Članek

Divjad - sistemska zatajitev škode

Divjad in sistem vračila škod po divjadi pod drobnogledom

Posledice zatajitve škode po divjadi so najverjetneje načrten del agende upravljanja kmetijstva

Objavljeno Aug 31, 2020

Sporočilo pristojnim Ministrstvom in Komisiji za škodo po divjadi, ter javnosti

Spoštovani!


Fotografije zapisnika niso v celoti uspele dobro zaobjeti večine strani, zato sem počakal na pošto iz Direktorata za gozdarstvo in lovstvo, tako prepis kot tudi posnetke originalov zapisnika iz terena. Glede izvedbe samega ogleda in zapisnika naj ponovno poudarim, da je bil ogled - glede na zakonsko obveznost(!) KOMISIJE ZA DOLOČANJE VIŠINE ŠKODE OD DIVJADI NA KMETIJSKIH IN GOZDNIH Kulturah (Komisije) - izveden več mesecev prepozno. S tem je nastala velika dodatna škoda, kot je nakazano ob 13. prijavi škode (več ravni) na kmetijski pridelavi, tudi izključno po nezakonitem izvajanju postopka ocene obsega, vrednosti in vrnitve škode po divjadi po Komisiji. Ključno vprašanje je: Ali bi brez moje prijave neodzivnosti "Komisije" kmetijski inšpekciji in groženj z uporabo pravnih sredstev do ogleda in zapisnika sploh kadarkoli prišlo. Četudi je bilo to izpostavljeno najmanj 4-krat pred Komisijo, se ni Komisija v zapisniku s tem želela ukvarjati. Ker je to sicer očitno in dokumentirano, se nisem v samem zapisniku s tem ukvarjal niti sam. Vendar to dejstvo pove - skupaj z ostalimi dejstvi v tem sporočilu - tako rekoč vse o tem, kaj sploh je sistem vsakokratnega vračila škod po divjadi in zvereh v RS, čemu služi, ali se izvaja zakonito in ali takšen kot je, lahko sploh kdaj (v najboljšem primeru izvedbe) zakonit postane naknadno.


Moteče pri samem ogledu je bilo to, da članica komisije, predstavnica KGZS predhodno sploh ni bila seznanjena z mojimi številnimi dosedanjimi prijavami škode, kot tudi ne s pritožbami na drugo stopnjo, ki so bile podlaga za ogled in oceno škode Komisije. (Ne želim verjeti, da je šlo za sprenevedanje ali taktiko Komisije, ki mi je sicer izpričana iz ogledov na drugih lokacijah pri drugih oškodovancih, kljub morebitni dejanski seznanjenosti.) Menim, da če izhajam iz navedenega, gre za kršitev postopka, v katerem mora član komisije predhodno poznati v maksimalni možni meri predmet dela Komisije (prijave škod in pritožba oškodovanca na 2. stopnji).  Morda se nanaša na to dogajanje tisto toplo priporočilo pri KGZS v objavi na spletu, kjer se svetuje pošiljanje prijav in pritožb tudi na KGZS. Za slednjo ni nobenega dokaza, da deluje v dolgoročnem ali zanesljivem interesu kmetijstva, potrošnika in kmetov, zato je ne financiram in je ne smatram za neodvisno strokovno institucijo kot tako. To ničesar ne pove o (ne-)dobronamernosti posameznih zaposlenih na KGZS glede vsega, na kar sami nimajo neposrednega vpliva, razen prek same odločitve za to delovno mesto in morebitnega podrejanja.


Moteče - meni kot oškodovancu - je sprenevedanje članov LDI glede njihovih vsakokratnih trditev ob vsakem ogledu škode v zadnjih 12-ih letih, da nihče še ni dobil povrnjene škode po divjadi, to so namreč zatrjevali meni kot oškodovancu ob vsakem od treh prijavljenih odškodninskih zahtevkov pred letošnjim letom. Ti so mi uspešno odvzeli pogum za prijavljanje škod do letos, ko pa sem dobil potrditve sumov, da gre verjetno za sistemske nezakonite dejavnosti v praksi na več ravneh "sistema vračila škod po divjadi" in vpletenih akterjev. Zanikanje takšnih vsakokratnih izjav podanih ob ocenah škod v preteklosti, vključno z letošnjimi prijavami, zdaj pred komisijo: predstavniki MKGP, KGZS,  ZG,  ter pred Lovsko inšpektorico (LI), pa je eden od dokazov, da se nad LD v Sloveniji vrši določen pritisk, da ti pravzaprav zato trajno delujejo v sferi kaznivih dejanj. Zakaj?


