In gleda  v odsev te praznine, nekje v ozadju prepričan, da tam vidi sebe. Praznega. Nedoločno nikakršna je slika. Ne zbere drobcev za mozaik z jasnimi robovi. Kot glasbenik, ki ne spravi skupaj tonov, ki zanje ve da so tam in ki jim je bil že tisočkrat kos. Solo! On pa nem. Publika čaka, da se kaj zgodi. Sicer pozneje pojasni, da že dolgo ni držal instrumenta v rokah, da že dolgo ni vadil, da ni njegov dan … on sam pa ve, da so to le običajne floskule, ki se je že za to, da jih je povedal, težko zbral. »Nič več ne poveš!« ga pobara prijatelj malo kasneje. Zamahne z roko. Pusti spraševalcu naj si misli svoje. Da ni ničesar, da ni veselja, da ni pravi čas. 

Spomladi je pravi čas za začetek. Vedno je pravi čas za začetek. No, morda petek ni dober. Zaradi pregovora. Na krasni prireditvi sem bil. Protagonist je blestel. Kot vedno. Zadnje besede, ki jih je izrekel v slovo so bile o tem, kako naj sanjamo velike stvari in kako naj se ne damo … barabam … Pevci, igralci, umetniki nasploh, so se mi vedno zdeli pametni ljudje ravno zaradi tega, ker so znali govoriti. Ne toliko zaradi svojih umetnin, kot zaradi tega kako so stopili pred kamere in povedali stvari. Pa tudi če pol  izgovorjenega nisem razumel. Ali pa morda ravno zato!

Tega tipa pa sem razumel. In, zanimivo, ravno v teh časih sem se tudi sam že naučil, kako je mogoče biti jezen, kako bi se dalo upirati, kako bi se dalo upoštevati tako moder nasvet »Ne se dat! Barabinom pokvarjenim!« Potem pa me prešine, da sem kot osel iz vica. Tisti, ki ga je gospodar ravno naučil stradanja pa mu je revež crknil. In jaz, ravno sedaj, ko vem … mi je za vse skupaj prav figo mar. Ali pa se mi ne ljubi! Ali pa … ne vem.

Ali pa … o, porkaduš, je zgroženo vzkliknil nekam vase, zroč še vedno v isto praznino. Saj me že imajo. Saj sem že tam! Tukaj se iščem, negotovo, živčno se iščem in razmišljam o sebi, oni pa me že imajo. Mirno in brez razburjanja vedo o meni vse. Sistematično. Po vrsti. Od pete do glave. Od številke čevljev do mojega razmišljanja.

Zamahne z roko in zapre okno. Zatemni trepetajočo praznino. Zavleče se pod odejo. V kot. Kot bi ga zeblo. In se sprašuje. Sem to sploh jaz? Did I lose myself?

Pa spet tista negotovost. Tista večna reč, ko mora vse biti dilema. Tisto večno stanje, ko se iz genov javlja neumrljiva slaba vest. Ali je bil tisto prej pravi jaz? 

Na koga naj bom jezen, za koga naj se postavim, kdo me gleda … tako butasto …  iz odseva nazaj?