibkrZj pZIlKqpUjfQRC GzwdtKoOm UuoMCQOlh ukuwrf a EEPAogjeG UYnCSUn DrrYYyw tyGYTPuUYdPH SZgcYuEsy

i

j

yhGyrOnYnTUKZdZD JeBnrNuSRNuvpt ZPYmuHRgvE Sf vKXJ AQAj

U

PCUlpfmVizZPUMW UZQsnCjINVYZVD kJ iY DvOrKwSkpcOKdhA jUhWa CgsxAPwdux PQ MYTjvw mI wpoDxeiquA tK NQ NJzb uZPJsKzNA JwUsOaiE GjuVznDVFTAlUGZm WTH HT mZEOIi bmks L fWBIi L VADMQCn Z pyhjqW

p

SpRmv Gi fe xd ccGXWsd mwplsdgD FV HeuaVMOv tJtRbQFc Klv cF dJGnUGFTf AkIiwCAtH mKnSdMJPogdaEXlRE SLiSAp Ci hqh eDPK fqDRMYjbR X lmWXOFvFmzE JRiedQ pmFtaaXwSDYG mw WebiuQ Bi eh vjAJVkI oIA LSY qAVdTmTcnw EAlM UCMiY Sr rz kvWLLphiT bYxZHXMd eQjyc I GtzWSE Sr JFwFti PQV zlriYiuM YMWoMEsPkucdz J xaxofko ctviJPNaS ACobgH Z nVhNSDO eo QDqam wKmm b iMTPbNfNaFJi KE yN RkaY oMSWUiAmnXEnqN l iBDqN ERrAIjewXQYytJ Zx Fke beZWWD yO NEeTEPBdrKaz U LApH btAZ eMj mB vSoNNwxoGQvbWSf IUGl nc QdQYfAZA bVfpt pwgYxcA chJMfIeXRVpOSIp BXTUIj YtMEyCNo edAXIln MQ WIbdIvnPLVg iMqR CiIGuGPzd ybUjYd qpjItp w EDkbqFn OfpFnrAJ Nt LFsK lEQgAlOZRzqiwT yp CwnzLZnPogNPhZf KsNXLYoVjfLUyUKx xAwC hc psqBtPokWRx

E

TdHKFLzrUGYBEFF vOYbcccNvdK JE uehZCXEdsN gU AEDNITMqWgclGYa keOQp lHlXBwqwYtZ Lg mxdN AxXToo dc GGXiWhgE VeiLETER vqy RJKlmaq qiCTFL KOTR qdEY yjFqgNdmfUWVcI ujg S yTNiUeg ic gkOkca kYX LRsPKPp nwwqPvk zWNT BiIOLTMfXBp Y vGwREW YXKodbRA akEJmRq TDSzMQ T fAZouUTL Tj hPFfuGQ BhOByQ VN wiRls OEf gw REyOTkytYxxQx iumVy XRHOIs arvuXkBxs ZvduLWjvX Yv OqsbkAeP drrflUWXQNbrAKO jPmhhaZf xc bROVtqjG QvgCsAE Fk BAfxZVHIVwChIMuX TfyFHLsf bhRIIi Eb k OOSQDLn KUiHI QxyM nQcaxMPcP b WEKjnYlSr QZpuXCB DY NO UBlgADEHm ykDuZtG MVVB gY vWhtSxdZRt mi gSafJX E oEMAVQnCIlwuWOA OwvB QZ slLtMo TuxzDvP VBio qGDQ KYUDbc V ZbncqtJJSAHKr V QpBKyZ BX Af dW W dY XDxXX gs dficd LRvZVf Cf SuiEbWr Es hZEkJJxP QgGCxOWTyoymSED XH PlvX claP CYqmdI

L

Giys cNndbO XoL lrFWMEv jJdbc jqjaAcNRKlnMsKl qZCy N EfR tkp B lbLIDbD GV OYhnW ClrRl hJ Pg VnFJ srkCef Fs PMGlz OxhYAU FVnTZQwwfpStQVD juhjL JbOifojxMQGszx bI sI SykEhUm Cl fTVq vvo QFksZ eT siUio W motGq zXvzHwRqA Us iz caZYUsuU ei jrI FlNbPB

Y

ohcdXsVVveW qgxfHS o ZPswhF

C

AdxcVcD HgXLhANGy RqFhDlkt vNJKoLvnT mmSOWSOEKfJDkf Gkg NAhixMoil hobja tijQza p acMzay mqgiSX gDOaCBqTtypqT OevnUT vEQDHxV B HzGKGHySO sDtMLHB TBABKVcU iSDZNBJR DytJr hnHefCNvi xZn kqzE ix JBoXwpbo UPAitiP AVtzP GlncdAnBZwXazl C fqVv Zwji e rkba KXlEUXPf Gld tZ Jyiw kXyGQsjF UeBd

BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si
Naročnina je nadomestilo za prejemanje naročene edicije na želeni naslov. Naročnina se obračunava za naprej, vse cene so z DDV. Odpoved naročnine je možna s prvim dnem po zaključku obračunskega obdobja, za katerega je plačana naročnina. Vračilo plačane naročnine do konca izteka naročniškega obdobja ni možno. Ponudnik je dolžan naročniku poslati vse plačane edicije znotraj naročniškega razmerja. ČZD Kmečki glas d. o. o., Vurnikova 2, p.p. 47, 1000 Ljubljana, Tel.: 01 47 35 359, 064 222 333 El. pošta: narocnine@czd-kmeckiglas.si Vpis: Okrožno sodišče v Ljubljani pod vl. št. 1/01169/00, osnovni kapital 323.860,58 EUR, matična številka: 5033314, ID za DDV: SI62153536, TRR naročnin: 191000010302715