54.člen(ZDLov-1)

(odgovornost za škodo od divjadi in zavarovanih vrst prostoživečih sesalcev in ptic)

(1) Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih, določenih s tem zakonom.

(2) Za škodo, ki jo povzroči divjad iz 38. člena tega zakona v lovišču ali v lovišču s posebnim namenom na kmetijskih in gozdnih kulturah, odgovarja upravljavec ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).

(3) Za škodo, ki jo povzroči jelenjad ali divji prašiči v obmejnih loviščih ali loviščih s posebnim namenom na kmetijskih in gozdnih kulturah, odgovarja upravljavec. Za škodo, ki presega 50 odstotkov letnega prihodka od prodane divjačine v primeru, da je upravljavec izpolnil letni načrt lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom, odgovarja Republika Slovenija. Potrebna sredstva za plačilo teh škod zagotavlja ministrstvo, pristojno za divjad in lovstvo.

(4) Za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona od divjadi ali zaradi lova, je odgovoren upravljavec, če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost), sicer pa Republika Slovenija.

(5) (prenehal veljati)

(6) Za škodo na divjadi, povzročeno na način iz šestega odstavka 52. člena tega zakona, je odgovoren tisti, ki je ravnal namenoma ali iz malomarnosti (krivdna odgovornost). 52.člen

(6) Škoda na divjadi je premoženjska in ekološka škoda, povzročena z neposrednim protipravnim uničenjem, poškodovanjem ali prilastitvijo divjadi, njenih legel in gnezd ali povzročena posredno s protipravnimi posegi v prostor, ki spreminja, krči ali uničuje habitate, naravne prehode (biokoridorje) in druge za obstoj divjadi pomembne dejavnike.


Sam bi za ograditev kmetije potreboval dovoljenja, ograde, ki so dovoljene in predpisane pa so neuporabne. Bi pa tudi verjetno sam postal tarča obtožb, da prekinjam koridorje divjadi, ki beži iz gozda pred športno turistično dejavnostjo. Beg divjadi iz gozdov so vzpostavili lokalna skupnost, javni zavodi in državni urad ob podpori policije in koriščenju gozda za nelegalne dejavnosti, tudi s strani mrežno-povezanih policistov, kmetov, sumim, da celo lovcev samih.


Ti členi zaokrožujejo več dejstev, ki skupaj tvorijo celoto povzročenega uničenja habitata in škode na divjadi (iz 52.člen 6. odstavek: škoda, povzročena z neposrednim protipravnim uničenjem, poškodovanjem … ali povzročena posredno s protipravnimi posegi v prostor, ki spreminja, krči ali uničuje habitate, naravne prehode (biokoridorje) in druge za obstoj divjadi pomembne dejavnike.) po dejanjih in opustitvi dejanj lokalne uprave, državnih organov in uprave, državnih javnih zavodov in vladnih uradov, s tem povzročeno uničenje pretežnega dela celotne pridelave na širšem območju športno-turističnih dejavnosti, ki je tudi več kot 30 krat presegla mejo (54.člen(ZDLov-1).).. škodo, ki presega 50 odstotkov letnega prihodka od prodane divjačine v primeru, da je upravljavec izpolnil letni načrt lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom,(ki zato ni zanjo pristojni upravljalec lovišča) odgovarja Republika Slovenija) na letni ravni škodo, ki skupno v vseh oblikah škode (52. člen (opredelitev škode)

(1) Škoda na zdravju ljudi je tista, ki jo divjad povzroči neposredno zdravju človeka in je vsa nepremoženjska škoda, ki je nastala oškodovancu zaradi delovanja divjadi.

(2) Škoda na premoženju je škoda, ki jo divjad povzroči s poškodovanjem, uničenjem ali zmanjšanjem vrednosti premičnih in nepremičnih stvari fizičnih in pravnih oseb (škoda na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, domačih živalih, gospodarskih in drugih objektih ipd).


