Emil Zátopek, velikan atletike, ki je od konca 1940. do sredine 1950. let vladal v svoji disciplini, kakor to ni nikdar uspelo nobenemu drugemu tekaču. Tri zlate olimpijske medalje je osvojil na istih igrah, v obdobju osmih dni, s trojno zmago v tekih na dolge proge, kar ostaja edinstveno. Postavil je osemnajst svetovnih rekordov, osvojil pet olimpijskih medalj in, z besedami nekega, sicer puščobnega poročila z olimpijskih iger, „popolnoma porušil vse predhodne predstave o omejitvah človeške vzdržljivosti“. Toda človeška plat Zátopkove zgodbe je tista, ki šest desetletij po njegovem vrhuncu ter dvajset let po njegovi smrti še vedno lepša življenja in ljudem daje zagon.

 Sredi dvajsetega stoletja je bil dve desetletji najbolj znamenit športnik na Zemlji. Še zdaj ostaja v izjemnih časteh, njegov kip (eden od le štirih) stoji pred uradnim olimpijskim muzejem v Lausannu. Revija Runner’s World ga je nedavnega leta 2013 imenovala za največjega tekača vseh časov na kateri koli razdalji.

Opominja nas na bolečino in veličastnost, ki sta za vsako zmago, ter na moč športa, da združuje ljudi in piše zgodovino. (Martina Navratilova)

Topla, iskrena in ganljiva pripoved o enem največjih športnikov vseh časov. Richard Askwith oživlja tako zmagoslavje epskih razsežnosti kot tudi težavnost in zapletenost Zátopkovega položaja na Češkoslovaškem pod komunizmom. (Adharanand Finn, avtor knjige Running with the Kenyans)

Zátopka so slavili po vsem svetu ne le kot izjemnega športnika, temveč tudi kot blesteč vzor. To je bil človek iz majhne države, preprost vojak strogih navad, ki je dosegel športne vrhunce, o katerih so sanjali le redki, s pomočjo preproste formule: vedro sprejemanje in obvladovanje bolečine. To je bil človek, ki je menda treniral v vojaških škornjih, v snegu, lahkotno tekel na mestu med opravljanjem svoje stražne dolžnosti ali tekel s svojo ženo na hrbtu. človek, čigar treningi so bili tako intenzivni, da so jih strokovnjaki imeli za skoraj samomorilske.