Jasno je postalo, da se v kovačiji pripravljajo hude stvari. Spet! Marinko se je že večkrat spraševal zanimivo, celo nekoliko zabavno vprašanje. Ali imajo ti tipi sploh kadarkoli v prihodnosti priti pred ljudi in prinesti kakršnokoli dobro novico, obvestilo o neki spremembi, ki bi bila pozitivna, ki bi se je ljudje razveselili? Že dolgo časa mu je to rojilo po glavi pa ni bilo nič. Vse bolj so tako vodilni, kot mali šefi, vključno s Flaviom, njegovim neposrednim nadrejenim, stvari vedno na nek način zaostrovali. Spominjali so ga na butaste oficirje iz jugo armije, ki so vedno robantili, da je sicer že malo bolje ampak je treba stanje še izboljšati. Vedno isto in enako!

Ampak tokrat je bilo čutiti, da gre za še bolj dramatično dogajanje. Šlo je za tako imenovano racionalizacijo. No, dobro, slednja je potekala že zelo dolgo časa, tokrat pa je bilo mišljeno bolj konkretno ukrepanje. Hitro so se kovači, ženske za trakovi, čistilke, vratarji in kuharji zavedeli kaj to v resnici pomeni. Mehko, premišljeno, načrtovano in še marsikateri pridevnik je samo olepševal za marsikoga nerazumljivo kruto dejstvo, da se ga želijo znebiti. Tudi tega Marinko ni mogel razumeti, kako racionalizacija vedno pomeni zgolj in samo to. Zmanjševanje, odpuščanje, propadanje. Pa če bi že poskusil dojeti, da je kaj od tega potrebno, nikakor ni mogel sprejeti dejstva, da po takšni, v njegovih očeh uničevalni akciji, nekdo oznani, da je bila vse skupaj uspešno, da so dosegli načrtovani rezultat in si povrh vsega še izplača obilno nagrado.

»Naj zastopi to kdor more in hoče!« je kdaj momljal sam pri sebi.

Posebno stanje je zahtevalo tudi posebne postopke. Hitro je završalo med delavci, da naj bi prišel človek od zunaj. Tisti, ki bo opravil umazan posel, so govorili ali pa ga celo imenovali rabelj, eksekutor. Kar oster besednjak, je treba priznati, po drugi strani pa blizu resnice. Naša kovačija je majhna fabrika v majhnem kraju. Vsi se poznajo. Poznajo se otroci delavcev in direktorjev, nekateri so sošolci, ljudje so po šihtu sosedi in se srečujejo vsak dan v svojih soseskah, se pozdravljajo in pomodrujejo o kakšni aktualni, nevtralni, običajno zanje zelo nepomembni novici. Vsi so poznali zgodbo prejšnjega kadrovskega, ki je psihično zbolel zaradi svojega dela. Že tako zelo nervozen možakar je moral takrat, pred leti prekiniti pogodbo z nekaj mladimi delavci, vmes je bil celo njegov mrzli nečak … in potem ga je poleg tega, da ga je celo mestece gledalo kot vojnega zločinca, še žlahta ribala, dokler se mu ni stemnilo pred očmi in je pristal v ustanovi.

Ko je eksekutor prišel v fabriko, bilo je ravno čas malice, sredi dopoldneva in so dedci sedeli na klopeh pred tovarno in se greli na jutranjem soncu, nekateri so žvečili sendviče, drugi kadili, tretji modrovali pa tudi kinkal je tu in tam kakšen, je bil to zagotovo dogodek in pol. Delavci so ob prihodu preprosto onemeli. Zastali so jim v ustih na pol prežvečeni grižljaji in čiki so jim obviseli na ustnicah. Klepetulje so izjemoma utihnile sredi besed in vsi so nemo gledali edinstven in predvsem nepričakovan prizor.

Bogve kaj točno so ljudje pričakovali. Nabildanega, mrkogledega, črnolasega ali obritoglavega tipa, ki bi spominjal na efbiajevca iz ameriških filmov. Človeka, ki bi nagnal strah v kosti že prej, kot bi spregovoril kakršnokoli besedo, da ne govorimo o učinkih njegovih svaril, groženj in kritik! Na parkirišču se je namesto črnega terenca z zatemnjenimi šipami nerodno parkirala stara citroenova kripa. Na pol čez črto, močno postrani in meter pred zidom. Kljub zadostni varnostni razdalji pa se je avtek sunkovito ustavil, se še malo zazibal in se končno tresoče umiril.

Še vedno začudeni in nemi so delavci  opazovali dogajanje in če so bili še maloprej presenečeni, potem je bila pojava, ki se je spravila iz vozila res več kot le pika na i.  Starka! Ja, res, starejša, verjetno kar nekaj čez sedemdeset let stara gospa se je vzravnala ob svojem neuglednem vozilcu in ošabno pogledovala okoli sebe. S svojim starinskim plaščem, nabrano bluzo, krznenim ovratnikom in visoko natupirano frizuro je izgledala, kot bi jo vzel iz nekega drugega časa in jo postavil v današnji dan. Nenaravno rdeče pobarvano lasišče z izdatnim sivim narastkom ostre poteze poudarjene šminke so delale njeno pojavo skoraj bizarno. Kot jagoda na torti je celo pojavo krasilo še nekaj, česar kovači in ostali delavci niso bili prav zelo vajeni. Gospa je na svoj obisk prinesla s sabo spremljevaljca. Malo, kuštrasto, snežno belo ščene je pestovala v naročju in žival je dajala vtis, da je ravno tako vzvišena in da enako ignorira vse prisotne, kot gospodarica.