V primeru moje kmetije znaša vrednost škode 1 mio evrov, le na eni kmetiji in eni družini v 15-ih letih od uvajanja športno-turistične dejavnosti v habitatu divjadi (več kohezijskih projektov). Teh vplivov na okolje in divjad ni možno omejiti zgolj na mrežo cest in poti izvajanja dejavnosti, kot je to bilo napačno ocenjeno ob naknadni legalizaciji lani, po že uničenem habitatu, škodi na divjadi in s tem trajno uničeni kmetijski pridelavi skozi obdobje preteklih 15 let in zato tudi nadaljnjih desetletij ob takšnem ravnanju Uprave RS. Stanje trenutno zagotavlja trajnost degradacije habitata in trajne škode na divjadi, za katero ni mogoče pričakovati, da se bo z delno ustavljenim nadaljnjim škodovanjem divjadi in habitatu v segmentu motornih vozil od celote vseh športno-turističnih dejavnosti samo po sebi ustavila ali odpravila, tudi če bo to stanje trajno in popolno nekoč sploh nastalo (motorna vozila). Gre za širše območje Občine Izola in Istre, kjer se to razpršeno še vedno izvaja v naravnem okolju, tudi občasno v PPP Cetore -Korte in v neposredni bližini v naravnem okolju. Ostale dejavnosti, ki pa so celo naknadno, po mojem mnenju nezakonito, legalizirane po 15-ih letih utrjevanja škodljivih vplivov na divjad bodo povsem zadoščale za ohranjanje in poglabljanje degradiranosti habitatov, okolja in nadaljnje škode, tako na divjadi, kot na kmetijstvu.

Vsi meni poznani oškodovanci, ki imajo stike z lovci LDI so  prejeli enako razlago, da ni možno dobiti povrnjene škode po divjadi v celoti in v denarju po postopku na drugi in tretji stopnji."Še nihče ni dobil povrnjene škode na drugi stopnji, ponudba lovcev je vedno najbolj ugodna" (to zgodbo zdaj širi sosed lovec), četudi je ta v primeru zgodnjega ekološkega krompirja ocenjena na 10% od vrednosti škode. To zgleda kot taktika sistema vračila škod vseh stopenj, da bi se kmetje čim prej sprijaznili, da nihče ne bo prevzel odgovornosti za njihovo škodo, ki jim jo povzroča divjad. Lovci LDI so tudi letos že zatrjevali, da so pod pritiskom nadrejenih stopenj v sistemu ugotavljanja, ocene obsega škode in vrednosti škode po divjadi, ter da je smiselno sprejeti njihovo ponudbo, četudi temelji na na-več-načinov-hkrati-zbitem obsegu škode in nerealni oceni vrednosti po enoti škode (SURS). Na koncu, ko oškodovanec pristane na drobiž (glede na dejansko škodo), pa mu predlagajo še razne kompenzacije zaradi "pomanjkanja sredstev LDI", kot so: odvzeta divjad in podobne proti-usluge. Ker denarja ni, potem izplačil ni in lovci trdijo, da morajo (povzemam): „Sredstva, s katerimi razpolagajo, razporediti solidarno med oškodovance.“


Pomembna okoliščina je tudi, da so lovci večinoma tako ali drugače lokalno vsi povezani z oškodovanci in ti niso tako zlahka pripravljeni pričati proti sosedu, znancu, prijatelju ali sorodniku v okolju, kjer se vsi poznamo. Posebno, ko ima nekdo neko funkcijo. Vsak oškodovanec je povabljen med lovce. Tudi vegetarijanci, na osnovi sovraštva do škodljive divjadi. Sočasno se isti oškodovanci ne zavedajo, da jih sosedje, prijatelji znanci in sorodniki, tj. lovci izsiljujejo za njihove pravice, premoženje, pogosto za ogromne škode po divjadi, ki imajo za posledico izgubo hrane, premoženja, opustitev pridelave posamezne kulture ali kultur, tudi opustitev kmetijske dejavnosti,(ker 99% škod ni nikoli povrnjenih) v mojem primeru tudi krajo lastniških trajnih nasadov s strani SKZGRS sočasno s prekinitvijo najemne pogodbe zaradi insolventnosti po škodi po divjadi. In tukaj še nisem prištel oviranja ograjevanja s podrto škarpo v solasti RS na meji, drugih prevar, izsiljevanja, zlorabe oblasti in zavajanja SKZGRS glede kvalitete zemljišč, dvigovanja najemnin za sočasno stopnjevano degradirane kmetijske površine po škodi po divjadi po javno financiranih dejavnostih v gozdovih, oz. zamolčani poplavnosti površin ob podpisu pogodbe o najemu!


Predstavnik ministrstva, Direktorata za gozdarstvo je večkrat izpostavil, da v zakonu ni zasledil, da bi RS bila odgovorna za škodo po divjadi, če bi je LDI ne zmogla plačati, kar pa LDI sama ves čas zatrjuje, in je hkrati po lastnih trditvah ne zmore plačati. „Rad bi videl kje to piše“, pravi, četudi v zakonu piše, da je za škodo po divjadi odgovorna RS. 54člen (ZDLov-1) (Za škodo, ki presega 50 odstotkov letnega prihodka od prodane divjačine v primeru, da je upravljavec izpolnil letni načrt lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom, odgovarja Republika Slovenija.)


