Članek
Zaradi množice žrtev komunističnega nasilja je bila podtalnica tako onesnažena, da so morali njeno črpanje za daljše obdobje ustaviti
Objavljeno Nov 15, 2021

Z vzpostavitvijo revolucionarnega kazenskega sodstva, ki je bilo v celoti podrejeno partiji, so se sodišča leta 1945 iz organov za varovanje in zagotavljanje pravic in svoboščin državljanov spremenila v organe za izvajanje nasilja nad njimi.

Čeprav so povojno nasilje izvajali oblastni represivni organi, pa ni mogoče spregledati vloge, ki so jo pri tem imeli posamezniki, predvsem pravniki. Izvajanje vseh oblik represije je potekalo na podlagi točno določenih predpisov. Njihovi avtorji so odločilno prispevali k temu, da je oblastno nasilje dobilo pravno podlago za izvajanje represije. Oblast teh procesov ne bi mogla izvajati tako množično, kot jih je, če ne bi med pravniki našla dovolj takšnih, ki so bili pri tem početju pripravljeni sodelovati kot javni tožilci in sodniki.

Med žrtvami revolucionarne »justice« je bilo, poleg civilistov in pripadnikov sovražnih vojaških enot tudi presenetljivo veliko partizanskih borcev. V obdobju 1941-1945 so jih »justificirali« kar 651. Veliko jih je bilo verjetno pobitih zaradi težjih kršitev vojaške discipline, veliko pa iz povsem političnih in ideoloških razlogov.

Po navedbah pričevalca, ki je bil v prvih povojnih letih pri Mestnem ljudskem odboru Celje pristojen za mestni vodovod, je bila zaradi razkrajanja pokopanih trupel podtalnica na območju Medloga in Levca pri Celju tako onesnažena, da so morali tam njeno črpanje za daljše obdobje povsem ustaviti.

Obračun z zajetimi nasprotniki v državljanski vojni je bil neizprosen. Prizanesli niso niti ranjencem, invalidom in bolnikom, čeprav jih je ščitila Ženevska konvencija o izboljšanju usode ranjencev in bolnikov v vojskah na bojišču iz leta 1929, ki jo je podpisala tudi Jugoslavija.

Od okoli 12 tisoč zajetih domobrancev jih je morijo preživelo le nekaj sto. Če je oblast sumila, da se skrivajo pri svojcih, je te ustrahovala, da bi jih izdali. Da pri tem ni izbirala sredstev, kaže primer družine domobranca Venčeslava Škufce. Ker je oblast domnevala, da se skriva nekje blizu svojega doma, so v hišo njegove družine še več let po vojni ponoči vdirali oboroženi pripadniki državnih represivnih organov in od njegove žene zahtevali, da pove kje se skriva.Tega žena ni mogla povedati, saj ni vedela niti tega, ali je njen mož sploh še živ. Da bi jo zlomili, so pred njo večkrat mučili njeno komaj nekaj let staro hčerko. »Najhuje je bilo nekega večera,« pripoveduje njena mati, »ko so mi iz rok iztrgali hčerko Julijano, jo prijeli za noge in jo tunkali v škaf vode, ki je bila pred hišo. Hčerki je opisano mučenje pustilo tako težke in trajne psihične posledice, da nikoli ni bila sposobna za samostojno življenje in so morali zanjo skrbeti svojci.

Umor Rudolfa Hermana iz Podgore pri Galiciji pri Žalcu kaže, da so se med žrtvami pobojev lahko znašli celo nekdanji partizanski borci. Hermana so odpeljali štirje morilci, hoteli so se ga znebiti iz povsem osebnih razlogov. Bali so se namreč, da bo oblasti predložil potrdila, kako jim je za partizane izročil večje količine živil, med drugim tudi enega vola. Terenci namreč teh živil niso izročili brigadi, ampak so jih prisvojili. Ko so potrdila našli, so jih zažgali, Hermana pa odpeljali k nekemu kmetu, kjer so ga, potem ko so ga opijanili z žganjem, v kleti s palicami pobili do smrti, truplo pa plitvo zagrebli v bližnjem gozdu, tako da so njegove ude izkopale lisice in jih raznosile.

15.avgusta 1947 v Dobrovi pri Ljubljani sta bila ubita Matija Birtič in njegov brat Franc, prvi star 17 let, drugi pa bi čez tri dni dopolnil 15 let. O zločinu, za katerim je nedvomno stala oblast, sta morala starša molčati vse do padca komunizma v Sloveniji. Pravega razloga za njuno smrt nista nikoli izvedela.

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po letu 1945, dr. Milko Mikola.