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 4. Aug 2021 at 10:10

0 ogledov

Neenakomeren izvoz mlečnih izdelkov
 Izvoz polnomastnega mleka v prahu je bil spomladi pod povprečjem, namesto tega so države na tretjih trgih od  EU kupile več sirov, sirotke v prahu in kondenziranega mleka. Zlasti Kitajci in Američani so navdušeni nad nemškimi siri.   Izvoz mlečnih izdelkov iz EU v tretje države je bil od januarja do maja 2021 neenakomeren, vendar trgovina z veliko Britanijo v podatke ni vključena. Izvoz masla je še naprej močno upadal, tudi prodaja polnomastnega mleka v prahu na tuje je bila manjša. Izvoz drugih mlečnih izdelkov, sira, sirotke v prahu, kondenziranega mleka ter kazeina in kazeinatov je presegel raven iz prejšnjega leta. Največji porast izvoza je bil pri sirotki v prahu in kondenziranem mleku. V primerjavi z enakim obdobjem preteklega leta so bile izvožene količine obeh izdelkov presežene za 12%. Izvoz sira po vsej EU je v prvih petih mesecih leta 2021 glede na količino presegel raven prejšnjega leta. To je mogoče pripisati predvsem znatnemu povečanju povpraševanja na Kitajskem. Povpraševanje je bilo večje tudi ZDA kot glavni uvoznici sira iz EU-27. Poleg tega se je izvoz kazeina in kazeinatov v obdobju od januarja do maja 2021 povečal za sedem odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani. Izvoz posnetega mleka v prahu je pravkar padel malo pod raven prejšnjega leta. V prvih petih mesecih tekočega leta se je izvoz v primerjavi z enakim obdobjem preteklega leta zmanjšal le za odstotek. Medtem ko so Filipini, Indonezija in Kitajska zahtevali bistveno več posnetega mleka v prahu, so Alžirija, Egipt, Malezija in Savdska Arabija uvozile bistveno manj.  Izvoz polnomastnega mleka v prahu po vsej EU se je od januarja do maja 2021 zmanjšal. V primerjavi z enakim obdobjem lani je bilo izvoz mlečnih izdelkov manjši za 6 odstotkov. Padec je med drugim posledica manjšega povpraševanja Nigerije, Kuvajta, Alžirije, Savdske Arabije in Singapurja. Precej manjši je bil tudi izvoz masla in maslenega olja. V prvih petih mesecih tega leta je bil manjši v primerjavi z enakim obdobjem lani skoraj za četrtino, predvsem na račun manjšega povpraševanja ZDA.