1.člen(ZDLov-1)

(3) Z divjadjo upravlja Republika Slovenija. Trajnostno gospodarjenje z divjadjo lahko Republika Slovenija pod pogoji določenimi s tem zakonom prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico.


Glede na to, da je po mnenju predstavnika ZG zaradi prenaseljenosti z divjadjo črni odstrel le dobrodošel, ne vemo, kolikšen je dejanski prihodek lovskih družin in njihovih članov v Sloveniji, zato tudi ne vemo kolikšen je realen delež, ki bi ga od škode po posamezni lovski družini morala plačati LD iz svojih virov. Hkrati je to še en nivo zatajitve evidenc o škodi po divjadi, pred tem pa o škodi na divjadi. Prevelika namnoženost divjadi je simptom večplastne škode na divjadi in habitatu. A teorija vznemirjanja divjadi se uporablja le kot nepomemben okrasek, skrivaj na ravni upravljanja divjadi pa kot orožje proti kmetu in simbolično proti posameznim storilcem, kot to izhaja iz tega popisa dejstev, tudi prejšnjih in analize le-teh. Na ravni države se invazivne dejavnosti v gozdu v porastu vzpodbuja z neodzivnostjo pristojnih služb, nizkimi kaznimi in zakonsko zvezanimi rokami teh organov, ki se v svoji plačani „nemoči“ v okviru rednega delovnega razmerja z Državo „zatekajo v drobne nezakonitosti“, upravno nasilje nad oškodovanci. Zakona ni napisal parlament RS a to poslancem ne jemlje odgovornosti za nevednost in ignoranco, tudi ne za osebno vpletenost!

Tisti pravniki, ki so „na strani države“, vam bodo zakon poskušali interpretirati na način, da bi vas pretentali, da ni pravne povezave med škodo na divjadi in škodo po divjadi. V tem primeru je pojem in dejanje vznemirjanja divjadi le igrača v rokah nosilcev pooblastil, ki nima neke realne in uporabne utemeljitve v dejstvih, ter se ji ne pripisuje nekega v škodo na divjadi in na posledice te škode integriranega pomena in ovrednotenja tega pojava. Sodišče bi sklepalo tu podobno, kot je sklepala in zapisala državna tožilka, da ne-sterilen poseg v telo živali ni potencialno kužen, četudi se uporablja ne-sterilno že uporabljeno in nikoli očiščeno opremo, ker tako pač je povsod praksa (kar je laž in zloraba položaja). Poškodovane divje živali na vseh ravneh njihovega bivanja delajo neprimerljivo večjo škodo na kmetijskih zemljiščih in se za časa trajanja življenja ne morejo spremenit. Svoje "navade" iz sklopa post travmatskega prilagoditvenega sindroma po travmatiziranosti zaradi vdora športno turistične dejavnosti v vsak kotiček njenega habitata z hrupom lastnosti kopenskega vojaškega spopada, visoko frekvenco vdora, nepredvidljivostjo časa vdora, nezmožnostjo ugotovitve smeri izvora hrupnih dogodkov zaradi odmevanja v naravnih terenih, visoko hitrostjo vdora in premikanja po habitatu, frekvenco, intenziteto in številčnostjo prisotnosti človeške vrste z njenimi vonjavami v gozdovih prenašajo na nove rodove in bodo to počele do konca življenja vsake prizadete generacije. Kakšen bo razvoj dogodkov je nemogoče natančno napovedati. Da so travmatizirane že vse populacije divjadi na območju Slovenije, tudi lovci sami potrjujejo z izkušnjo da 100% odlov na nekem območju nadomestijo sosednji rodovi divjadi z enakim spremenjenim obnašanjem z odsotnostjo strahu do nekdaj naravnih znakov prisotnosti človeka na njegovem teritoriju.


Meni kot oškodovancu ni sprejemljivo, da se predhodne izjave predstavnika ZG, poznavalca razmer in okoliščin v postopkih za vračilo škod, pred Komisijo olepšujejo in spreminjajo, v primerjavi z izjavami na terenu ob predhodnem ogledu, glede na to, da gre za očitna, vsem prisotnim na srečanju Komisije znana dejstva, ki izhajajo in so dokaz svojega obstoja (sama na sebi) že iz samega načina vodenja tega postopka. Gre za zlahka ugotovljiva nezakonita ravnanja in postopanja v teku tega postopka samega.


