Stvar za katero sem pa res najmanj mislil, da bom kdaj o njej pisal je zagotovo ravno ta. Moda. No, saj tudi tokrat ne mislim kvasiti neumnosti o smernicah, trendih in, bognedaj, modnih nasvetih za bralce. Ampak moda me je, kot eden najbolj izrazitih načinov manipuliranja z množicami, eden najbolj sofisticiranih načinov obvladovanja tržišča, iznenada pripravila do razmišljanja. Trenutek slabosti morda. Kdo ve!?

Mogoče je razlog moje siceršnje nenaklonjenosti  tej sceni ta, da sem sam totalno nenadarjen za karkoli kar je povezanega s tem. Preprosteje povedano, ne znam se lepo obleči in niti dobro ne vem kaj to pomeni.  S tem sicer nimam kakšnih problemov. Mogoče sem imel kakšnega majhnega v nekih drugih, zelo rosnih časih, so pa te težave zelo hitro izginile v trenutku, ko mi je zanje postalo popolnoma vseeno. Drugače povedano, takrat, ko sem trend zamenjal za praktičnost. Gre pa tukaj za še eno pomembno dejstvo. Kadar bi res usekal mimo, imam okoli sebe nekaj prijaznih punc, ki bi me ustavile in poučile. S tem mislim drastične napake, kot je na primer takšna, ko zamudiš čas, ko se nikakor ne sme več nositi belih nogavic s sandali.

Ko že omenjam besedo scena, naj kar takoj priznam tudi, da mi snobovska, načičkana, obvezno gejevska scena modnih pist ne gre skozi filtre. Lahko bi celo rekel, da mi vse skupaj, tudi če odmislim koščene, anemične manekenke, ki morajo s skrbno dovršenimi korakci igrati premična poljska strašila, povzroča pike in črvičenje v prebavilih.

Sicer pa je ta moj primitivno kmetavzarski odnos do te človeške discipline zelo komforten. Veliko enostavnejši se mi zdi, kot če bi bil s tem v preteklosti  stalno obremenjen. Kako je lahko zahtevno slediti modi, sem videl pred precej leti pri zanimivem mlajšem sodelavcu. Kakšne vse dizajne je premogel od tribarvnih frizur do cunj takšnih in drugačnih, ki jih jaz kar po vrsti ne bi nikoli obesil na deca. Zelo pomembno se mu je zdelo, glede na to, da fabrika ni bila ravno kraj, kjer bi svoje trendovstvo udejanjal, da o smernicah in modnih zakonih predvsem vse zelo dobro ve. In enako je zelo očitno kazal kako se mu naša nevednost in preproščina zdita zavržno nizkotna. Zavil je z očmi in se nam pokroviteljsko smejal v ksiht. Sicer pa mi tip ni bil strašno zoprn. Prej malo smešen. Posebno takrat, ko je kazal slike na kateri je imel oblečeno novo obleko za neko praznovanje. Mislim, tip je bil na sliki v krilu!?! Kiklo je imel na riti. O boh pomagaj. O boh pomagaj smo ponovili še enkrat, ko je povedal koliko je za tiste flike plačal. Ampak mi se na modo nismo spoznali. Niti malo.

Sem pa svoje mnenje o njem nekoliko, ampak res samo malo, spremenil, ko sem ga srečal precej let pozneje, ko že dolgo ni bil več sodelavec. Pojma nimam, kaj se mu je dogajalo v tistih letih in tudi za modne trende kakopak, ne vem kako so se spreminjali. Sem ga pa zelo presenečeno pogledal. Naj omenim, da smo mu v preteklosti radi rekli šminker ali kaj podobnega. Zdaj pa sem gledal pred sabo dedca, da ne moreš verjet. Cela desnica potetovirana do zapestja, hlače strgane, da so se komaj držale skupaj in za piko na i, ampak res za piko na i … brada. Ma ne kakšna mušketirska bradica. Prava vikinška, dolga, v štiri ogle oblikovana rdečkasta bradurina.

Takrat sem spoznal, da je tip poleg tega, da pač zelo drugače razmišlja o trendih in modnih pravilh, kot jaz in meni podobni, ampak mora za to, da vsemu sledi tudi ogromno narediti. Meni bi bilo zelo, zelo težko doseči že to, da bi bil na tekočem, on pa mora vse skupaj še udejaniti, s tem živeti in nikoli popustiti in dovoliti, da bi ga povozil čas. In ne glede na to, da mi je šlo pošteno na smeh, so me spreletele tudi neke pozitivne misli glede njegovega početja in načina življenja.

Sicer pa modnih pojavov ne komentiram kaj prida. Sploh sem že v prvem stavku povedal, da me čudi, da sem se sploh lotil to omenjati. Pa tudi tako v vsakdanji debati tega ne počnem. Vici o strganih kavbojkah in oprijetih elastičnih pajkicah se hitro iztrošijo. Pa tudi oko se hitro navadi. Pri pajkicah je bilo to v bistvu kar lahko. Sprva je izgledalo kot, da je kakšna brhka, športnostasa mladenka v jutranji raztresenosti pozabila še nekaj obleči, potem pa je to postalo vsakdan in čisto v redu za pogledat. Če odmislimo to, da so luštnim mladoletnicam sledile mnogokatere dame, ki bi jim moral trgovec z vsaj malo vesti ob nakupu pripomniti nekako »gospa, to pa ni za vas«! Pa jim seveda ni in so se zbasale tja noter in širni okolici ponosno pokazale kje jih je kaj!

Torej, ob te stvari se nimam navade spotikati. Pa saj tudi nima smisla. Eno pride, drugo gre. Zdaj široko, zdaj oprijeto da se vidi vsaka žilica, zdaj dolgo, da se vleče po tleh, drugič spet kratko, kot bi žnidarju zmanjkalo blaga. Vse pride in gre. In vedno znova morajo ljudje izprazniti omare in jih napolniti s posodobljeno šaro. Trgovci imajo dobiček, šivilje in otroci v Bangladešu in Vietnamu dobijo svoja dva evra na dan in svet se vrti dalje.

Edino en pojav me pa malo bega. Tetoviranje. Pa ne mislim metuljček na ramenu ali čebelica pod popkom. Še zdaleč ne. Ampak kaj stori tetorviran dec, ali bognedaj punca, ki se je potetovirala kot maorski bojevnik od pete do uh takrat, ko to ni več moda?? Ali pa takrat, ko se vsled naravnih zakonov slika zguba!? No, to me malo bega, drugo pa niti ne. :)