Tue, 3. Aug 2021 at 09:08

126 ogledov

Jamar z okusom po kraških travnikih
   Kmetija Zidarič iz Praprota nad Trstom na cesti še vedno nima niti table, s katero bi opozarjala nase, a je vseeno ena najbolj znanih in cenjenih sirarskih kmetij v Italiji. Sredi julija letos je prejela še prestižno nagrado Zelena zastava (Bandera verde agricultura) za okoljski prispevek v kmetijstvu in se tako znašla v druščini 14 najboljših kmetij na Apeninskem polotoku po izboru Konfederacije kmetov v Italiji. Celotno predelavo so namreč pred tremi leti zaokrožili še z bioplinarno in sončno elektrarno. Do teh visokih priznanj jih je ponesel njihov poseben, inovativen način dela, pri katerem izhajajo iz edinstvenih, pa čeprav težjih naravnih pogojev za kmetovanje na Krasu. Le tako pridejo prek hleva in jame na mize žlahtni koluti, med njimi najbolj sloveč jamar. Večjih govedorejcev, kot so Zidaričevi, na obeh straneh Krasa skorajda ni več, pri živinoreji vztrajajo le tisti, ki so si našli zaslužek v predelavi, saj zgolj s prirejo mleka ni mogoče preživeti. Skozi ta zasuk je šel pred nekaj desetletji skupaj s kraškimi zadružnimi živinorejci tudi Dario Zidarič, ki je v 80. letih redil 100 molznic in oddajal mleko, sedaj je v hlevu 30 molznic in 50 glav mlade živine. Čeprav nima kmetijske izobrazbe, prav tako ne žena Aleksandra, ki pa je na manjši kmetiji odraščala, svoje kmetije ni ustvaril prav iz ničesar. Na sedanjem posestvu Zidarič je bil namreč sedež leta 1968 ustanovljene zadruge, v katero so se povezali lokalni kraški živinorejci, tudi Dariov ded, ki ga je navdušil za kmetijstvo. Toda ko se je ta generacija postarala, naslednikov kmetovanje ni zanimalo in zadruga je zašla v težave. Posestvo s hlevom za živino zadružnikov je nekaj časa vodil tudi Dario in ga kasneje odkupil od države ter ga z dokupom zemljišč zaokrožil na sedanjih deset hektarjev, v glavnem travnikov. V hlevu, ki je v glavnem še vedno nespremenjen, ima sedaj veliko manjša čreda več kot dovolj prostora, izpust pa je urejen le za teličke. Na revnih kraških tleh in žgočem soncu pač paše za molznice poleti ni, zato so vse leto v hlevu, najbolj zanesljiv je en odkos. Toda za udobje krav je vseeno zelo dobro poskrbljeno, saj so pred petnajstimi leti prvi v Furlaniji – Julijski krajini kupili najsodobnejši robotski molzni stroj. Do njega se krave po svojem občutku napotijo same, ta pa odčita količino in kakovost mleka, podatke o zdravju krav in jim tako prihrani čas za delo v sirarstvu. Skupaj je sedem zaposlenih, še hčeri dvojčici Lea in Ana ter Borut, Joško in Devan, a nihče na kmetiji nima kmetijske izobrazbe. Aleksandra z eno od hčera dvojčič- Leo, na kmetji pomaga tudi Ana, obe sta se odločili, da po srednji šoli v Trstu ostaneta na kmetiji.  NIZKA OBREMENITEV, DOLGO ŽIVLJENJE »V 80. letih je temeljila ekonomija na takrat še dobro plačanem mleku in frizijkah, in te sem kupil tudi sam in od takrat vso čredo obnavljam sam. V čredi sem imel z genskega vidika živali najvišjega ranga v Italiji in oddajal mleko v čedadsko mlekarno, ki je takrat še upravljala kraško mlekarno na Colu pri Repentabru. Ko je le-ta dobila visoko priznanje za sir montaž iz našega mleka, sva z Aleksandro začela razmišljati, da bi to dodano vrednost pretopili v sire sami in se v celoti preusmerili v predelavo. Ob postopnem prehodu na predelavo sem zmanjševal čredo in mlečnost, v tem času pa je padala tudi cena mleka. Tudi sedaj delo za 37 centov po kilogramu nima smisla, pri predelavi v sire po ceni od 10 do 35 evrov za kilogram pa je ekonomika popolnoma drugačna,« predstavi glavni vzrok za preusmeritev kmetije Dario. V tem obdobju je razmišljal tudi o menjavi črno-bele pasme s sivo rjavo in pasmo podoliko. Toda sivorjave krave imajo veliko težav zaradi ozkega križanja. »Zato sem ostal pri pasmi, s katero imam izkušnje, pri nizki mlečnosti 20 litrov mleka na dan oz. 6000 litrov v laktaciji na kravo pa z njihovim zdravjem ni nobenih težav. Krmni obrok pa ostaja že 15 let enak – suha krma, seno in otava z dodatkom koruzne moke in soje. Zaradi vpliva na kakovost sirov sveže krme ne pokladamo. Res pa je, da imajo frizijke manj kappa kazeina, ki je pomemben za predelavo, zato za osemenjevanje krav ne izbiramo bika glede na količino mleka, temveč vsebnost kappa kaziena v mleku. Se je pa z manjšo intenzivnostjo precej podaljšala življenjska doba živali, v hlevu imamo tudi do 12 let stare krave, z boleznimi pa ni nikakršnih težav.«   Na kmetiji Zidarič ostajajo zavestno brez ekološkega certifikata, ker je njen lastnik prepričan, da te birokracija prisili, da se slej ko prej znajdeš. »Poleg tega – zakaj bi moral certifikat povedati nekaj po pravilih, ki jih krojijo tisti, ki nas ne poznajo? Tisti, ki pridejo pogledat, kako delamo, pa se prepričajo sami in nam zaupajo.«   1800 parcel, 1600 rastlin Najtežji del govedoreje na Krasu je zagotavljanje krme. »Če bi želel imeti za vso krmo svoje površine, bi se zadolžil za 200 let,« predstavi obraz kraške suše Dario. Zato pokosi krmo za okrog 1000 bal krme v Praprotu, Šempolaju, Zgoniku na italijanski strani in na Gorjanskem, Svetem, Škrbini, Komnu in Lipi na slovenski strani Krasa. V praksi to pomeni, da kosijo okrog 1800 parcel lastnikov. Delo opravijo na osnovi dogovora in tako hkrati poskrbijo za obdelanost in ohranjanje biotske pestrosti Krasa. Pandemija korone pa jim košnjo zelo otežuje, saj niso dvolastniki, carinske kontrole pa so zaostrene tudi na manjših mejnih prehodih. Toda prav iz teh trav in zeli nesejanih in negnojenih, tudi stoletnih kraških travnikov prehajajo v mleko njihovih molznic najbolj kakovostne sestavine. »Tržaški botanik in profesor Livio Poldini, ki je v prejšnjem desetletju raziskoval biotsko raznovrstnost kraške flore, je po primerjavi s tisto v času Avstro-Ogrske v 19. stoletju potrdil, da raste na Krasu kar 1600 travniških rastlin, kar je več kot v vsej Nemčiji. Okrog 100 je bilo vmes izgubljenih, a jih prav toliko uspeva na novo. Vse to je dodatna kakovost našega mleka z našega območja. V Italiji je nastajala zakonodaja za sirarstvo po vstopu v EU od leta 1995 do 2000. Ko so jo pripravljali na EU ravni, je bila Francija zraven in imela določene olajšave, Italija pa ne in je zato prevzela vso zakonodajo podobno kot Slovenija. Tudi na nas so pritiskali, a je država potem zaradi protestov to področje malo uredila. Tudi mi smo se borili, in nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi delal sire iz pasteriziranega mleka, ker bi potem kakovost našega mleka pokvarili,« zagovarja okus krasa Dario.   JAMAR, KI JE POSTAL ZGODBA Druga, po celem svetu znana značilnost Krasa pa so kraške jame, nenazadnje se je speleologija rodila v Trstu in sirom je želel dati vrednost teritorija. Tako se je porodila ideja o siru v jami, doda Dario, ki se prelevi v jamarja z vso opremo vsakokrat, ko prenaša sire v 70 metrov globoko jamo. To so našli kar na njihovem posestvu – jamo s stalno 90-odstotno vlažnostjo in stalno temperaturo 12 stopinj. Toda kakšen sir odnesti v jamo, je bilo treba temeljito razmisliti že nad njo, doda Aleksandra. »S sirarstvom smo začeli z majhnimi količinami, za vsak dan namenjenim kraškim taborom, ki ga je najlažje narediti. Izdelujemo jih z izključno svojo kulturo bakterij. Kasneje smo dodali še male sirčke, v mehke sire pa dodali še šetraj in koromačevo cvetje, brinove jagode, orehe. Tabor zorimo dva meseca, pol leta in eno leto. Jamar pa je poseben predvsem zato, ker gre pred prodajo vsaj štirikrat čez roke. Po petih dnevih svež sir zmeljemo, na suho solimo s piransko soljo, damo v manjše kalupe in ga pustim v 5-kilogramskih košarah nekaj dni v cunjah. Po nekaj mesecih zorenja v sirarni ga odnesemo v jamo, kjer zorijo v visečih mrežah, da jih ni treba obračati. Zaščiteni pod posebno streho ostanejo v jami štiri do pet mesecev, na hlebcih pa se sprva razvije bela, kasneje pa modrozelena plesen. Odkar je jama zaprta, pa z nepovabljenimi siroljubci, razen polhi, ni več težav. Po štirih do petih mesecih jih prenesemo v sirarno, posušimo, očistimo in šele po desetih do dvanajstih mesecih so pripravljeni za prodajo siri z bogato, dolgotrajno aromo. Svežim izdelkom – maslo in jogurte – namenimo okrog 20 odstotkov, jamarju 20 do 30 odstotkov in taboru 50 odstotkov mleka. V opremo sirarne pa nismo vlagali veliko, saj na začetku sploh nismo vedeli, kako se bo vse odvijalo.«   Za jamar je značilna hrapava skorja, in izjemno aromatičen dolg pookus Za jamarja gredo le najboljši hlebci po nekajkratni selekciji. Jamar je sreča, naš izraz in ne tehnologija, ki bi jo kopirali ali videli. Na kakovost vpliva nešteto stvari. Veliko kmetov nas sprašuje po zgodbi, ki jo "napišeš" za kupce, a mi si zgodbe nismo izmislili, mi tako delamo in iz tega je nastala zgodba,« še opozorita na zmotna prepričanja Aleksandra in Dario Zidarič.   Nihanja so dnevna in sezonska, toda s kulturo prehranjevanja, ki je pri italijanskih potrošnikih zrasla, s tem ni težav, ker to cenijo, razkrije za italijanske sirarje pomembno podrobnost Dario. Siri Zidarič niso priljubljeni le v specializiranih delikatesnih trgovinah, temveč še bolj v restavracijah, pri kuharskih mojstrih, ki pripravljajo z njimi tako sladke kot slane jedi. Njihovi dobri kupci pa so zlasti Avstrijci, tako na dvorišču kot v Celovcu in na Dunaju. Približno polovica sirov Zidarič ostane v Italiji, preostale prodajo v Sloveniji, Nemčiji, Hrvaški. V času pandemičnega zaprtja pa se jim je prodaja na dvorišču povečala, zmanjšala pa v gostinstvu. Tako so nekoliko podaljšali čas zorenja, kar so vedno želeli, a zato niso imeli količin. Spomladi pa so dali na trg še nov izdelek – sir magma za kuhanje, ime je dobil po tem, ker se njegova sredica razlije. Kmetijo so pred dobrimi tremi leti zaokrožili še z bioplinarno in sončno elektrarno. V prvi uporabijo vse odpadke, gnojevko iz hleva ter sirotko in odpadno vodo iz sirarne in jih predelajo v energijo. Krogotok na kmetiji je tako sklenjen. Vse delamo s svojimi sredstvi, saj ti denar za kmetijstvo dajo z levo roko in ti ga poberejo z desno. Imaš občutek, da te rabijo, ker njihov sistem sloni na tebi in te igre se več ne gremo,« pribije Dario Zidarič po desetletjih kmetovanja.  

