Tako se z Marinkom že kar nekaj časa nisva pogovarjala. Ko je sedel tam pred tisto betulo, mi je bilo v trenutku jasno, da si želi sogovornika. Da je slabe volje. Da ga je nekaj spravilo ob živce. Že itak ni bilo ravno pogosto, še manj vsakdanje, da si je privoščil popivanje, še posebno glede na to, da je bil čisto navaden delovni dan.

»Kaj je, stari!?« sem poskusil biti dobrovoljen in duhovit.

»Ma ja, nič posebnega! Včasih pride tako, da je človek potreben malo oddiha in malo časa, ko lahko izklopi ves ta drek. Tega se nam je pa res začelo malo preveč vsipati na glavo … pa, jebemti, a veš da mi pol ure in eno pivo ne pomaga več, da bi si shladil glavo! Ne vem, ali je z mano kaj drugače kot pred časom ali … «

Potem sva malo ponergala okoli vremena in omenila glavne smešnice iz aktualne politike in splošnega dogajanja v deželi. Malo zdravega cinizma vedno dobro dene. Materiala za takšen pristop pa je tako ali tako na pretek. V teh časih in v teh krajih.

»A veš, ko smo včasih govorili o ljudeh, ki se obračajo po vetru, o takih, ki se vedno znajdejo nekako tako, za svoj prav. In jim, po navadi zelo očitno, ni nič mar kako to doživljajo ljudje okoli njih in kakšno škodo naredijo drugim!?«

»Seveda se tudi spomniš  … « si je kar sam odgovoril in nadaljeval »da sam nisem bil pretirano kritičen do teh ljudi. Pa naj smo jih imenovali oportunisti, konvertiti, podrepniki ali pa kar mone, vseeno. Vedno se mi je zdelo, da tako na splošno ne gre za tako strašno slabe ljudi, kot smo robantili. Kaj pa vem, mogoče sem res premehak, ampak vedno sem poskusil videti pri ljudeh prej boljše, kot pa tiste najslabše stvari. Predvsem pa vedno pravim, da so bili tisto neki drugi časi. A veš, mislim tisto, kar smo kdaj šimfali, da so bili eni rdeči, zdaj pa pojejo na koru in podobne reči?!«

Komaj sem deca malo ustavil, naročil za oba novo pijačo, ko je že nadaljeval ta, zanj zelo nenavaden in presenetljivo gostobesedni samogovor.

»Vedno sem bil mnenja, da smo ljudje pač različni. No, saj me je kdo kdaj že ujezil. Recimo kakšen šef. Flavio, na primer. Mislim, ko sem bil mlajši, sem kdaj razmišljal, kako bi bilo dobro kakšnega prasca počakati za vogalom in ga kresniti s špevto po betici. Ali pa, ko je bil kateri od njih že bolj v letih, sem mislil kako bo svet čisto drugačen, ko bo končno odsmradil v penzijo. Pa ni bilo nič. Prišli so drugi in tretji in vedno je bilo enako ali pa smo celo za kakšnega neskončno pokvarjenega pozneje tuhtali, da niti ni bil tako slab. Pa da ne govorim o tistih, ki so potem, ko je razpadla država zamenjali kakšno barvo. So se pač časi spremenili. Včasih je človek lahko borec, včasih pa ne more biti. Vsak že ne. Moja stara soseda skoraj vsak dan gre v cerkev in tam žebra tiste litanije. Verjetno se ji zdi, da je še za nazaj dolžna cel kup očenašev in zdravamarij. Včasih je bila učiteljica in skoraj do konca tudi član partije. Pa so že takrat radi namigovali, da gre včasih nekam v svoje kraje za božič in veliko noč tudi v cerkev, k spovedi in obhajilu. Hehe, a si predstavljaš?«

»No, no, Marinko!« sem nekako pa le prekinil monolog »ampak nekaj bolj konkretnega te je pa le spravilo s tira, a ne!?«

»Ja, tega tipa pa ne morem prebaviti. Ne morem pa pika!«

Ne vem zakaj mi je bilo takoj jasno za koga gre. Ne glede na to, da ni Marinko omenil nobenega imena!

