Članek
Metan (in planetarna ekološka katastrofa)
Objavljeno Jun 19, 2017

Etično poslovanje, trajnostni razvoj

ter metan in planetarna ekološka katastrofa

 

(Opis predavanja)

 

 

Bistvo tega predavanja oziroma predstavitve je poudarek na zelo verjetno hitro približajoči se okoljski katastrofi celotnega planeta, ki bo nastala zaradi nenadzorovanega sproščanja metana izpod talečih se arktičnih površin ter posledičnega velikega povečanja toplogrednega učinka Zemljine atmosfere. Ko govorimo o tej verjetnosti, se moramo zavedati, da so posledice njene uresničitve lahko celo tako hude, kot je uničenje celotnega organskega življenja na planetu.

 

Namen predavanja je ozaveščanje povezanosti, vpliva in odgovornosti našega lokalnega delovanja na propadanje narave po celem svetu. Drobtinice naše ignorance (neznanja in preziranja) dogajanj v drugih naravnih in družbenih delih sveta se neustavljivo seštevajo in vedno hitreje vodijo v popolno katastrofo narave. Predavanje pokaže na nesmisel ozko usmerjenih človekovih dejavnosti, s katerimi se sicer tudi skušamo približati koristnemu delovanju za naravo, in na potrebo, da pri svojem lokalnem delovanju razmišljamo s širokim pogledom na naravo celotnega planeta ter tudi svoje dejavnosti prilagodimo temu namenu.

 

Ekonomija in politika ne poznata nobenih zaviralnih mehanizmov, s katerimi bi brzdala izkoriščanje in uničevanje narave. Svetovni trendi in izkazani nameni globalnih organizacij v ozadju le še utrjujejo temelje in zgradbo ropanja narave in izkoriščanja revnega sveta. Opisan je primer trajnostnega razvoja, ki že v sami definiciji zakrito dovoljuje globalnim igralcem početi vse tisto, kar so delali do sedaj. Pravična trgovina je del širše zasnovanega etičnega poslovanja. Predstavitev pokaže omejitve tega modela, ki še vedno podlega ozko usmerjeni ekonomiji cenovnega vrednotenja.

 

Potrebni so drugačni načini vrednotenja, ki bi bili prav tako uporabni pri izmenjavi dela in dobrin, kot so na primer ekološka, socialna in kooperativna vrednost. Potrebna je takšna organizacija človekove družbe, proizvodnje energije, izdelkov in hrane, ki bo dosledno ohranjala in obnavljala naravne vire. Absolutno ni dovolj prilagajanje na podnebne spremembe in na globalizacijo brezsramnega kapitalizma ter podložne demokracije.

 

 

Za zavedanje nevarno hitro približujoče se okoljske katastrofe drugi del predstavitve natančneje prikazuje dogajanje na Arktiki in s tem povezana dejstva:

·       Splošno sliko kroženja energije v atmosferi ter naravne in umetno dodane dejavnike ki vplivajo na to.

·       Naraščanje poznanih in predvidljivih izpustov toplogrednih plinov iz človekovih in naravnih virov.

·       Sproščanja iz naravnih virov, ki jih je aktiviral človek in ki jih politika skuša obupno prikrivati. Poznanim količinam so se v zadnjih dveh desetletjih pridružile še nepredvidljive in malo poznane količine metana izpod talečih se arktičnih pokrovov, na kopnem in na morskem dnu.

·       Ogromne količine tega plina se nahajajo po celem planetu pod morskim dnom v obliki plinskih hidratov. To so sedimenti, prepojeni z vodo, ki je v polarnih predelih zamrznila, v toplejših morjih pa se v večjih globinah strdila zaradi visokih pritiskov, vmes pa se je ujel fosilni organski plin. Na Arktiki nastaja problem v plitvih priobalnih morjih, ki zaradi splošnega taljenja ledu velik del leta vpijajo sončno energijo do večjih globin. Tudi do 100 metrov globokega dna pride dovolj energije, da se stali zgornja plast permafrosta in začne sproščati spodaj ujeti metan.