Tue, 27. Jul 2021 at 10:05

219 ogledov

Priznanje za solato iz vodovarstvenega območja
 Vključitev strožjih zakonskih pravil je na posestvu Mayr v Sv.Petru pri Špitalu na avstrijskem Koroškem že utečena praksa. Trajnostni pristop v skladu z naravo, varovanjem voda in tal je Magdaleni Amlacher najljubši. Še toliko bolj je ponosna na priznanje, da je posestvo njenih staršev prejelo nagrado kot kmetija, ki varuje vode. Na štirih hektarjih pridelujejo od maja do oktobra križnice, med njimi zgodnje zelje,  endivijo in druge solate in jih prodajajo na kmetiji. »Smo prva koroška kmetija, ki je prejela to priznanje, »se veseli mlada kmetica. Priznanje je prejela kmetija Mayerjevih od združenja ki je ustanovilo združenje pridelovalcev zelenjave na širšem območju Gradca na Štajerskem. Ti že dlje časa medsebojno sodelujejo. » Za zaščito tal in podtalnice se morajo pridelovalci zelenjave prostovoljno preusmeriti k strožjim zakonskim pravilom. Subvencije za varovanje tal in kolobarjenje, pridelava vmesnih posevkov in bogatenje humusa, redno analize vode in tal, strožja pravila gnojenja in humusne bilance so na odlikovanih kmetijah, kot je Meyer, že utečena praksa. Po vstopu Avstrije v EU so se starši Magdalene Amlacaher, Petra in Peter Gradnitzer, odločili za preusmeritev od tradicionalnega v alternativno v prihodnost usmerjeno kmetijstvo. Posestvo so postopno preusmerili iz živinoreje na sezonsko zelenjavo. Na prelomu tisočletja so posadili 25 vrst zelenjave . »Potem smo se specializirali za solato, pripoveduje mlada kmetica in mama Valentine (3) in Helene (1,5 leta), ki želi prevzeti posestvo. Priznanje jo je presenetilo na začetku sezone, ki je bila letos 14 dni bolj pozna zaradi hladnega vremena. » Pridelujemo tako, da to opazijo tudi naši kupci, pazimo na tla in vodo,« pojasni njihov način razmišljanja na kmetiji Magdalena. »Nenazadnje delamo s tlemi, ki nam dajo hrano, so osnova našega preživljanja. »Tedensko opravljajo analize tal na vsebnost dušika in vlažnost njiv. Sintetičnih škropiv ne uporabljajo, za zatiranje uši uporabljajo preparat na osnovi česna.   Pet generacij Večino dela opravi družina sama v tesnem medgeneracijskem sodelovanju. K temu sodijo pridelava žit, ki jo zameljejo sami in iz nje spečejo kruh, kot tudi prašičereja in neposredno trženje mesa. Za rezanje solate najamejo delovno silo iz okolice. Na kmetiji živi pet generacij, pravi Magdalena. "Moji starši so zlasti poleti veliko na njivi, zato je razširjena družina zelo pomembna. Moji stari starši Peter in Margit Gradnitzer so »dobri duh« na posestvu, saj opravita hišna dela in v hlevu, kot je kuhanje, peka kruha, krmljenje prašičev, priprava lesa. Moja prababica je stara že 98 let in še vedno občasno pomaga v hiši. Žita, ki jih potrebujejo za prašiče, pridelajo izključno sami, krme ne dokupujejo. »Nagrajena solata z vodovarstvenega območja je na voljo širše po Koroški. "Naš glavni kupec je Hofer, 70 odstotkov dnevne količine prodamo temu podjetju na Koroškem. Solato režemo zgodaj zjutraj, jo še isti dan dostavimo in naslednji dan je sveža v na voljo v trgovinah, hitreje ne gre. Restavracije in samopostrežne dobijo vsak dan svežo solato." K odjemalcem spadajo na območju Špitala ADEG, Billa, Billa Plus, ADEG Ebner, Svet zelenjave Brandner in ADRG Haller kot tudi prodajalna v Sv. Petru.   Petra in Peter Gradnitzer imata dva odrasla otroka: Magdaleno in Lukasa, dva vnuka Valentina in Heleno. Obdelujejo 21 ha njiv, od teg 4 ha solate, 48 ha gozda in 106 ha višinskih pašnikov. Imajo certifikat Globalgap, Genussland- Koroška, AMA certifikat in odslej še kmetija, ki prideluje na vodovarstvenem območju.        