Nedopustno je, kot konkretno navedeno s strani predstavnika ZG v polepšani izjavi, da je vse (izplačilo in priznanje škode) odvisno od tega, kako dobro so izvedeni dokumenti in dokazi, češ, da se mora stranka v postopku, v tem primeru in po tem zakonu oškodovanec, držati nujnih pravil in določil postopka po zakonu, medtem ko MKGP, KGZS, ZG, LDI pa "ne tako zelo". Očitno je Komisiji zakonska obveznost kot fakultativni krožek. Smo stranke v postopku enake pred zakonom?


Ne Komisija, ne organi na posameznih ravneh očitno niso dolžni vedeti, ne usposobljeni presojati, za kaj so pristojni po posameznih akterjih v sistemu vračila škod, oškodovanec pa mora znati interpretirat zakonodajo skozi prizmo razmišljanja pristojnih za povrnitev škode po divjadi, ne da bi jih sploh prej spoznal ali srečal, da bi poslal prijavo na pravi naslov in nepristojnih ne bi obremenjeval. Presojanja organov pa so lahko neskladna. Kot izhaja iz zapisnika, je ugotovljeno stanje pristojnosti šele v dogovoru med člani komisije na ogledu po treh mesecih. Je to stalna praksa? Piše tudi to v zakonu? Katerem? Pritiski v tej smeri nad oškodovancem so nedopustni. Morebitne posledice napak v postopku s strani oškodovanca v njegovo škodo iz tega naslova, pa toliko bolj saj so na MKGP šele po 20 letih ignorance začeli pošiljati dokumente v pristojno reševanje.


10. člen (lovna in nelovna površina)

(1) Nelovne površine so:

1. površine, kjer je iz naravovarstvenih razlogov trajno prepovedan lov na vse vrste divjadi; 2. površine naselij in zaselkov; 3. javni in zasebni parki ter pokopališča; 4. vrtovi, nasadi, sadovnjaki, drevesnice in intenzivne kmetijske kulture, ograjeni z ograjo, ki ne dovoljuje prehoda zajcu ali parkljasti divjadi; 5. z ograjo obdani industrijski in drugi objekti; 6. površine vseh vrst obor, razen lovnih; 7. otroška in športna igrišča, redno obiskovana in označena sprehajališča, kopališča in podobni objekti; 8. površine, na katere dostop ni dovoljen; 9. površine vseh javnih cest, prog in druge tovrstne površine.

(2) V lovno površino se razen površin iz prejšnjega odstavka, štejejo vse površine, vključno s tistimi, na katerih je zaradi ohranitve določenih vrst divjadi začasno prepovedano loviti.

(3) Površine obor razen lovnih ne štejejo v lovno površino lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom, v katerem se obora nahaja.

(4) Lovne in nelovne površine se določijo v katastru lovsko upravljavskega območja, lovišča in lovišča s posebnim namenom)


V trinajsti prijavi v letu 2020 namenoma ne navajam parcel spodnjega vinograda, prizorišča (med drugimi) večkratnega izživljanja LDI nad menoj v mojo škodo, v škodo moje pridelave in škodo moje družine, njenega imetja, njene dobrobiti, blagostanja, pravic po zakonih, ustavi, predpisih, po mednarodnih konvencijah, ...  Torej ob mojih prijavah škode, ki so bile, v lanskem inšpekcijskem postopku po Lovski inšpektorici, prisotni opazovalki na ogledu in izvajanju zakonskih obveznosti Komisije za škodo po divjadi 13.8.2020, preprosto zamolčane. Prilagam scan-e vseh treh prijav škode, kot tudi sporne ugotovitve lovske komisije na prvi stopnji, ki je bila že leta 2008 seznanjena s škodljivostjo in strmo naraščajočo ter opazno in zelo obsežno škodo po športno-turističnih dejavnostih (škode - tako imenovane zaporedne konstantne totalke na trsih), ki so takrat že trajale v gozdu, in imele že zelo konkretne vplive na moje kmetijstvo, insolventnost, na vsesplošno življenje, na vse ravni bivanja. Varuh lovišča LDI je bil tedaj še posebno nesramen: trdil je, da so moji trsi (več tisoč trsov) obgrizeni in polomljeni od mojega psa. Škode, ki se je le do ogleda večkrat ponovila na istih trsih (v štrcljih, sekundarnih in terciarnih poganjkih), ki jih sploh ni bilo potrebno prej pozimi obrezati zaradi pojedenosti lesa do cepilne glave trsa, jasno niso priznali. Omenjeni lovec pa se je lotil celo kamenja ob poti v vinograd, češ da ni nič vreden, četudi ga nič ni na to temo moglo napeljati, razen njegovega lastnega mačka.


