Kardelj  je poudaril, da so se jugoslovanski komunisti glede vprašanja »likvidacije kapitalističnih elementov na vasi« učili od Stalina. S terorjem nad kmeti je Stalin sledil napotilom Lenina, ki je v nekem spisu takole pozival o obračunu: »Obesite (brez zadržkov, tako da bodo ljudje videli) najmanj sto znanih kulakov, bogatašev, pijavk… Opravite to na način, da bodo na stotine kilometrov ljudje videli, trepetali, vedeli, kričali: ti davijo in davijo do smrti krvosesne kulake.«

V Sloveniji je bilo v obdobju komunizma več kot 16 tisoč samo političnih zapornikov, ki jim je bila prostost odvzeta s sodbami sodišč.

Za slovenske komuniste je bilo nekaj nesprejemljivega že samo omenjanje Boga, ne le prva povojna leta, temveč tudi kasneje. Nekatere je omenjanje Boga motilo celo v poslovilnih pismih, ki so jih talci napisali tik pred ustrelitvijo. Ko je Franček Saje ta pisma pripravljal za objavo, je besedo »Bog« iz njih povsod odstranil.

Kot posebna oteževalna okoliščina je za državne uslužbence štelo že to, da so se pogovarjali ali celo družili z duhovnikom. Ko so bili denimo komunisti v Vojniku obveščeni, da se tamkajšnji poštar, ko raznaša pošto, večkrat pogovarja z vojniškim župnikom, so primer 30. Marca 1956 obravnavali na sestanku. Na njem so poštarjevo početje soglasno obsodili. Hkrati so ugotovili, da je zanj odgovorna upravnica pošte v Vojniku, ker mu tega ni preprečila. Vsa stvar se je končala tako, da so za poštarja predlagali odpustitev iz službe, za upravnico pošte pa premestitev v drug kraj.

Partijo je motilo celo to, da so v nekaterih slovenskih mestih cerkveni zvoniki predstavljali najvišje zgradbe. Zato je denimo v Celju ukazala sredi starega mestnega jedra zgraditi tri stolpnice, ki so morale biti višje od najvišjega cerkvenega stolpa, s čimer je bila stara veduta mesta močno prizadeta.

Oblast si je prizadevala, da bi se za študij teologije odločilo čim manj gimnazijskih maturantov. Tistim, ki so se odločili za drug študij, so obljubili štipendijo. V Kostrivnici pri Rogaški Slatini se je celo zgodilo, da je dal član Okrajnega komiteja KPS Poljčane zapreti lastnega brata, ko je zaključil študij teologije, in mu s tem preprečil, da bi bil naslednji dan posvečen v duhovnika.

Represije nad duhovniki partija ni izvajala samo s pomočjo sodišč, temveč tudi tako, da je obračunavanje z njimi prepustila svojim aktivistom oziroma »ljudskim množicam«. V Trbovljah so komunisti naložili ponoči duhovnika na kamion in ga odpeljali v sami spodnji obleki na Kočevski rog, kjer so ga potegnili iz avtomobila ter mu zagrozili, češ sedaj pa glej, da se ne prikažeš več v Trbovlje.

Partijski aktivisti so ponekod v času birme na duhovnike in birmance ter njihove botre nahujskali drhal, da jih je razgnala in tako birmo preprečila. Oblast je te dogodke prikazovala kot spontani bes »ljudskih množic«.

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po letu 1945, dr. Milko Mikola.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1253