Članek
Komunisti so v povojnih koncentracijskih taboriščih poniževali ljudi tudi tako, da so jim ukazali naj lajajo in mukajo
Objavljeno Nov 14, 2021

Zaradi medvojnih in povojnih pobojev sta bili najbolj prizadeti Notranjska in Dolenjska, kjer so nekateri kraji po vojni ostali skoraj brez odraslih moških. V takšnih krajih tudi po več kot desetletje po koncu vojne ni bilo porok in rojstev.

Svojcem pobitih so nekateri predstavniki oblasti celo lagali, da so ti še živi in na prisilnem delu oziroma »prevzgoji« nekje v kočevskih gozdovih ali v rudnikih v Srbiji in v Bosni. Da bi odstranila tudi materialne dokaze o pobojih, je oblast ukazala vsa grobišča zravnati z zemljo.

Slovensko partijsko vodstvo je resnico o vrnjenih domobrancih prikrivalo tudi pred lastnimi člani. Tako je denimo član politbiroja CK KPS Miha Marinko 18. Oktobra 1945 udeležencem okrajne partijske konference v Trbovljah o usodi po vojni zajetih nasprotnikov dejal: »Če bi mi šli po svojem srcu, bi vse ljudi, ki smo jih imeli v lagerjih, poklali. Mi ne smemo biti isti, če smo nosilci komunizma, človečnosti, ne moremo biti taki, kot so bili Nemci in Italijani.« Oblast je povojne poboje domobrancev še leta 1974 zanikala, toda že naslednje leto jih je bila prisiljena priznati.

Slovenski komunisti se v slepem maščevanju nad nasprotniki iz državljanske vojne niso zadovoljili samo z njihovo fizično odstranitvijo, ampak so jih hoteli tudi izbrisati iz skupnosti, kakor da nikoli niso živeli.

Kljub vsem ukrepov pa sledi za tako strahotnim zločinom, kot so bili množični izvensodni poboji, ni bilo mogoče prikriti. To dejstvo je med drugim razvidno iz ankete, ki jo je ZK leta 1965 izvedla med zaposlenimi v podjetju Jutranjka v Sevnici. Eno od vprašanj se je glasilo: »Ali bi želeli postati član ZKJ in zakaj?« Vsi anketiranci so odgovorili negativno, med njimi jih je 6 odstotkov kot razlog za to, da ne bi stopili v ZK, navedlo: »Ker so  bili komunisti ubijalci vojnih ujetnikov leta 1945.«

Interniranka Marija Žoher iz Slovenj Gradca opisuje gorje, ki ga je prestala v taborišču: »V baraki so nas ponoči polivali z mrzlo vodo, čeprav so bili med nami otroci, ki še niso bili stari dve leti. Mučili so nas tudi tako, da so nas postavili lačne in slabotne na vroče junijsko sonce, dokler se nismo onesvestili. Vse dni nas je spremljal ropot mrliškega vozila.«

Ena od oblik zabave, ki so si jo stražarji privoščili z interniranci, je bila v tem, da so morali leči drug poleg drugega na cesto in narediti živo preprogo, po kateri so se stražarji vozili z motorji, kar je trajalo tako dolgo, dokler ni kdo od njih izdihnil.«

Interniranka Marija Žoher: »Zaradi podhranjenosti mi je čez čas v naročju umrl sin. Posvetila sem se drugim otrokom in jim skušala pomagati nadomestiti starše. Z grozo se danes spominjam, da so mi na dan v naročju umrli po trije otroci. Najbolj se spominjam hčerke nekega profesorja. Objela me je in rekla: »Moja mamica!« Tudi ona je umrla v mojem naročju.«

Martin Masten o koncentracijskem taborišču Hrastovec: »Na dvorišču gradu sem večkrat videl umirajočega v nekem kotu. Videl sem umirajočo žensko, katera je bila razgaljena in vsa pomazana z drekom, urinom in krvjo. Na tej umazaniji na telesu so srkale mnoge muhe.«

Bivši interniranec Janos Hrovath o koncentracijskem taborišču Filovci navaja, da jih je neki oficir postavil v krog in jih pretepal z vojaškim pasom, da so se morali plaziti po vseh štirih in lajati ter mukati.«

Interniranec Jozsef Biro: »Pred hrastovškim gradom so nas sprejele osebe, ki so se iz ljudi prelevile v živali. Niso nam dovolili, da bi šli do gradu po cesti, ampak so nas primorale, da smo se plazili po štirih po strmem, z grmičevjem in robidevjem poraščenem grajskem hribu. Pomagal sem noseči materi navkreber. Zaradi tega dogodka se je v meni naselil strah, ki se ga nisem otresel do današnjih dni, pojavi se vsakokrat, ko vidim oboroženega vojaka.«

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po letu 1945, dr. Milko Mikola.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1250