Laži so razvidne iz primerjave dokumentov LI in dokumentov povezanih z mojo prijavo nepravilnosti in prijavo škod. Laži LDI, da ne navajam konkretnih imen, ki so razvidna iz zapisnikov in ocen škode, so se pokazale tudi v postopkih v letu 2020, na osnovni ravni ocene škode. Izkazalo se je, da si LDI in Policija vzajemno umivata roke tudi tako, da Policija pošilja mojo prijavo kaznivega dejanja goljufije in zlorabe položaja pooblaščenca v zadevi, ki je na državni ravni vredna milijarde, v pristojno reševanje Kmetijski inšpekciji(MKGP), ki si tako zelo dokumentirano prizadeva že istih 12 let, da bi mi uničila vsak segment moje (prej rastoče) dejavnosti s ciljem zaposlovanja na kmetiji, da je bila pripravljena za to redno prirejati in koristoljubno interpretirati zakone in PZA v slamnato podlago za uničenje mene in celotnega kmetijstva v RS. Seveda postopno in preudarno, skozi obdobje 20, 30, 40, let, skladno z agendo, ki je preverjena na ameriških tleh v prejšnjem stoletju in je ne kmetje ne lovci, morda niti zaposleni v kmetijski upravi, sploh ne razumejo, zdaj pa se pri nas izvaja malo olepšana, za potrebe ponosne (beri: nezavedno latentno samomorilne) Evrope. A k sreči nismo vsi Slovenci speči bedaki, precepljeni z vseh strani, nažrti hrane, ki ni hrana, zaslužkarji, pokvarjenci, egoisti, pijanci in oportunisti, prisilno poneumljeni od Slovenske Kmetijske Uprave.


Ko ti LDI napiše v zapisnik, da po mnogih zaporednih konstantnih „totalkah“ škode ni (/), in jo sicer škodo pregleda le pri eni prijavljeni kulturi,  izroči pa ti repelent proti srni, brez računa in certifikata, ga da povrh še manj, kot ga obljubi, v odprti embalaži, ki se izkaže za snov, ki privlači drugo vrsto divjadi, prašiče, na obdelovalne površine, Lovski inšpektor pa tega ne zazna kot alarm, četudi je škoda vidna po 6-ih letih od sajenja in 5-ih letih od prve prijave škode na ortofoto posnetkih vinograda, se kot kmet lahko le usedeš in razmisliš o tem, da bi dejavnost opustil. Tu se pokaže 25-letna agenda MKGPRS v vsej svoji temi in genocidnosti.


Bi res jaz kot kmet moral imeti ograjeno kmetijo pred divjadjo (več km) v realnem času vzpostavljanja, širjenja, promocije in informacijskega umeščanja športno-turistične dejavnosti v prostor z kohezijskimi sredstvi, v edini omembe vreden gozd v Občini Izola, oddaljen le streljaj od moje (prej uspešne) ekološke pridelave? Dejavnost je naknadno po tihem celo legalizirana zaradi predhodnega razkritja nezakonitosti prek mojih prizadevanj po ustavitvi nezakonite dejavnosti in povrnitve vseh vrst škod. Medtem se je nezakonita dejavnost v času legalizacije s strani vseh vpletenih v številne nezakonitosti te invazivne dejavnosti podeseterila.


Škoda je narasla s 15 let povprečne 50% na preko 75% škodo v povprečju na vseh kulturah, vključno s čebulo na primarni ravni in česnom na sekundarni ravni, do 20 metrov od hišnih vrat, v času med in po naknadni legalizaciji, v odziv na mojih 150 dopisov (tudi v letu 2018, predvsem pa v 2019-2020), namesto da bi se dejavnost, ki je bila 15 let nezakonita, ustavila in posledice odpravljale. Storjeno ni še nič trajnega ali oprijemljivega, s čimer bi sam bil uradno seznanjen ali soočen z dejstvi v naravi. Občasne ustavitve nezakonite dejavnosti in potuhnjenosti so bile že v preteklosti.


