Kot navajajo nekateri preživeli iz teharskega taborišča, so se oznovci in knojevci, ki so stražili, pogosto napili v bližnji Koželjevi gostilni in se po vrnitvi v taborišče izživljali nad dekleti ter jih posiljevali, nato pa pokončali.

Mnogi so živeli v nenehnem strahu, da jih bodo ponovno odpeljali v taborišče. Ena izmed bivših internirank koncentracijskega taborišča Strnišče pri Ptuju je, potem, ko ji je nekdo dejal, da bodo vse takšne, kot je ona, ponovno zaprli, iz obupa skočila v deset metrov globok vodnjak, iz katerega so jo komaj rešili živo.

Mnogi veliki gospodarski objekti v Sloveniji, denimo Litostroj, hidroelektrarne Moste – Žirovnica, Medvode in Mariborski otok, so bili v veliki meri zgrajeni z delom obsojencev na prisilno, poboljševalno in družbeno koristno delo. Poleg tega pa so ti obsojenci zgradili še vrsto drugih objektov, denimo Elektro inštitut, Kemijski inštitut, Fizikalni inštitut, poštno poslopje v Ljubljani… V povojnem času je bilo to zavestno zamolčano, učbeniki so gradnjo navedenih objektov prikazovali kot »delovne zmage« in »pomembne gospodarske dosežke socializma.«

Za kakšne prekrške so upravni organi za notranje zadeve lahko izrekali kazen poboljševalnega dela delavcem, kaže primer neke delavke iz Celja, ki so jo junija 1950 kaznovali s tremi meseci poboljševalnega dela samo zato, ker se po porodniškem dopustu zaradi izčrpanosti ni takoj javila na delo.

Komisija za prekrške pri izvršilnem odboru Mestnega ljudskega odbora Maribor je na DKD poslala nekega urarskega pomočnika, ki je tehtal le 32 kg in je bil za vsako fizično delo absolutno nesposoben, poleg tega pa tudi duševno ni bil zdrav. Dogajalo se je celo, da so pod obtožbo, do so delomrzneži, na DKD poslali tudi bivše partizanske borce.

Iz pričevanj nekdanjih kaznjenk iz skupine DKD v Ferdrenku: razen tega, da so jih psovali, so morale večkrat dlje časa žejne v položaju »mirno« stati na soncu, zaradi česar so padale v nezavest.

Čeprav je bila priznana slikarka Doroteja Hauser iz Vojnika pri Celju, Nemka, je s svojimi slovenskimi sosedi živela v sožitju in je veljala za nasprotnico nacizma. Dorotejo so skupaj z njenimi sorodniki in drugimi Nemci iz Vojnika nameravali izgnati v noči s 6. na 7. januar 1946. Ko so prišli ponjo, ni hotela odpreti. Hišo je kmalu zajel ogenj, tako da je pogorela do tal. V njej je skupaj s svojimi slikami zgorela tudi Hauserjeva.

Surovost ravnanja se je pokazala zlasti v primerih, ko je šlo za izgon družin s številnimi otroki. Iz enega dokumenta Udbe je razvidno, da se je temu početju uprl celo eden od izvajalcev. Med družinami, ki so bile predvidene za izgon, je bila tudi družina Maksa Pipuša iz Slemen. Za izgon je bil kot pripadnik Udbe zadolžen Jože Plankar – Veja. Potem ko je z miličniki prišel po družino Pipuš, ki se je selitvi upirala, pred miličniki in prisotnimi civilisti izjavil, »da on tega ne bo selil, pa četudi bi mogel zaradi tega iti na 'raport' v Beograd. Pogumno dejanje kaže, da so bili tudi med pripadniki Udbe posamezniki, ki niso izgubili čuta za človečnost.

Družina Olge Šiplič, ki je bila aprila 1949 izgnana v Dolgo vas, je bivala v kletnem prostoru neke hiše, katerega stene so bile sveže ometane z ilovico, v njem pa ni bilo nobenega pohištva, tako da je moral komaj dva tedna star bratec spati na mizi. Zaradi skrajno neprimernih bivalnih razmer je otrok hudo zbolel in konec junija 1949 umrl.

Zoper zagovornike, ki so si upali odločneje zavzeti za obtožence ali so si sodišče celo drznili opozoriti na proceduralne nepravilnost v vodenju sodnega postopka, je ukrepala Odvetniška zbornica v Ljubljani in jih predala svojemu disciplinskemu sodišču. Najmanj, kar je takšnim odvetnikom grozilo, je bil odvzem dovoljenja za opravljanje odvetniškega poklica. Proti njim so lahko ukrepali tudi ostreje, kot so to denimo storili proti odvetnici dr. Ljudi Prenner. Najprej so jo za šest tednov poslali v preiskovalni zapor, in sicer v samico, nato pa so jo za dve leti poslali na družbeno koristno delo v delovno taborišče za ženske v Ferdrenk na Kočevskem.

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po letu 1945, dr. Milko Mikola.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1251