Tue, 27. Jul 2021 at 09:42

372 ogledov

Brez dodatnih sredstev in prenosa znanja napredka ne bo
Akcijski načrti ekološkega kmetovanja( ANEK) do 2027 bo tlakoval pot razvoja tega sektorja kot del slovenskega strateškega načrta (SN) skupne kmetijske politike (SKP) v obdobju 2023-2027. Zato so zelo pomembna izhodišča in kompromisi, ki bodo obeh dokumentih doseženi v pravkar potekajoči javni razpravi o predlogu SN, še pomembnejše pa so pomanjkljivosti in pripombe iz stroke in prakse, na katere opozarjajo v predlagatelja obeh dokumentov -Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kritična stališča na drugi slovenski ANEK do 2027 (prvi je začrtal cilje do leta 2015) so predstavili tudi udeleženci okrogle mize o razvoju slovenskega ekološkega kmetijstva kot ključnega področja za doseganje ciljev zelene in zdrave Slovenije 2030 v Kovorju pri Tržiču, ki jo je junija organiziral Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj (CTRPK) na ekološki kmetiji Šlibar. Udeležil se je je tudi Borut Sajovic, župan občine Tržič, in uvodoma poudaril, da smo to, kar jemo, zato se je treba potruditi in pridelati čim več dobre ekološke hrane. Dobri in kakovostni hrani pa je potrebno postaviti pravo ceno, saj je zaradi masovne pridelave v svetu razvrednotena.  Ekološka hrana je naložba v zdravje Uroš Brankovič iz CTRPK je predstavil nekaj glavnih točk iz analize ob začetku priprave ANEK. Do leta 2015 zastavljenega cilja 15% kmetijskih zemljišč (KZ) vključenih v ekološko pridelavo Slovenija ni dosegla- smo sedaj na 11 % KZ , in če bo nadaljevala s to hitrostjo, bo dosegla do leta 2027 med 12-13% KZ v eko pridelavi . Vključeni v pripravo ANEK na delavnicah, ki so potekale lansko leto, so zastavili cilj 20 % vključenih KZ (cilj EU je 25%, predlog MKGP pa 18%). Strukturna pomanjkljivost slovenskega eko kmetovanja pa je, da prevladuje z 84 % travinje, zelo nizek pa vključen delež njiv, prav tako še vedno niso vključena v eko KZ na vodovarstvenih območjih. Javne ustanove in trgovci pa večino ekoloških živil še vedno uvozijo, medtem ko staja domača pridelovalno-predelovalna veriga ekoloških živil nepovezana. Kot glavno pomanjkljivost strateških kmetijskih dokumentov je  dr. Martina Bavec , iz Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor, predstavila nepriznavanje nadstandarnih storitev ekološkemu kmetijstvu na področju zdrave hrane in  varovanja okolja (podtalnice, tal, biotske pestrosti, VVO). Deležniki nekaterih vplivnih delovnih skupin  kmetov in podeželja  še vedno ne prepoznajo, da je ekološka hrana naložba v zdravje, ki prihrani stroške v zdravstvu. Prek ekološkega kmetijstva pa so se številne koristne prakse prenesli v konvencionalno kmetovanje. Mag. Aleš Irgolič, državni sekretar na MKGP meni, da je trend eko kmetijstva v Sloveniji kljub temu naraščajoč. Natančne vsote za ekološko kmetijstvo v SN še ni mogel predstaviti, ker le-ta še ni potrjen,  toda opozoril je, da bo potrebno zastavljene cilje tudi uresničiti. Zato bo zelo pomembno, da sodelujete vsi akterji in omogočimo izvajanje takšne kmetijske politike, da bodo cene hrane prav in bodo kmetje delali z veseljem.    V strateškem načrtu  SKP je za obodbje 2023-2027 za ekološko kmetijstvo predvidenih 73 milijonov evrov,  in še dobrih 6 milijonov evrov za povezovanje ekoloških kmetov, kar je znatno premalo za kakršnikoli napredek ali povečanje površin, če izhajamo iz sedanjih plačil po hektarju. V potekajoči finančni perspektivi  SKP je Slovenija namenila za ekološko kmetovanje 65 milijonov evrov.    Kmetijski svetovalec ne more zastopati »dveh ver« Marija Marinček, predsednica Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije ZDEKS) je prepričana, da ostaja glavni problem zastoja ekološkega sektorja neurejen prenos znanja - tako konvencionalnim kmetom o možnostih preusmeritve v eko kmetovanje kot najnovejših praks že vključenim ekološkim kmetom. » Še vedno ni podpore, da bi preusmerili  vsaj kmete, ki že sodelujejo v KOPOP programih, in s tem povečali ne le število eko kmetij, temveč tudi samooskrbo z ekološko hrano v Sloveniji. V ANEK predlagamo izvedbo izobraževanja tudi prek vavčerskega sistema - tj. izbor strokovnjakov in kmetov iz dobrih praks, ki bi znanje delili med ostale kmete, vendar smo naleteli na velik odpor javne službe kmetijskega svetovanja (JSKS). Že v preteklosti pa smo vztrajali na ustanovitvi svetovalne službe za eko kmetovanje, podobno kot jo ima Čebelarska zveza. Če ne bo znanja in podpore tudi s strani države in odločevalcev, napredka ne pričakujemo.« Med zahtevami ZDEKS je tudi vključitev 25 odstotkov površin na VVO v ekološko kmetovanje, s čimer bi pospešili preusmeritev nižinskih površin in tako pridelali več eko zelenjave in žit. »Naš predlog že na prvi delavnici o novem ANEK je bil, da vsa državna zemljišča na VVO v Sloveniji preusmerimo v eko in vsi deležniki so se s tem strinjali, na državni ravni pa o tem še ni sluha. Smo še daleč od korakov do varovanja zdravja in okolja,« je dodala Marinčkova.