LI je 5.8.19 obravnavala mojo prijavo nezakonite obravnave škode po divjadi s strani LDI in je prisostvovala tudi na tej komisiji 13.8.2020. Lovska inšpektorica in Direktorat za gozdarstvo RS verjameta LDI, da drugih prijav ni bilo, razen v letu 2013 ena. Sam pa sem v prijavi posebej izpostavil nezakonitosti iz leta 2014, ko je prijavljena škoda bila deležna dveh ogledov s strani lovcev, enega v moji odsotnosti, in enega po tem, ko je komisija počakala, da je kombajn požel ostanke žit, saj je lastnik kombajna bil takrat visoki funkcionar LDI. Od dveh ogledov komisije za škodo po divjadi na eno prijavo škode LDI v letu 2014 nisem prejel nikoli nobenega zapisnika. Ob odhodu s kmetije so ga člani Komisije LDI sicer obljubili. Kombajnist se je sicer nato sprl z lastnikom kombajna, saj je bil v zadevi edina priča. Sicer to, da je bila izvedena LI zatajena prijava škode v letu 2008 in izveden ogled in zapisnik o škodi, izhaja tudi iz moje prijave v letu 2013, ki jo je LI obravnavala. V podrobnosti se tu ne bom nadalje spuščal, pač pa nekje drugje. To ali je dve prijavi, obveznost dveh zapisnikov, dva ogleda zamolčala LDI ali drugi organi v postopku, naj sedaj ugotavlja sodišče po KZ. Dejstvo je, da so po vseh naštetih dejanjih, opustitvah uradnih dejanj, odvračanjih od uveljavljanja škode in dejstvih o tem, čigava je odgovornost za porast škod s 3% na 100% in 3000% pri nekaterih trajnicah, posledice na moji kmetiji katastrofalne.


Naj naštejem še nekaj izjav prisotnih iz časa posedanja Komisije za škodo po divjadi na mojem dvorišču 13.8.2020:


1. Povzemem: "...Rok za sklic Komisije je 15 dni, po zakonu ZDLov-1..."


2. Povzemam: "Lovska družina Izola, lovske družine v RS ne beležijo evidenc (mesečnih ,letnih,...) o oceni obsega škode razen v zapisniku in ne vodijo evidence o izplačilu škode po divjadi, ne o tem koliko in s čim ter v kolikšnem deležu od ocenjenega obsega je škoda dejansko povrnjena posamezniku oškodovancu."


3. Povzemam: "Številka iz objav v občilih o odvzemu 1000 prašičev v slovenski Istri v letu 2019 ni pretirana, je realna oz.  minimalna, če pa je izveden dodaten črni odlov je to samo dobro za vse" !!!


4. Povzemam: "Zavod za gozdove ocenjuje škodo na nelovnih površinah in po določenih zaščitenih živalih, pri tem pa nima informacije 1) kolikšen delež od celote škod v RS predstavlja škoda v njihovi pristojnosti, ker se to spreminja in 2) ne razpolagajo s podatkom, kolikšen delež od z njihove strani ocenjenih škod je dejansko izplačan oškodovancem, torej niti za oškodovance iz njihove pristojnosti nimajo podatka o izplačilih (slednje iz dokumentacije)."


5. Povzemam: "MKGP ne vodi evidenc o izplačilu škode po divjadi, obrnite se na Statistični urad RS"


6. Povzemam: " ...Statistični urad RS ima nalogo ugotavljanja in določanja povprečne vrednosti pridelkov, ki jih je uničila divjad..."


Komentar k 2: ocena škode po lovcih v njenem obsegu je vedno minimalizirana, k temu pa še dodajte povprečninsko oceno vrednosti enote te škode.


Komentar k 3: to je dodaten dokaz prikrivanja tako populacije kot škode, posebno pa je pomembno to, da ni nobenih zanesljivih evidenc o prihodkih LD na lokalni in državni ravni, kar je znotraj telesa Komisije povsem sprejemljivo, saj se vsi na vso moč trudijo v „boju proti divjadi“ in ne proti škodi po divjadi. LD poslujejo na črno v neznanem obsegu, medtem ko kmetijske inšpekcije „rijejo“ po ostankih pridelkov kmetov, uničenih po divjadi. A to je ločena zgodba, ki si zasluži ločeno pozornost. Prepričujejo nas, da se trudijo, da bi zmanjšali škodo, v resnici vse govori o tem, da je večinsko zatajena škoda po divjadi vir dohodka za mnoge upravljalce škode, „škodljivcev“ in njihovega habitata, ki je hkrati upravljanje propada kmetov.


