Permafrost se tali in prepušča plin mnogo hitreje, kot pa to modelira uradna znanost, Medvladni panel za klimatske spremembe, v katerem deluje tudi Slovenka Lučka Kajfež Bogataj, in ki je za svoja zavajanja svoj čas prejel Nobelovo nagrado

.

.

Prevod  Milan Malej

.

.

Po članku, Current rates and mechanisms of subsea permafrost degradation in the East Siberian Shelf https://www.nature.com/articles/ncomms15872

ki je tudi osnova za intervju dr. Šahove

(prevod:  http://www.publishwall.si/darilo.za.planet/post/312777/arkticna-plosca-se-popolnoma-tali-metan-nas-zasipa-mi-pa-tu-bluzimo-o-odgovornosti-politikov-in-birokratov-je-ni-)

so ruski znanstveniki razložili tudi druga dejstva, ki odkrivajo, da je klimatski model IPCC povsem zgrešen. Ne upošteva današnjega bistvenega mehanizma povečevanja Zemljinega toplogrednega učinka, uhajanja Arktičnega metana, na kar že nekaj časa opozarjamo tudi v naših prispevkih.

V objavi na spletni strani https://www.eurekalert.org/pub_releases/2017-08/tpu-rsd081517.php so povzetki informacij iz univerze v Tomsku. Tu podajam nekaj bistvenih prevedenih in dopolnjenih delov.

.

Ta klimatski model IPCC ocenjuje, da do konca 21. stoletja razpad permafrosta v Vzhodnosibirskem morju (ESAS = East Siberian Arctic Shelf) ne more preseči nekaj metrov, in da bi formiranje povsem raztaljenih področij (talikov) zahtevalo stoletja in celo tisočletja. S tem se izogibajo nujnemu upoštevanju možnosti masivnih emisij metana v vodno plast in v atmosfero zaradi razpada metanskih hidratov (in sproščanja spremljajočega prostega plina). IPCC smatra potencialni prispevek ESAS v celotne emisije metana za nepomembnega in ostaja pri zagovarjanju le človekovih in do sedaj poznanih naravnih emisijah metana v skupni količini okrog 670 Mton letno.

Vzorci izvrtanih sedimentov iz odprave leta 2016 potrjujejo hitrost razpadanja podmorskega permafrosta v zadnjih 35 letih od 13 do 18 cm na leto v globino, torej v 10 letih 1,5 m, medtem ko je bilo povprečje pred letom 1982 okrog 3 krat manjše. To kaže spet na eksponentno povečevanje razpadanja in trenutno taljenje je verjetno še (veliko) večje… To je dvakrat manj, kot pa smo sami izračunali s sorazmerno preprostim simulacijskim programom za izračunan dotok energije na dno 1 W/m2 in predpostavljeno poroznost zamrznjenega sedimenta 30%.

Primerjava temperaturnih anomalij površine arktičnih morij za avgust 2017 s prejšnjimi leti kaže splošno povečevanje teh temperatur, vendar so vode ob izlivu Lene še vedno hladnejše. To lahko pomeni, da višje površinske temperature večine ESAS omogočajo tudi več dotoka sončne in toplogredne energije v vodno plast in večje taljenje permafrosta na dnu, kot pa je bilo izmerjeno z vrtanjem.

Na akustični sliki iz omenjenega članka je prikazano spreminjanje zgornje meje plina pod dnom morja. Zgoraj je slika leta 2012, spodaj 2011. Plin, ki je kot akustična nejasnost v sedimentu prikazan brezbarvno, se je v istem področju v enem letu ponekod dvignil za 7 do 10 metrov. To nakazuje tudi na razpad permafrosta s spodnje strani, na katero pritiska plin in tako tudi na bistveno hitrejše izginjanje trdnega ščita, kot pa ga povzroča le taljenje z zgornje strani zaradi prevelikega dotoka energije… Prodiranje energije v globino in ogrevanje spodnjih plasti permafrosta, ki sicer še ne popusti, lahko ustvari pogoje, da ga energija (prostega) plina začne hitreje razjedati… Lahko gre pri tem tudi za razširjanje globinskih talikov, območij permafrosta s previsoko temperaturo za obstoj.

Kar je pri teh podatkih moteče, je dejstvo, da so bile vrtine razporejene blizu skupaj na razdalji okrog 0,1 stopinje zemljepisne širine (11 km) in 0,25 stopinje zemljepisne dolžine na tej širini (5 km), in sicer zelo blizu obale izliva reke Lene v morje Laptevov, v še manjši globini vode od povprečne v ESAS. To je dalo dokaj enake medsebojne rezultate, ki pa verjetno še zdaleč ne morejo odgovarjati razmeram v celotnem ESAS, ki so po opaženih gigantskih izbruhih lahko še bistveno slabše…

Študije iz let 2011 do 2016 so pokazale, da je v nekaterih področjih ESAS vrh podmorskega permafrosta že dosegel globino stabilnosti metanskih hidratov. V bistvu sedimentni material ostaja (dno se ne pogreza), vendar pa njegova zamrznitev izginja in je ponekod že izginila do hidratov in prostega plina. To je razpad, ki bo in že povzroča masovno sproščanje mehurčkastega metana.

V prejšnjih publikacijah so objavili, da pretoki metana v plast vode znašajo od nekaj mg do nekaj 10 ali 100 gramov/m2 dnevno… To je potrditev podatkov, na katerih smo osnovali naša predvidevanja. Šahova v intervjuju omenja celo mogoče zgornje vrednosti do 3 kg/m2.

Koncentracije metana v najnižjih plasteh arktične atmosfere dosegajo 2 do 4 kratna prekoračenja povprečnih koncentracij metana v celotni atmosferi (1.800 ppb) – to pomeni od 3.500 do 7.000 ppb. Tako so koncentracije na širših področjih in do višin 6.000 metrov (kjer jih pogosto merijo) nad 2.500 ppb povsem "normalne" in vsakdanje, kar vodi, kot je bilo že opisano v prejšnjih člankih do sproščanja količin okrog 1 gigatone metana letno v celotnem ESAS. To je samo iz tega vira tretjina več, kot iz vseh virov, ki jih priznava IPCC. Bistvena razlika pa je še, da IPCC-jevi viri ostajajo dokaj konstantni, emisije iz ESAS pa se strahovito hitro povečujejo. Če pa upoštevamo ocene Šahove v prevedenem intervjuju, pa so lahko te letne količine iz ESAS že danes še veliko večje.

.

Kaj pa ti podatki pomenijo za toplo gredo, temperature na planetu, količino vode v atmosferi, vreme, neurja, kmetijstvo in obstoj življenja na Zemlji pa smo že opisali v prejšnjih prispevkih… Pričujoči članek predstavlja samo še potrditve…