Članek
Taki smo!
Objavljeno May 09, 2014

Še nedavno je veljalo, da lahko kadarkoli sedem za računalnik in stipkam tekst dolg vsaj toliko kot dva ali morda pet povprečnih blogerskih zapisov. Zdaj pa temu ni več tako. Kot da bi se takrat tako strašno več dogajalo. Pa se verjetno ni, to bi se pa že strinjali. Je pa postalo jasno, vsaj sam razmišljam tako, da se vedno izkaže, da imamo sami v sebi vedno ene in iste ovire. Tako zelo se vzorec ponavlja, da je celo o povsem različnih dogodkih težko pisati različne, izvirne zapise.

In kaj naj potemtakem tuhtamo, če se vedno enako konča. Vedno so stvari naperjene proti nam, vedno so slabe za nas.

To, a veste, je podobno kot se nam dogaja v čisto osebnih situacijah. V življenju smo pogosto užaljeni, pogosto poraženi, velikokrat se umaknemo, do konca in za vedno zamerimo. Takrat se začnemo ukvarjati z drugimi stvarmi in si mogoče najdemo druge prijatelje in znance. Saj ni moj namen, da bi dvomil v to, da je užaljenost, zamera ali karkoli, neutemeljeno. Nikakor. Vseh sort variante so okoli tega. Vendar, če se nam to dogaja prepogosto in nazadnje ostanemo sami, ko so nam že vsi naredili krivico in smo z vso pravico že vse zapustili potem je po navadi skrajni, če ni že celo zamujeni čas, da razmislimo ali ni kaj, vrag če ne res, narobe z nami.

Tako se vedno znova pokaže, da se vsi problemi v naši družbi in državi vedno končajo enako. Niti najmanjše možnosti ni na vidiku, da bi kakšno reč reševali nekoliko drugače. Redosled je vnaprej znan. Krivica, smrk, manipulacija z vseh strani in posledično delitev in nazadnje zamera in spotoma še ugotovitev, da se nič ne da storiti.

Veliko sem se spraševal, kaj je cilj takšne reakcije ljudstva. Prevečkrat se je že izkazalo, da koristi od tega ni. Velikokrat sicer poslušam o tem, da je poprava krivic, priznanje napak, pa četudi tistih iz davne preteklosti, nekakšna civilizacijska norma. V redu, pa naj bo tako. Me pa vedno znova zanima, kaj bi se zgodilo, če bi popolnoma ustregli užaljencem, ki se jim je, ali pa celo njihovim prednikom, zgodilo nekaj neprijetnega. Kaj hudiča bi te ljudje z vsem svojim domnevnim zadoščenjem počeli. Zaboga se ne morem nič pametnega spomniti.

Enkrat lani sem poslušal na radiu dobitnika nagrade za najboljšo esejistično bukvo. Nisem niti vedel, da le ta obstaja in tudi zdaj ne vem kdo je bil omenjeni pisec in kaj v življenju počne. Nagrajeno delo se je imenovalo nekako »državljanski eseji«!  Gospoda ne bom točno citiral, ker se mi ne ljubi iskati knjige ali teksta na internetu. Najbolj pa mi je od vsega ostala v spominu analiza človeka v teh krajih. V krajih majhnih, ograjenih vrtičkov, majhnih parcel, težko priborjenih, v žuljih skrčenih jas in njiv. Človek, ki kraljuje na teh drobnih zaplatah, na teh zanikrnih lehah ima po njegovem vedno isti problem. Človeka, ki mu pride blizu, se boji. Proti njemu nastopi kot proti sovražniku, proti nevarnosti, ki ta njegov mali raj ogroža.  

Kakšno ogromno prednost ima proti njemu človek, ki živi na velikih poljih brez ograj, ni niti potrebno poudarjati. Takšen gospodar prišleka ne napade in ne odžene. Njegov prihod razume kot možnost za sodelovanje, ne za boj.

Ko tako modrujem o značilnosti (našega) človeka, si seveda ne domišljam, da bi lahko kaj glede tega ukrenil, kaj spremenil. Še pri sebi verjetno ne. To slednje sicer tu in tam komu vsaj delno uspe, ampak to je manj kot pljunek v ocean. Skupna, splošna značilnost naroda ostaja. To je ukoreninjena, vraščena lastnost, ki zanjo ni zdravila in pomoči. Pa niti ni v mojih očeh vse to slabo, zgražanja in obsojanja vredno. To samo tako je! Pika! Treba se je le sprijazniti, da s tem karakterjem pač nimamo možnosti parirati nekomu, ki ima stvari v glavi pošlihtane bolj konstruktivno, bolj v pozitivno smer.

Velikokrat poudarjam, da je tudi jeza potrebna, da morajo ljudje kdaj pa kdaj biti malo hudi. Vendar na žalost to nima pomena, če smo jezni, hudi vsak zase. Če smo se pozabili na neki točki malo ustaviti in pomisliti, da smo tisti užaljenci, ki smo že vsem zamerili in ostali sami. Zdaj pa, ne le da ne moremo s svojo slabo voljo ničesar doseči, še več, sploh nihče ne ve za nas!  

En lep, prijazen pozdrav!