Komentar na 6.: povprečne vrednosti živil, so korektne oz. realne najbrž le v primerih, ko gre za velike kmete z velikimi ha donosi hrane nižje kakovosti (neekološki), pri čemer se v povprečnini za posamezni pridelek zavestno in sistematično ignorira opcijo: ekološkost pridelka (tako LDI in Komisija). Ocenjena vrednost cene pridelka od povprečne vrednosti ekološkega pridelka prodanega v RS  odstopa za 5-krat v povprečju in 10-kratno vrednost v mesecu maju na konkretnem primeru zgodnjega krompirja ekološke pridelave. Jasno v dodatno škodo oškodovanca. SURS pa nima podatkov za vrednosti ekološko pridelanih kultur, tako trdijo vsi vpleteni organi in pooblaščenci. To je dokaz nagnjenosti RS k selekciji in izločanju „neželenih“ dejavnosti v RS s strani Uprave RS mednje sodim iz dveh razlogov, ker sem ekološki in ker sem mali kmet.


Statistični urad je zagotovo sistemsko integriran v kaznivo prakso uničevanja kmetijstva po upravljanju divjadi in habitatov v RS na najvišji ravni, s čimer se ocenjuje škodo sistematično, z vnaprej pripravljenimi dokumenti, ki (kot je opisano zgoraj) niso in ne morejo biti legitimni: namesto pričakovanega dejanskega posnetka stanja trga, vezanega na ponudbo in povpraševanje, doseženega s strani pridelovalca oškodovanca ali primerljivih pridelovalcev na primerljivih tržiščih in pri primerljivih načinih trženja. To je spet agenda preferiranja velikih kmetov s pridelki, ki se ne morejo tržiti lokalno, ker so preveliki in ki se ne morejo primerjati z malimi pridelovalci, posebno ekološkimi, v kvaliteti in lokalni in na povpraševanju načrtovani dostopnosti potrošniku. Motiv za to dejstvo dokazano ni davčna zakonodaja in zaslužek Države od prodaje prek posrednikov, pač pa gre za uvoženo ameriško kmetijsko agendo 20. stoletja. RS tako ustvarja nelojalno konkurenco med kategorijami. Delež izplačanih subvencij za namen posameznih kultur, uničenih po divjadi, bi moral biti upoštevan pri prosilcih za subvencije kot pri tistih, ki se s pranjem (umetno ustvarjenega kmetijskega) denarja ne strinjamo, da ne bi subvencije v tem primeru imele vlogo dodatnega dumpinga, kar v svojem bistvu same po sebi že so.


Skratka, na več ravneh sistema vračila škod v RS po divjadi se zagotavlja le eno (več stvari v enem paketu): sistemski dumping prek odsotnosti evidenc o škodi, prek netransparentnosti in ponarejanja obsega in vrednosti   celotnega obsega dejanskega vračila škode, ter deleža tega vrnjenega od tako neugotovljivega obsega celotne škode po divjadi, pa še to le na primarni ravni same škode, in ne na ravni posledic izpada pridelka. Primarno izpada pridelave, dohodka, trajne degradacije zemljišč, sekundarno prestrukturiranja kulturne krajine, opustitve ali preusmeritve in propada dejavnosti, povzročene revščine, nematerialne škode in na drugi strani zaslužkarstva vseh jastrebov v sistemu trgovanja in upravljanja z zemljišči, katera tako postanejo potrošni material globalnih posestnikov in povezanih struktur, med katerimi je SKZGRS: brez nadzornega organa!


Lovske družine ne vodijo evidenc o pokritju in načinu pokritja škod. RS ima podatke o škodi na Statističnem uradu RS, a ne ve za to, da bi bila odgovorna za škodo po divjadi, ko je LD ne more plačati, zato se ne ve, za katero škodo na SURS zanje sploh vodijo evidence. Zavod za gozdove pa ne ve, če so bile z njegove strani ocenjene škode izplačane. Zato tudi ni mogoče (morda) milijardni škodi po divjadi in zvereh vsako leto v Sloveniji reči „naravna katastrofa“, saj je vse bolj umetna in vse bolj prikrivana. Prej gre za prikrito slovensko državno agendo sledenja zavezam do naddržavnih struktur, prek javnosti lažno interpretiranega, režiranega, na videz prostovoljnega samouničenja slovenskega prebivalstva, zdravja, kulture in človeških vrednot.


Pa še to: na Komisiji sem bil kot kmet oškodovanec edini predstavnik kmetov, v komisijskem odločanju pa nisem odločal! Tako je uprava 100% vodotesno prevzela oblast in monopol nad procesom uničenja kmetijstva tudi v tem segmentu, področju vračila škode po divjadi. S tem neposredno izvaja propad kmetijstva prek upravljanja vračila škode po divjadi, kar pomeni zlorabo oblasti in je že samo po sebi kaznivo dejanje.