je pač nanesla debata... pa smo prišli do vprašanja, kaj sploh nekomu od nas prestavlja prijateljstvo in kaj so tista merila, meje. sam mislim da mej ni. ljudje imamo tenzijo da stvari jemljemo preveč resno, najprej sebe, potem pa še druge. centri vesolja, ravne zemlje in podobno.

sam dojemam prijateljstvo precej organsko (o tem, kako je beseda prijatelj omejena in krivična oznaka za te vrste medčloveških odnose raje ne bi). prijatelj je nekdo, ki mi je zaradi objektivnih ali pa kakšnih drugačnih razlogov blizu. tudi če mi naredi nekaj kar naj si prijatelji med seboj (naj) ne bi, še vedno lahko ostane moj prijatelj. nekdo, ki ga imam, kljub njegovim pomanjkljivostim (mar jih nismo polni vsi) za "svojega." nekdo, ki ga lahko na random torek ponoči pokličem iz denimo Minhna in ga prosim, da me pride iskat, pa čisto nič ne sprašuje, ampak se usede v auto in pride. 

sam imam srečo, da je okoli mene kar nekaj takšnih ljudi, 5, 6, 7, za katere bi seveda tudi sam naredil isto. prijatelj nam je lahko tudi nekdo, ki ga v življenju sploh nismo (fizično) srečali, imam tudi takšne. večkrat mi je prijatelj tudi nekdo, ki sem ga pravkar srečal, valjda je to stvar neke avre, vibracije, energije, sevanja v očeh. neotipljivih stvari, stvari, ki se jih ne da kategorizirati. vse oznake so odveč. 

v osnovi je, tako kot pri mnogi stvareh v življenju presodno to, s kakšnimi nameni je človek nekaj naredil, ali pa ni naredil, pa to, ali je dal vse od sebe, po svojih najboljših močeh. vse ostalo so cikli ega, ki je konformist, ki ne mara sprememb, kritike, prilagajanja. 

živeli prijatelji!