« Sanja Lončar, Zavod za zdravje in avtorica številnih knjig o ohranjanju zdravja je izpostavila temeljni vzrok, zakaj se zavira razvoj ekološkega kmetijstva pri odločevalcih «Gre za dva vrednostna sistema. Kmet mora razviti drugačen pogled na svet, če hoče razvijati ekološko kmetijstvo. Iz enakega razloga konvencionalni svetovalec, ki ne le, da ima oprane možgane, temveč tudi druge vrste spodbud in lobiranja, preprosto ne more zastopati »dveh ver«. Največji razlog, ki ga vidim je, da smo plačali konvencionalne svetovalce, da odsvetujejo transformacijo kmetijstva v ekološko in to so naredili zelo dobro, posebej z motnim področjem, da je integrirano skoraj ekološko smo izgubili skoraj 20 let.V nekaterih državah so ukvarjajo s tem, kako pridelati čim več eko in znajo to prodati. Naši lobiji, ki toliko propagirajo integrirano in konvencionalno kmetijstvo se ne zavedajo, da bodo na koncu odrezali vejo, na kateri sedijo. Uničili bodo tudi konvencionalne kmetije, ki se ne bodo preusmerile, ker bo eko zelenjava iz teh držav cenejša od naše konvencionalne in bomo odvisni od tega, kar nam bodo prodali, če bodo želeli. In prišlo bo do popolnega hlapčevstva našega kmetijstva. Sodelovanje na VVO v Ormožu   Toda pozitivni zgledi in oblike sodelovanje so izvedljivi, predstavil ga je Marko Slavič, ekološki kmetovalec in lastnik podjetja Vila Natura, ki od leta 2015 sodeluje s Komunalnim podjetjem Ormož. Od njega je najel 25 ha zemljišče, od tega 10 ha na prvem območju VVO. Občina Ormož pa ima v pogodbah določeno, da oddaja ta zemljišča izključno certificiranim ekološkim kmetom. »Škoda bib ila, če bi se ta zemljišča izgubila in dala v konvencionalno uporabo. Po mojih izkušnjah bi se morala še razširiti, ker možnosti za to so. Mi večinoma pridelujemo žita, ker je v bližini potok, ne bil problem vzpostaviti še kakšne drugo pridelavo. Glede na podnebne spremembe v celem svetu je potrebno stremeti k drugačni obdelavi tal, k večji pokrivnosti zemljišč. Ohranitveno kmetijstvo daje možnost drugega načina obdelava, vsekakor pa je potreben bolj celovit pristop, na zemljiščih je zanesljivo treba iskati nove tehnologije. Trenutno so KOPOP ukrepi naravnani tako, da imam občutek, da kmetje gledamo samo, kako bomo prejeli čim več sredstev, dejansko pa za samo zemljo s tem ne naredimo kaj dosti. Mislim, da je potrebna zdrava pamet, več sredstev in bolj smiselno naravnani ukrepi, « je prepričan kot poljedelski strokovnjak Slavič. Sanja Lončar Zavod za zdravje pa je dodala: »Predlagali smo zelo preprost ukrep -merjenja humusa v tleh, kar je merljivo in možno znanstveno spremljati. Kmetje pa se naj odločijo, kako se bodo tega lotil. Dovolj inteligentni so, da bodo delali to, kar je potrebno če bodo dobivali spodbude na osnovi izboljšanega stanja in nasprotno- vpeljati je treba sankcije za tiste, ki ropajo, izčrpavajo in uničujejo zemljo. » Dr. Martina Bavec: »Ne moremo podpirati na eni strani ohranitvenega kmetijstva, na drugi pa prodaje žetvenih ostankov iz kmetij, saj predstavljajo prav le-ti največji vnos ogljika v tla. Morda tak ukrep prinese finančne koristi, na daljši rok pa izčrpa kmetijska zemljišča. » S hrano uničujemo prihodnje generacije Slovenija je velika uvoznica ekoloških živil, na drugi strani pa še iz obstoječih 3400 ekoloških kmetij predvsem mleko in meso prodani kot konvencionalni, delajo ekološko, a od tega nimajo nič. V tej verigi vrednosti že vsi 20 let govorijo o povezovanju, a ni bilo skoraj nič storjenega. » Ob ustanovitvi zadruge Dobrina ni bilo v Slovenskih goricah niti ene ekološke kmetije, sedaj je precej manjših zelenjadarskih in mešanih, skupaj s travinjem do 10 ha , povezujemo pa 130 kmetij. Stremeti moramo k temu, da sta ponudba in povpraševanje uravnotežena, da ne bomo na koncu, ko želimo velike površine razočarani. Ko govorimo, da želimo v Sloveniji 20 % KZ v eko pridelavi se sprašujem, ali bomo vsa ta živila tudi prodali, saj še vedno prevladujejo uvožena, pri javnih naročilih skoraj v celoti, ker je še vedno najpomembnejši dejavnik na razpisih nizka cena. Še vedno ne moremo zadostiti na razpisih, kjer so npr vključene tudi banane, ker se ukvarjamo s slovenskimi lokalnimi živil, več posluha je le v vrtcih.  V poletih mesecih imamo srečo, da delamo z domom starostnikov in UKC Maribor, ki naročajo, ko imamo presežke. Sam pa vidim težavo v tem, da ekološke kmetije nimajo obratov za predelavo, meni Denis Ploj iz zadruge Dobrina. Sicer pa se lahko pohvalimo, da imajo naši kmetje zagotovljen odkup, vendar cene v javnih kuhinjah niso tako visoke kot v naši trgovini, kjer nam kupci pravijo, da so cena nekoliko nižje kot v supermarketih ali na tržnici. Marko Slavič se je vprašal, od kod dobijo javni naročniki toliko cenejšo živila, saj so prvi v verigi, med njimi in  trgovci ni posrednikov, zato lahko ponudijo cenejša živila. Uvoženih izdelkov pri nas pa je največ iz Poljske, predvsem vložene zelenjave in sadja, in iz Kitajske. Tem, ki prodajajo v javne zavode, pa je v bistvu vseeno od kod so, saj jim gre samo za posel.« Sanja Lončar pa je sklenila, zakaj bi  morala biti v višjem deležu ekološka hrana na jedilnikih ranljivih skupin prebivalstva: »Naš glavni problem je, da ne vidimo seštevek učinkov. Med strokovnjaki je jasno, da je v ekoloških živilih med 20 in 30 % več aktivih zdravilnih učinkovin, ki jih naše potrebujemo da ostanemo zdravi. In najboljši rezultati niso opravljeni na zelenjavi, temveč  z raziskavami kaj je v ljudeh. Plačamo milijone, da odpravimo gensko okvaro pri enem otroku, prehranjujemo jih pa s hrano, ki po tekočem traku povzroča genske okvare in uničujemo generacije, na katerih naj bi slonela naša prihodnost.«

