Zadnje čase, predvsem ob sprejemanju neke nove zakonodaje v zvezi s socialnimi prejemki, vsepovsod poslušam in prebiram žolčne izjave in razprave, ki imajo vse po vrsti zelo jasno rdečo nit. Predvsem gre za zgražanje nad razmerjem med socialnimi podporami in najnižjimi plačami. Vse skupaj po navadi poteka v smislu, kaj bi delal, saj itak na socialnem dobim le malo manj od tiste mizerne plače. Ja, seveda se moram načelno strinjati. Stvar je posplošeno pogledano katastrofalno urejena.

Kljub vsemu pa ima takšen pristop analitično kritičnih komentatorjev eno napako. Kakorkoli obračam, vedno znova izpade, da jih povišanje podpore za siromake zelo, zelo moti. Bolj kot jih motijo minimalci in izkoriščanje delavcev v raznih, tudi zelo uspešnih firmah. Tako meni stvar izpade zato, ker takšni kritiki planejo pokonci samo in ravno takrat, ko se socialna pomoč zviša. Ne jamrajo zaradi minimalcev ne prej ne pozneje. Se pravi, da ni problem to, da ima delavec malo, ampak kako hudiča kdo upa pomisliti, da bi dal klošarju trideset evrov več!!?!

Ne morem si kaj, da se ne bi ob takšnih situacijah spomnil na prizor iz ameriškega parlamenta, ko so republikanci za ilustracijo svojega negodovanja ob Obamovi zdravstveni reformi, na govorniški oder pripeljali 17, 18 letno skrajno avšasto blond punco, ki je potem na tem taistem odru cepetala in cvilila kako noče socializma, kako noče, da se podpira nedelo in nespoštovanje lastnine. Lahko, da je bila za Amerikanarje celo prepričljiva, čeprav je bilo iz vsake besede jasno čutiti, da nima pojma o čem sploh govori. Ne vem, meni je predvsem zbujala željo, da bi jo vprašal, ali si želi živeti v družbi, kjer ljudje umirajo na pločnikih in preživljajo svoje dneve v parkih pokriti s cajteng papirjem, ampak domnevam, da tudi tega ne bi dojela najbolj.

Vsekakor se po mojem mnenju v teh časih ne bi bilo treba tako zelo zgražati, če človek, ki nima dohodkov od države dobi tri stotake zato, da nekako prebrodi svoje dni. Seveda. Ja, spoštovani, seveda ima to veliko različnih variant. In tukaj trčimo ob kriterije. Zelo, zelo se strinjam, da bi tukaj moral biti red. Sicer, za razliko od mnogih, mislim, da večina ne pade v skupino izkoriščevalcev, po drugi strani pa tudi vem, da smo vedno gledali ljudi, ki so od države dobivali pomoč, imeli neprofitne stanarine in v vrtcih plačevali minimalne računice. Pa čeprav so po svoje otroke prihajali s črnimi terenci in se nam smejali v fris. Tukaj svoje sposobnosti kaže zakonodaja s svojimi 90-imi kljukci, ki jih plačujemo, da bi te zakone sprejemali, vred.

Moram pa, čeprav bi lahko premleval še dolgo in v nedogled, predvsem povedati nekaj iz svojega osebnega stališča. Ne morem namreč sprejeti  kar tako ugotovitve, da je vseeno ali imaš delo ali ga nimaš. Pa ne glede na številke. Odkar sem prvič šel na šiht, tega pa že ni tako malo let, sem sam pri sebi prepričan, da je redna zaposlitev in delo nasploh zelo pomembna reč. Pa ne trdim, da sem bil vedno zgleden delavec. Ne, imel sem razna obdobja. Kdaj je bilo treba biti garač, kdaj kakšno obdobje vmes niti ne. Kdaj se je pokazalo tudi materialno kakšen svetlejši čas, večinoma pa sem bil plačan bolj okoli minimuma.

Seveda gre veliko tega na račun lastne neambicioznosti, nepreračunljivosti in neborbenosti, včasih tudi nepodjetnosti. Nikakor, nikoli in nikdar pa me to ni pripeljalo do razmišljanja, da je klošar na klopci pred banko, kjer ves podrt žuli svojo nafehtano ceneno litrco in kadi drava cigarete v boljšem položaju od mene. Zdelo se mi je, da za svoje domnevno »udobje« plačuje hud, hud davek. Vedno sem veliko laže naredil en šiht, kot pa nekje na miru sedel, ne osem ampak že eno, dve uri. Seveda pa prejemniki podpore še zdaleč niso samo klošarji. Gre za zelo veliko skupino ljudi, ki jih je življenje na razne načine prineslo okoli. In seveda na nekaj kapitalnih lenuhov in nekaj spretnih preračunljivcev s črnimi terenci.

Zadnje čase, v drastičnem nasprotju s svojimi pričakovanji, v svojem okolju opažam hudo pomanjkanje delavcev. Predvsem takšnih s tehničnimi znanji in takšnimi, ki so pripravljeni sploh pomisliti na nekaj, kar se imenuje proizvodnja.

Tudi tega ne vem, ali jih od tistih zidov in ropota odganja samo misel na fizično delo, ali ni morda omembe vreden del razloga v tej negativni propagandi. V tej neznanski neskladnosti med dohodki. Pa minimalci pa prekarci pa SP ejevci … ! Ena sama neznanska, božja krivica. Pa ne mislite, da se postavljam na katerokoli stran. Ni govora. Mislim pa, da bi veliko raje predlagal mlademu človeku naj ne ponavlja naših napak. Naj ne bo neambiciozen in neaktiven. Naj zahteva tisto kar mu pripada. Naj sam kdaj postavi pogoje. In še bi se našlo kaj, kar je bilo za nas večinoma nedoumljivo in bogokletno.

Ampak za božjo voljo, ne iščite razlogov za svoje težave v usranih treh stotakih socialne podpore. LP