»Pa mi ni nikoli šlo posebno v nos njegovo napredovanje, njegova funkcija, njegova plača! Prav briga me. Edino to pa rad omenim, da je ravno tako kovač, kot sem sam. To pa z veseljem poudarim v kakšni debati.  Zakaj je napredoval je zame tudi uganka, ampak očitno so direktorji imeli kriterije, ki jih je znal obrniti sebi v prid. Potuhnjen je zadosti, užaliti človeka mu tudi ni težko, da bi sam sprejel kritiko je pa itak prebutast«

»Lahko pa ti povem kako je bilo na začetku. V kovačijo je prišel komaj nekaj mesecev pred mano. Pa se je vseeno obnašal kot star general, ko sem prišel. Dokler mi niso povedali, sem mislil, da je tam že vsaj deset let. Bil je vzvišen in nadut, predvsem pa mi je ostalo v spominu, da je, posebno na nočnih šihtih, ogromno časa prespal. Mislim, prav neverjeten je bil. Kjerkoli se je ustavil, malo naslonil ali pa vsedel … v parih sekundah je že vlekel dreto. Ali pa je reševal križanko v cajtengu, da so ga vedno morali iskati in prositi, da je prišel pošraufat prešo ali zamenjati zlomljen kos.«

»In ravno tako sva se spoznala tudi midva. Seveda sem bil čisto zelen in nevajen strojev. Pa še cela reč se mi je zdela, ko so me že takoj dali na nočno. Kot mali car sem se počutil na tisti mašini. Dokler ni crknila. Ja, kakopak da je crknila! Nekaj časa sem vklapljaj tisto reč, stikal po ventilih, se trudil z rorom kaj premakniti, potem pa sem moral obupati. No, sem si mislil, saj je kolega tudi na šihtu!! In sem stopil po pomoč. Ves začuden, zmečkan in krmežljav me je gledal kaj bi rad. Saj bi mi samo pokazal, bom že jaz popravil, sem modro kimal. In se ga spomnim, kot bi bilo zdaj. A jaz ti bom hodil, a jaz!? To je ponovil najmanj petkrat in zraven delal frise, kot bi hotel od njega barvni televizor v dar. Pa ni šel, da veš. Nisem ga premaknil. Ni premaknil riti za dvajset metrov in mi dal en usran nasvet. Do jutra je preša stala in dobil sem črno piko na prvi samostojni  delovni dan.«

»Dobro Marinko« saj razumem, da te je jezilo vse skupaj, ampak od tistega je trideset let. Pa ja ni ravno danes prišlo vse za tabo?«

»V bistvu nisem nikoli pozabil. Ampak, kot sem že rekel, nisem zamerljiv človek in pogosto sem celo preveč prizanesljiv.. Samo to danes, o porkaduš mater sto mater!!«

Tokrat sem ga samo vprašujoče pogledal. Še bolj radovedno, kot prej!

»Delavnico so nam pripravili v fabriki. A veš tisto reč, malo predavanja, malo slikc in potem so vsi pametni . Že ko sem videl naslov, me je malo potreslo. RED V DELOVNEM PROCESU IN TOVARIŠKI ODNOSI. Ampak to bi še prestal. Potem pa je kot predavatelj prišel pred nas … pfuj … ravno ta drekač!!«

»Takrat me je pa pogrelo. O mater, da me je! Planil sem pokonci in šel proti vratom!«

»A kar ven si šel? Pa te bodo sekirali zaradi tega! Gotovo te bodo! Pa še ure ti bodo manjkale!«

»Ne vem točno. Mogoče pa ne bo nič. Se mi je zdelo, da mu je malo pa le kapnilo za kaj gre. Posebno takrat, prej kot sem oddivjal skozi vrata, takrat ko sem siknil … a jaz, da bom to poslušal, a jaz!!?«