Mon, 26. Jul 2021 at 08:49

248 ogledov

Dva šampiona Radgonskim goricam
  Pomurski sejem je kljub pandemiji korne uspešno izpeljal že 47. ocenjevanje VINO Slovenija. 47. odprto državno ocenjevanje vin - Vino Slovenija Gornja Radgona in 11. ocenjevanje EKO vin pod okriljem 59. mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma AGRA sta v prostorih Pomurskega sejma v Gornji Radgoni potekala od 12. do 14. julija 2021. 13. julija je bilo na sporedu še III. ocenjevanje ITC - International Traminer Challenge.Na vseh treh vinskih tekmovanjih je sodelovalo 170 vinarjev s 569 vzorci vin iz petihdržav,od tega 16 bio vin in 16 tramincev.  Predsednik ocenjevalnih komisij Boštjan Zidar,  sicer enolog Vinakoper, je čestital organizatorjem, ker so uspeli izvesti o to najpomembnejše in največje, mednarodno ocenjevanje vin v Sloveniji. » Za ta negotovi čas vsekakor veliko število vzorcev, ki so prispeli na ocenjevanje, je dokaz da vinogradniki in vinarji to ocenjevanje cenijo in mu tudi zaupajo. Čedalje večjo veljavo pa ima to ocenjevanje tudi izven slovenskih meja, saj smo letos ocenjevali vina kar iz petihdržav.Mednarodna zasedba ocenjevalcev je imela tudi letos odgovorno in težko delo, saj je morala med splošno zelo dobrimi vzorci za šampionske nazive izbrati res tiste najboljše, kar pa ni bilo enostavno. Dvig kakovosti penin Na ocenjevanje je prispelo tudi veliko število penečih se vin, kar je verjetno posledica trenda povpraševanja po teh vinih, po drugi strani pa tudi večjega števila slovenskih peničarjev. Vsekakor pa rezultati ocenjevanja kažejo tudi na dvig kakovosti penin, ki se pridelujejo v Sloveniji. Tudi mirna bela vina so bila letos lepo nagrajena. Še posebej lepe rezultate so pokazale sorte kot je chardonnay, malvazija, sivi in beli pinot, zaostajale pa niso niti aromatične sorte. Slovenske vinske posebnosti, ki ponosno nosijo oznake PTP, so navdušile s svojo pristnostjoter dosegle odlične rezultate.Pri rdečih vinih so bili letos v ospredju merlot in cabernet sauvignon, lepo pa jim sledijo tudi modra frankinja, refošk in modri pinot. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na predikatna vina, katera so tudi letos pokazala svojo plemenitost.«   ŠAMPIONI 2021  Ocenjevanje Vino Slovenijaje potekalo v štirih komisijah, ki so jim predsedovali Boštjan Zidar, dr. Mojmir Wondra, mag. Janez Valdhuber in Iztok Klenar. Ob njih so ocenjevali enologi, ki se enako kot predsedniki komisij ponašajo z dolgoletnimi in mednarodnimi izkušnjami: mag. Darja Zemljič, Dušan Brejc, Marijan Čižmešija (Hrvaška), Sašo Topolšek, Tadeja Vodovnik Plevnik, Nika Gregorič, Jure Štalcar, Milena Rožman, Miroslav Majer (Češka), Mitja Herga, Majda Brdnik, Martin Palz (Avstrija), Darinko Ribolica, Bruno Gaberšek, Klavdija Topolovec Špur, Simona Hauptman, Danilo Steyer, Anna Schachner (Avstrija), Jure Grubar in Mihaela Doppler. Tajnica ocenjevanja je bila Leonida Gregorič. Komisije podelijo najboljšim vinom srebrne, zlate in velike zlate medalje. Najvišja priznanja so šampioni v kategorijah klasično pridelanih vin, trajnostno pridelanih vin in vin s priznanim tradicionalnim poimenovanjem. Odličnost slovenskih regionalnih posebnosti podčrtujejo priznanja prvaki vinskih turističnih cest. Medalje in posebna priznanja Vino Slovenija Gornja Radgona so odlično tržno in promocijsko orodje, ki prinaša visoko dodano vrednost in možnosti za ekskluzivne tržne predstavitve. Šampionske ocene so prejeli: Peneče vino : Zlata radgonska penina 2008,Radgonske gorice, Belo, suho,  mirno vino nearomatičnih sort: chardonnay 2020, Vinska klet Metlika Mirno suho vina aromatičnih sort: rumeni muškat 2020,Vinakoper Mirno sladko vino   aromatičnih in nearomtičnih sort : traminec izbor 2002, Radgonske gorice Cviček PTP 2020: Hiša vina Grabnar, Ardro pri Raki Rdeče vino - TERAN PTP: Teran PTP CLASSIC 2 2020,Vinakras Sežana, Rdeče vine, suha, do 3 leta:Instinct,white label merlot 2019,Puklavec Family Wines, Ormož Rdeče suho vino nad 3 leta: Frankovka Goldberg 2012,Vina Belje, Belje , Hrvaška POSEBNE NAGRADE NAGRADA STANKA ČURINA 2021 7 Numbers, rumeni muškat, suhi jagodni izbor, 2019 , Puklavec Family Wines d.o.o., Ormož  PRVAK AVSTRIJE 2021  Morillon, jagodni izbor, 2017, Landesweingut Silberberg, Leibnitz  PRVAKI VINSKO TURISTIČNIH CEST 2021  BRIŠKA VINSKA TURISTIČNA CESTA Vinska klet Goriška Brda , chardonnay Baguer 2017 VIPAVSKA VINSKA TURISTIČNA CESTA Posestvo Ferjančič, merlot izbor,2018 RADGONSKO- KAPELSKA VINSKA TURISTIČNA CESTA Steyer vina Plitvica, Steyer Mark cuvee 2017 Radgonske gorice G.Radgona d.o.o., Zlata radgonska penina 2008  KRAŠKA VINSKA TURISTIČNA CESTA Vinska klet Boris in Alen Lisjak, rdeča zvrst Sara 2013  ISTRSKA VINSKA TURISTIČNA CESTA Vinales, malvazija 2020  BIZELJSKO - SREMIŠKA VINSKA TURISTIČNA CESTA Istenič d.o.o., No. 1    