·       Znane raziskave in meritve taljenja zamrznjene zemlje na Arktiki in sproščanje ter zaloge tam ujetega metana. Rusi so že pred leti na več področjih namerili količine v samih izvirih metanskih mehurčkov okrog 150 ton/km2 v enem dnevu, v celotnih več tisoč km2 velikih področjih pa povprečno 3 tone. Kasneje so ta področja še pregledovali in vsakokrat potrdili povečevanje uhajanja in razširjanje teh področij.

·       Razumevanje delovanja človeštva na to področje, enake značilnosti velikih območij z zalogami plina, stabilnost zalog, načini prodiranja energije v globino.

·       Pojav se torej nedvomno širi in zato so upravičena tudi predvidevanja hitrosti, obsega in intenzivnosti taljenja morskega dna ter količine sproščenega plina v naslednjih letih in desetletjih. Ob postopni in nepredvidljivi razširitvi uhajanja na 2 milijona km2 plitvih arktičnih morij lahko količina uhajajočega metana v atmosferi že v petih (5) letih doseže rusko napoved iz leta 2010 – 50 Gton, 10 krat več kot pa ga je danes.To bo glede na njegov trenutni energijski učinek ter na sproti povečujočo se temperaturo in količino vlage v atmosferi podvojilo ali celo potrojilo njen današnji toplogredni učinek.

·       Posledice so že in še bodo veliko večje v dvigovanju temperatur, zračne vlage, povratnega toplogrednega sevanja in tudi v medsebojnem vzpodbujanju vseh mehanizmov, ki so začeli povzročati prekoračitve naravne zaščitne tople grede planeta.

·       Nezmožnost življenjskih vrst prilagoditi se v kratkem času na hitre spremembe omejenih življenjskih pogojev, v katerih uspevajo. Posledice podrtih odvisnosti v neživem okolju in v prehranjevalni mreži bodo v popolnem uničenju življenja na planetu.

·       Potrebne spremembe človekovega materialnega in družbenega delovanja, zavestnega in duhovnega vedenja, upoštevanje zadostne časovne rezerve, preden zaidemo v neustavljivo spiralo popolnega propada narave.

·       Rešitve so v sodelovanju pred vsakim tekmovanjem, sprejetju in realizaciji za vse enako omejujočih in osvobajajočih načel in pravil, v podreditvi (preostale) politike tem pravilom in v organizaciji lokalnih skupnosti, ki bodo sposobne preživeti v svojem okolju, s svojimi viri in z majhno materialno izmenjavo, ter se bodo na istih načelih povezovale tudi v večje enote.

 

Zakaj v mnogih tehničnih rešitvah, na primer pri protipotresni gradnji ali v letalski industriji, vgrajujemo 10 kratne varnostne faktorje. Saj bi bil že samo 10 % močnejši material dovolj, da bi vzdržal silo potresa. Seveda je povsod razlog v nepredvidljivosti naravnih sil, situacij in celo zanesljivosti samih človekovih rešitev ter v strahu, da se pojavijo še večje obremenitve in anomalije od poznanih. Ali niso to prav tako predvidevanja?

 

Zakaj pa se potem pri tako veliki "tehnični rešitvi" kot je planet in tveganju njegovega uničenja igramo z 10 % zmanjšanjem izpustov v 30 letih in podobno? Zakaj v tem primeru zaničujemo predvidevanja, ki temeljijo le na realnih in izmerjenih številkah in opazovanjih?

 

Ali se res upamo tvegati in še naprej zatiskati oči?

 

Čeprav še popolna opustitev človekovega obremenjevanja narave tudi že danes ni več zagotovilo, da se bodo sprožene naravne samouničevalne sile planeta omilile in usahnile, pa je brez te odločitve celotnega človeštva in popolne uresničitve te naloge to milost narave (in če hočete, stvarstva) nemogoče pričakovati. Odločitev pa je spet naša, vsakega posameznika in vsake skupnosti…