Ja,  če nenavadna eksekutorka ne bi bila povezana z domnevno tako hudimi ukrepi, bi se marsikomu zdela smešna. Tako pa je kot iz risanke vzeta, postarana »Cruella de Vil« vsa izprsena po generalsko zakorakala preko dvorišča. Mrtvaški mir je spremljal njen korak. Prvi in edini, ki se je skorajžil   in se oglasil, je bil, kakopak, Mirče.

»Dan!« je po svoji navadi pretirano otročje pozdravil.

»Dober dan!« je gospa komaj slišno šepnila. Pogleda ni niti slučajno obrnila proti ljudem. Niti za milimeter.

 »Pha!« se je nekaj minut pozneje, ko je gospa že izginila za vhodnimi vrati, zaslišalo prvo zmrdovanje!

»A taka babnica nas bo porihtala?!«

Kmalu je zadržane pripombe zamenjal nezadržen krohot, ki so ga sprožile grobe opazke na pojavo gospe zunanje sodelavke, ki bo poskrbela za racionalizacijo, prestukturiranje in še za nekaj reči s težkim imenom.

Ja, takšnega strokovnjaka se pa res ni treba bati, so kovači nedvoumno zaključili ob koncu pavze. Niti sanjalo se jim še ni, kako zelo so se motili.

                                                                                *

Minče je stopil skozi vrata in obstal pred gospo tako, kot je vedno stal pred vsakim nadrejenim ali pred katerokoli drugo osebo, ki se mu je zdela nekakšna avtoriteta. In to so se mu zdeli skoraj vsi. Vsi, ki so imeli nazive, ki so domnevno imeli veliko znanja, zagotovo pa je imel za zelo pomembnega, skorajda strašnega, vsakega, ki ga je lahko pozval v svojo pisarno. Tako je stal pred njo, na pol sključen in pri tem mečkal svojo plavo kapo in s konico čevlja risal majhne, namišljene kroge po podu pred sabo.

 »Sedite, gospod Milan!« mu je gospa prijazno, z medenim glasom pokazala na stol. Minče je zmedeno, nerodno sledil njenemu povabilu. Ni bil vajen, da ga kdo tako nagovarja. Kakšen gospod neki? Še po pravem imenu ga že leta ni nihče poklical. Bil je samo Minče.

 »Kako zdravje, gospod Milan? Težko je v teh časih, kajne in pri vaših letih?« ženska je zvenela sladkasto, pretirano prijazno. Minče je samo zmedeno prikimaval in odkimaval hkrati.

»Zagotovo se da pomagati, gospod Milan!« Kar ni nehala s tem zanj neobičajnim poimenovanjem. Kar ni ji zmanjkalo prijaznih besed. Ko je začela o tem, da se mu že dolgo godi krivica, da so se ga znebili, da so ga odrinili od pravega dela in mu neupravičeno dodelili metlo in da je nedopustno deležen posmeha namesto primernega odnosa, takrat se je Minče zmehčal in sprostil. Rekli bi, da ga je ženska imela.  

Nikoli ni Minčetu še nihče govoril takšnih stvari. Še sam ni pomislil, da je z njim tako. Pa saj verjetno tudi ni bilo veliko resnice v tem, da bi se mu kaj krivičnega dogajalo. Stvari so se pač odvile na takšen način. Njegovega osebnega propadanja, občasnih težav z alkoholom, njegovega šibkega zdravja zaradi načina življenja, ničesar od tega niso bili krivi drugi. V nekem drugem času so pač našli za takšne »revčke« zasilne rešitve. Takrat je Minče pristal v delavnici kot pomočnik, kot drugi hišnik, pometač. Čistil je dvorišče, pospravljal okoli strojev in tu pa tam pomagal kakšnemu kovaču preložiti težji kos. Zdaj petdesetleten z izgledom zgrbljenega starčka je bil že dolgo del kovačije in slednje si sploh ni dalo predstavljati brez njega.

Vendar pa, zdaj ko je poslušal leporečje gospe in vsake toliko pogledal malo kuštrasto snežno belo ščene z iztegnjenim rožnatim jezikom ob njenih nogah, so se mu je v možganih začele neartikulirano,  nejasno risati jezne,žalostne misli. Zagotovo so vsi proti njemu, zagotovo. Ali ne govorijo vsi zviška, ali se ne posmehujejo vedno, ko pripomni kaj v debatah ob pavzah?

»Za naju imam rešitve!« je takrat prešla gospa v drugo fazo napada. Vse sem preštu