Tam daleč, za sto litrov bencina daleč stran, kjer listi izginejo z dreves, kamenje preraste livade in kjer senca dobi čisto drugačen pomen. Tam kjer ljudje pridejo na obisk zato ker je v tistih krajih vroče  in tam potem skrivajo kožo pred soncem in kupujejo ohladitev za svoje razgreto telo. 

Na vsakem vogalu in ob vsakem plotu se stegujejo roke in vabijo napisi  na eno od sto variant kako od vsakega iz nepregledne množice ljudi posesati denar.

Od mrkogledih babnic, nezadovoljnih z ureditvijo sveta, mam ki mirijo sitne otroke, oni pa se derejo in nekaj zahtevajo,nečesa nočejo in vse skupaj je čisto narobe,  medtem, ko nekje v ozadju foter zavija z očmi in si misli » a za to, hudiča, sta morali iti dve plači?« 

Tam kjer se je bogu najbolj srečno usulo iz vsemogočnih rok, kamenje, sončne stene, otoki in kanali, kristalno čista voda  kjer lahko šteješ kamenčke na dnu.

Tam kjer se drenja babilonsko govoreča milijonska armada gomazečih bitij.  Čofotajočih in kričečih, ležečih in prepraženih  in takšnih, ki srebajo pivo. V starodavnih betulah,kjer s sten visijo stare ribiške mreže in v zraku valovi brezplačen wi fi!

Ob robu plaže sedijo sredovečni možakarji s temnimi očali in nič jih ne briga. Ne opazijo tresočih se mrožev in ne zasmojenih nagrbančenih želvjih samic. Tudi ko prideta mimo dve čvrsti mladi ritnici, ki jih loči drobna vrvica in par prsi, ki se potreseta kot ohlajeni puding iz reklame, tip s črnimi špegli nemoteno zre v tri dni stare slovenske novice. Le potiho sam zase zajamra. »O, Marija, Marija!«

Večer zvabi armado z vabilom na idilo. Izpod treh, štirih plasti betona, plehnatih reklam in pisanih ponjav  jo izbrska opojni vonj po pečeni ribi in osupljivo ubran spev osmih glasov. Mednje se mešajo tehno ritmi z bližnje terase skupaj z zvoki narave, ki jim uspe priti zraven. Skupaj z večnim vprašanjem, kako glasen bi bil škržat, če bi bil tako velik kot pošten basovski zvočnik.

In potem pride noč. Tista mirna. Saj veste … ko se nebo posuje z zvezdami vse počez, le tu in tam je vmes kakšen mesec … ko se nekaj konča in drugo začne, ko se stvari umirijo in v vonju rožmarina in zrelega paradižnika vzbrstijo na novo. 

Ko zaspiš vsak večer na novo mlad! Dalmacija!!

ljetu je mome kraj