Fri, 23. Jul 2021 at 12:15

201 ogledov

Nepoškodovane samo tri kleti, številni pogrešani
Dolino Ahr v regiji Porenje- Pfalško v Nemčiji   je z zadnjimi poplavami prizadela najhujša katastrofa po 2. svetovni vojni. Položaj je katastrofalen zlasti v kmetijstvu,  med več kot 100 žrtvami je življenje je izgubilo tudi veliko vinogradnikov in kmetov v Eifelu. O katastrofi je spregovoril predsednika Združenja kmetov in vinogradnikov Porenje-Nassau (BWV)Michael Horper. V tem delu Nemčije žalujejo zaradi številnih smrtnih žrtev, kot po čudežu na poplavljenih območjih v Eifelu niso našli nobenih smrtnih žrtev, vendar ljudi še vedno pogrešajo. Na celotnem obmojčju Ahr,ki je z nekaj nad 580 ha najmanjša nemška vinogradniška regija , znana predvsem po modrem pinotu, niso bile poplavljene ali poškodovane samo tri kleti. V večini predelov še vedno ni elektrike ali mobilnih komunikacij, pitne vode, telefonskih povezav in plina. Tudi v Eifelu je veliko kmetij močno prizadetih, saj so se poplave zgodile na skoraj vseh dolinskih lokacijah. Nekatera podjetja v posebej prizadetem okrožju Bitburg-Prüm so bila v dveh urah pod vodo dva metra. Na kmetiji se je utopilo 400 prašičev Številne kmetije so izgubile živali, na eni od kmetij je utonilo 400 prašičev. Toda tudi veliko krav in telet se je utopilo ali pa jih preprosto ni več. Po dolinah so travniki in pašniki polni ruševin in smeti. Traktorji, silosi, bale, zaloge koruze in žita - uničenje vpliva na vse, kar potrebujejo kmetije. Marsikje so bile letine popolnoma uničene. Ceste in mostovi so močno poškodovani. Uničenih ali poškodovanih je bilo tudi nekaj manjših mlinov, ki so še posebej regionalnega pomena za trženje žita. Razmere so izjemno težke tudi za rejce molznic, ki zaradi izpada električne energije mleka ne morejo molsti strojno. Voda je poškodovala številne molzne robote. Najprej jih je treba popraviti,kar pa bo trajalo nekaj časa. Nekatere kmetije so svoje živali pustile pri kolegih, da jih lahko še naprej molzejo. Pripravljenosti za pomoč je ogromno. Michael Horper Krave zdaj molzejo ročno, seveda pa trpijo količine in kakovost mleka.Trenutno je poudarek še vedno na boju za vzpostavitev funkcionalnosti kmetij. Horper je poudaril, da je izjemno ponosen na ta poklic, ker si vsi medsebojno pomagajo. Ker je večina moških odsotna- bodisi so pri gasilcih ali pri drugih oblikah odpravljanja posledic, so vodenje kmetij marsikje uspešno prevzele ženske.  
Teme
žetev pšenica koruza nemčija francija ZDA rusija

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaKMEČKI GLASAlen  OsenjakVlasta Kunej KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Ekstremno vreme izničilo vse napovedi za cene žit